"Vitlanje" se vrača v Prekmurje

Avtor: Rok Lorger

V soboto, 10. oktobra, smo se SYP mladinci z vodjo Dušanom Durkovičem – Duletom podali v sam kljun naše kokoške Slovenije. Odpravili smo se v Petišovce na 'vitlanje' – vleko (t.i. šlep) z vitlo. Zbrali smo se ob prvi slovenski moto stezi – Lindauring, kjer nas je pričakal vonj po bencinskih hlapih in zažgani gumi.

Neprestano škripanje pnevmatik nas je premagalo in preverili smo sceno na dirkališču. Dečki so nabijali kroge in drseli bočno čez ovinke, tu pa tam je koga zavrtelo, zaletel se začuda ni nobeden.

Kmalu se je pripeljal novi lastnik vitla, Boštjan Komaricki – Cicki, in sledili smo mu na bližnjo lokacijo. Tam nam je predstavi svojo novo pridobitev – najsodobnejši vitel G8, edini s certifikatom DHV. Vitla v principu deluje tako, da se med vožnjo avtomobila vrvica odvija z bobna vitle, operater pa ga zavira in tako ustvarja natezno silo, ki te vleče naprej in gor.

Po predstavitvi vitla je sledil varnostni sestanek (t. i. briefing), kjer nas je operater opozoril na kaj je treba biti pri vleki še posebej pozoren. Pri vleki moraš paziti predvsem na dve stvari. Po dvigu kupole moraš čim hitreje steči in se upreti želji po usedanju v sedež. Od trenutka, ko se dvigneš od tal pa do odpetja z vitla, ves čas preverjaš in popravljaš smer kupole, tako da je pravokotna na vlečno vrvico. Če ti to dvoje uspe, bo vleka z vitlom uspešna in visoka.

Ker imam pod pasom cele štiri vleke iz prejšnje generacije prekmurskih vitlov, me operater, kot najbolj izkušenega mladinca, določi za prvo vleko.

Postopek vleke poteka nekako takole. Operater te s sistemom za odpenjanje (t. i. klinko) vpne na vrvico, jo napne in preveri, če se slišita preko radijske zveze. Ko mu s priklonom potrdiš, da radijska zveza deluje, avto spelje in med odvijanjem vrvice pospešuje do 40 km/h oziroma več, če je padalo hitrejše. Ko avto doseže želeno hitrost, dobiš povelje za dvig kupole. Ker mi je dvig kupole uspel brez težav, je operater dodal silo in me potegnil v višave.

Padalo takoj po dvigu od tal leti pod precejšnjim vpadnim kotom, večjim kot si ga vajen pri običajnem letenju, zato imaš občutek kot da ležiš na hrbtu. Položaj je podoben hitremu izhodu iz spirale ali izvajanju nihajev oz. 'delfinčkov' na tečaju SIV. Globoki potegi krmilnih vrvic so v tej fazi nevarni in nepotrebni.

Ko pri vleki zmanjka ceste ali vrvice, ti da operater znak za odklop. Ko se odklopiš, začneš takoj iskati dviganja in če le-teh ni, poiščeš pristanke, ki jih je na ravnici veliko. Višina, ki jo dosežeš z vleko, je odvisna od dolžine ceste na kateri se vleka izvaja in čelnega vetra. Pomaga ti lahko seveda tudi termika, a na dan našega treninga je bila bolj šibka, njeno lociranje pa zahtevno.

Glede na pretežno oblačno vreme in brezvetrje smo z vlekami dosegali višine med 300 in 400m AGL, kar je bilo za trening dovolj. Opravili smo po 4 – 6 vlek na osebo in se dodobra navadili na ta način vzletanja.

Glede na pretekle izkušnje pri vlekah lahko rečem, da je nov prekmurski vitel G8 z ekipo odlična pridobitev za padalsko sceno. Uigrana ekipa omogoča uporabniku na drugem koncu vitla umirjene, nežne in zelo varne vzlete in vleke brez 'cukanja'.

Cicki se je izkazal tudi kot dober gostitelj. Poleg upravljanja vitla je poskrbel še za malico, bar za osvežitev s prigrizki, povabil je par fotografov in zame najpomembnejše: prinesel je tudi cerado za pod padala, da jih nismo potrebovali valjati po makadamu. Zahvaljujemo se Letalski zvezi Slovenije za sredstva, našemu kapetanu Duletu za organizacijo in vodenje in celotni ekipi 'Vitel G8 Slovenija' za lepo izkušnjo.

Z ekipo SYP smo preživeli lep dan na ravnici. V Prekmurje se bomo vrnili v naslednji sezoni, ko bo zadišalo po pomladi in pomladanski termiki. Takrat se bo s tega prelepega konca Slovenije brez dvoma dalo tudi kam odleteti.