Zares dolg uvod

Štirinajsto svetovno prvenstvo v preletih je tokrat locirano v sočni Kolumiji v kraju Roldanillo, ki leži le  3° severno od ekvatorja. Torej dolina Cauca leži globoko v tropskem pasu, ampak civilizacija in par orng hribov nardi svoje in obeta »erste klasse« letenje! Prvenstvo se je začelo v nedeljo 10.1 s parado tekmovalcev po celem mestu in traja do 24. januarja. Na čelu z vojaško godbo smo štancirali mimo tisočih domačinov, ki so nas zares lepo sprejeli. Človek dobi občutek, kot da smo padalske super zvezde, saj ni šlo 20 metrov brez, da bi se nekdo hotel slikat z nami. Proti koncu so me že začele boleti vse obrazne mišice od smejanja. Sedaj sem že malo zašel, zato pojdimo nazaj lepo po vrsti.

V četrtek je štartala prva polovička slovenske ekipe – Jurij, Jošt in Primož iz Benetk proti Bogoti. Njim se ni nič neobičajnega dogajalo in so prispeli v Roldo lepo po planu. Naslednja tretina – Dušan in Jože + Dejan, ki gre na zadnji padalski dopust brez podmladka, je štartala v soboto iz Milana. No in zabava se začne, ko pristanejo v Miami in cel njihov avion ne dobi prtljage. Nadaljujejo z letom do Calija in na koncu brez padal ostane le Jože, kljub temu da dobi drugo prtljago. No ostane nam še ena šestina – to sem jaz, ki pa s svojo zgodbo začnem en dan prej – v petek. Po izredno napornem tednu na faksu se pelem domov z mislimi na Kolumbijo in da moram še vse spakirat, ker prej ni blo časa. Nič hudega sluteč stojim na rdeči in pogledam v ogledalo. Naslednji trenutek samo še zamižim in useka ko pr norcih. Rabim kako minutko, da k seb pridem in ko stopim iz avta vidim, da je moja srebrna puščica polomljena do totalke. Glava in hrbet kr mal boli, zato po urejanju z policijo in vleko grem še na urgenco, da se prepričam o moji izpravnosti. Vse je ok in v večernih urah končno pridem domov, sledi pa še zajetn kup pakiranja. Naslednje jutro začnem z letom iz Gradca do Frankfurta. Zaradi močnega vetra naš let zamuja 40 min, tako da mi v Frankfurtu ostane le še dobre pol ure da ujamem let v Bogoto, ki pa je na drugem koncu letališča. Prelaufam pol letališča in ugotovim, da tudi ta let malo zamuja. K sreči smo kljub temu pristali točno v Bogoti in zato samo trimčkam, da ujamem let v Cali, ki pa spet malo zamuja. No in ko se mi nakoncu vse sestavi, v Caliju neuspešno čakam na svoj padal. Tko da se začnem spraševat, kdaj bo sploh konc te morije. Utrujeni do nezavesti končno skupaj z Jožetom, Dušanom in Dejanom pridemo do apartmaja ob 2h zjutraj po lokalnem času (-5 UTC). Drama se seveda nadaljuje z klicanjem Lufthanse in Aviance, kje je moj padal.

Sledi nedelja, ki je čas otvoritve tekmovanja in parade ponosa padalcev po mestu Roldanillo. Zjutraj nadaljujem maratonsko teženje v spangleščini, da bi dobil kake informacije o prtljagi, ko končno zvem da je že pristal v Bogoti in ga lahko popoldne pričakujem v Roldi. Medtem Jožetu uspe izvedit, da je padal še v Miamiju in pride z naslednjim letom do Calija. Sledi otvoritev, s katero sem začel pisat tale doooooooolg report. Zvečer nestrpno pričakujem kurirja, da mi dostavi padal in ob 10 zvečer se morija konča in skočim v objem mojemu preljubemu Enzotu. 

Danes smo imeli trening dan in čas za dokončne priprave opreme. Sestavijo slabih 65 km dolgo dirko, vendar se že na začetku skupno odločimo, da ne gremo do cilja, ampak samo do Rolde, ker se pot nazaj zna zavlečit itd. Najraje tega ne bi pisal, ampak par dni prej sem eksperimentiral z trimom enzota, ki se mi je zdel malo počasen, zato sem ga sedaj naredu prehitrega in na grd način to ugotovil v zelo turbuletnih pogojih, ki smo jih mel na štartu. Kr hitr grem pristat in padal nesem Vyparini na servis. Ostali so pristal kar na štadionu v centru mesta, da je krajša pot do tuša. Glavna tema pa je primerjava novega Gina Boomeranga 10, Niviuk IP8 in Enzo 2. Ugotovitve ne prinašajo nobenih revolucij. Niviuk nekako izpada iz samega vrha, kjer je razlika med Boomom in Enzotom zelo majhna, in ne moremo rečt, kdo je boljši in slabši. Dejstvo pa je neki, pompozna hitrost Booma se je izkazala za neresnično in floating ostaja primat Enzota.  
No in sedaj smo prišli do trenutka ko sedim na pojstli in pišem konec tega reporta. Če ste prišli do konca imam za vas še obvestilo, da je Jošt zelo vroča roba med domačinkami.  V prihodnje bomo krajši in držte pesti za jutrišnjo prvo dirko.