Ekipa brez rezerve
Evropsko prventsvo v preletih tokrat poteka na čudovitem pogorju Kopaonik v Srbiji (in na meji s Kosovom). Vsega 150 pilot se bo potegovalo za naslov evropskega prvaka/prvakinje ter ekipno titulo. Slovenci smo poslali svoje najmočnejše orožje – tokrat kar 7 pilotov in sicer Jurija Vidica, Jožeta Moleka, Dušana Oroža, Primoža Suše, Jošta Napreta, Bojana Gaberška in mojo malenkost. Teden pred evropskim prvenstvom smo imeli na istem kraju tudi naše državno prvenstvo, kjer smo sicer odleteli le eno dirko. Letošnji državni prvak je kdo drug kot Primož Suša, ki si je s tretjim zaporednim naslovom priboril našega lesenega orla.
Letošnja sezona je zaznamovana s slabim vremenom, in tudi evropsko prvenstvo ni izjema. Večina pilotov je prišla na prizorišče v soboto ali nedeljo, ki so bile do neke mere letljive. Venomer pa se je v popoldanskih urah pojavil prekomeren razvoj oblakov. V nedeljo se je tekmovanje tudi uradno začelo s prijavami in v večernih urah z otvoritveno ceremonijo, ki pa je bila odpovedana zaradi naliva v Raški. Na generalnem brifingu so nas presenetili z novim pravilom, da potrebujemo dve rezervi ali pa eno, ki jo lahko odpremo z eno ali drugo roko. Po naših informacijah naj bi to pravilo začelo veljati šele Septembra. Lahko si predstavljate, da je nastala precejšna zmeda in mrzlično reševanje se je začelo. V trenutku ko pišem ta report smo že dobili druge rezerve in vse rešili. Zahvala gre našim nesebični prijateljem Klemnu Peljhanu, Dušanu Durkoviču, Igorju Erženu ter Radotu ( +spremljevalka + Irena) za prevoz robe do nas. V ponedeljek je sledil trening dan, ki smo se ga udeležili le Jošt, Dušan in moja visokost J. Zopet je bil napovedan razvoj v popoldnevu, ki pa tokrat ni bil tako obsežen. Letenje je bilo zelo zahtevno, razmere zelo šibke in letelo se je počasi. Jošt je pristal nekje v največji grupi, z Dušanom pa sva uspela letet malo dlje in bila nekje med top 3.
Bolj kot rezerve in samo letenje pa nas mučijo odločitve FAI delagatov, ki so evropsko prvensto začinili z parimi cvetkami. Kot prva je uporaba koničnih cilindrov za konec hitrostnega dela tekma. Na to temo je bilo napisano že kar veliko, glavni problem pa je, da ta sistem nagrajuje počasnejše pilote, ki spustijo predse druge zato, da se lepo pošlepajo in priletijo višje v konus, kar pomeni da hitreje zaključijo dirko. To zavira individualnost in nagrajuje grupno letenje. Druga cvetka je tudi uporaba t.i. »Altitude arrival«, ki pilota nagradi za vsak meter višine s 0,45 sekunde odbitka pri času v cilju. Na hitro to pomeni 120 metrov za minuto odbitka, kar je na tem nivoju ogromno. To pravilo pa totalno uničuje bistvo tega športa, bistvo dirkanja in povzroča ogromno težav, reši jih pa natačno nič. Če bo to v veljavi, potem smo v bistvu nehali dirkat in začeli neko igro na srečo. Pač če imaš srečno da te dvigne pred ciljem, potem si avtomatsko prehitu vse v bližini. Dodatna cvetka je še ta, da bodo seveda pregledovali GPS višino, kar je nesmisel že sam po sebi. FAI delagati ne razumejo osnovnega bistva tekmovanja in tudi problema, ki sedaj ni več samo ciljni dolet. Z njihovimi mojstrovinami so povzročili bistveno več težav in nerazumevanja, kolikor naj bi jih rešili. Delajo kratkoročne rešitve, ki počasi uničujejo smisel teh tekmovanj in nimajo dolgoročne vizije, kje ta šport naj bi bil čez 10 let ali več.