Tuck z zmajem

04.01.2018

Preval naprej se temu reče. Nepredviden manever, ki si ga nihče ne želi, pa vendar tudi to se dogaja. Sam sem se nagibal k temu, da če imaš hitrost, se lahko uspešno izogneš, da do tega ne pride. Kot inštruktor letenja sem svojim učencem razlagal postopke, kako se tega obvarovati, ter kako se iz te situacije rešuje, če do tega pride. Ja, in potem pride izkušnja, ki jo po 38 letih letenja preizkusiš na lastni koži in ko ti tisto ponavljanje postopkov v sili še kako prav pride, da lahko to potem v praksi potrdiš, seveda če preživiš.

Podobno situacijo sem doživel že leta 1987. Takrat sem jadral v termičnem stebru od zmajarske rampe proti Čavnu, skupaj z jadrilico. Veselo sem v zavoju odrival zmaja, da bi jo v najkrajšem času prehitel. Skoraj mi je uspelo, ko sem v tistem zanosu zgrešil steber in padel iz njega dobesedno na glavo z odrinjenim zmajem. Z nogami sem udaril v sredinsko cev, a se na srečo zmaj ni prevrnil in se je kakšnih 100 metrov nižje sam poravnal, meni pa so se tresle hlače in odpeljal sem v dolino. Komentarji na to dogajanje so bili pa sledeči, da bi moral v tistem trenutku močno potegniti nase trikotnik in Geometrija zmaja med padanjem proti zemlji je bila takšna, kot je na sliki. Razlika je samo, da je bil v zmaj v vertikalnem položaju, z nepoškodovanim trianglom, položaj telesa pa zraven nosu zmaja. bi tako v najkrajšem času pridobil manjkajočo hitrost. Od takrat naprej v kroženjih ne odrivam triangla zelo močno od sebe. Tisti, ki spremlja moje lete, vidi, da od takrat v kroženju nisem prav počasen. Trditev, da bi moral v trenutku omenjenega dogodka močno potegniti trikotnik nase, pa še nisem dokončno osvojil.

Z razvojem hitrejših zmajev se je tudi ta stvar spremenila v takšni meri, da je možno nastavit pritisk na trianglu pri večjih hitrostih tako, da podpore, ki so v krilu, nastavljaš po višini. Za to obstajajo tovarniški podatki za določen tip zmaja. Sam sem se držal tovarniških nastavitev in se v to nisem spuščal. Stil moje vožnje naravnost je bil pogosto VG do konca in po gasu da je šlo hitreje. VG (variable geometry) pomeni možnost spreminjanje nosnega kota krila, s katerim vplivamo na zvitje krila in na debelino profila. No in tako je bilo do tistega lepega julijskega dne predlani, ko sva se s Petrom Kejžarjem dogovorila, da ta dan odletiva proti Triglavu. Bil je še kar močan JZ v višinah, pa to naju ni toliko motilo, da ne bi poskusila. Kot po navadi, mi Pero uide po višini in potem se znajdem sam na Bohinjskih hribih na dogovorjenem mestu (nisva imela postaje) in opazujem, kje bi ga lahko videl. Ker sem imel občutek, da je odjadral naprej, sem na pobočniku povzpel še kakšnih 200 metrov nad vrh Škrbine in predvideval, da je dovolj za prelet proti Sedmerim jezerom. VG do konca in zapustim greben. Z vetrom v hrbet je šlo čez 80 km/h. Od začetka je bil let dokaj miren do kakšnih 500 metrov od grebena, ko dohitim prvi rotor ki me prekucne na glavo. Držim triangel v nespremenjenem položaju in čakam. Po izgubi 50 metrov višine se začne ravnati in odpeljem naprej še z večjo hitrostjo, v mislih, da če pride še kakšen, ga bom lažje uspel preleteti. Let se umiri. Nato nenadoma nastane tišina, zmaj strmoglavi in mene potegne v platno, s tako močjo, da me strga iz triangla. U, sranje, si rečem in že me vrti na vse strani, da niti ne vidim kdaj gledam v nebo in kdaj v zemljo. Predvidevam, da se je to dogajalo kakšnih 10 sekund in da sem med tem časom zgubil kakšnih 200 metrov, ko se stvar umiri do te mere, da sem se lahko orientiral. Letel sem z glavo navzdol proti zemlji. Položaj telesa je bil zraven nosu zmaja. Pogledam, kje imam ročko od rezerve, zgrabim in odvržem rezervo v prazni prostor. Sunek odprtja padala popolnoma zaustavi padanje, takšen sem imel občutek. Ampak še vedno sem visel na glavo in če bi ostal v takem položaju, bi bila glava in roke tisto, kar bi se prvo dotaknilo kamenja spodaj. Pogledam, kje imam triangel in se oprimem cevi. Povlečem nase in se spravim v horizontalo, več ni šlo, ker sem se že približeval zemlji. Se že skoraj s prosto roko dotaknem trave in si mislim »o, fino, priletel bom na mehko«, ko me veter odpihne preko grebena in že letim proti grušču kamenja, ki se razprostira kakšnih 100 metrov nižje. Tresk in že sem na zemlji. Zlezem izpod zmaja. Kosti so cele, malo odrgnin in to je vse, uau, še sem živ. Pobrskam po letalni vreči, vzamem telefon in se odpravim na greben, kjer dobim signal. Pokličem klicni center, kjer povem ime in priimek, pozicijo zasilnega pristanka in da ne rabim pomoči. Grem nazaj k zmaju, ki je bil v klavrnem stanju in si začnem ogledovat poškodbe. Že med prevračanjem v zraku je nastala večina poškodb na zmaju. Bila je zlomljena sredinska cev, 90 cm od nosu zmaja. Potrgalo je dve jeklenici, debeline 2 mm, ter nekaj letvic. Na letalni vreči je bila strgana kevlarska vrvica, debeline 3 mm, ki preprečuje, da se ne prevrneš naprej od instrumenta je ostal samo nosilec. Ob dotiku s kamenjem na tleh se je poškodovalo platno, zlomila stranska cev od triangla in tudi »speedbar«, to je spodnja cev triangla. Začelo me je boleti stegno in komolec, a sem z gibanjem uspešno saniral bolečine. Pogledam, v katero stran lahko odnesem opremo in začnem pospravljati. Ura je bila 14.30, ko sem krenil iz mesta dogodka, Konjskega sedla, ob polnoči pa smo skupaj s prijatelji, ki so mi prišli pomagat (Bine Knaflič, Igor Carli, Robi Lapanja, Jakob Šorli) v Tolminu pili pivo. Na zdravje...

Nauk te zgodbe: beri navodila za uporabo letalne naprave, ki jo izda proizvajalec za določen tip zmaja. Tam piše, da naj bo v turbulentnem ozračju VG ½ do ¾ zategnjen, priporočena hitrost pa okoli 60 km/h. No, to sem začel brati po grenki preizkušnji s srečnim koncem, prej pa nisem tega upošteval, hm…

Ivan Brovč