Serial Cup 2018

Že od leta 2011 Gašper Prevc s svojo ekipo vsako leto v Tolminu ob koncu avgusta ali v začetku septembra uspešno organizira tekmovanje Serial Cup. Vzleta se iz vzletišč Kobala in Lijak. Tekmovanje poteka v kategorijah serijskih padal, najvišja klasa je lahko EN-C. Glavni namen Serial Cup-a je izobraževalni – vedno se povabi 3 "top" svetovne pilote, ki tu letijo na serijskih padalih. Tako lahko ostali spremljajo L poteze najboljših, se z njimi primerjajo, vsak od njih pa pripravi tudi predavanje iz področja XC letenja in tekmovalne taktike.

Dogajanje je prilagojeno predvsem pilotom, ki so se začeli ukvarjati z XC letenjem in bi radi izboljšali svoj nivo znanja in izkušenj, preleteli razdalje in spoznali kako uspešno opraviti tekmovalne naloge. Po vsakodnevnem letenju je zvečer tudi analiza tekme, nato pa še predavanje (dokumentirana so na: https://www.serialcup.com)

Vsako leto je število udeležencev (100) zapolnjeno že kmalu po razpisu, predvsem s tujimi tekmovalci. Letos je bilo naših pilotov skoraj 30 in objavljamo zapis enega od njih.

Avtor: Simon Rant

Foto: Wojciech Kocot

Letošnji Serial Cup se je pričel v četrtek, 23.8., zvečer, z registracijo v kampu Gabrje. Večina SLO pilotov se je registrirala šele v petek zjutraj na Lijaku, preden se je pričela prva tekmovalna naloga – Task1. Vsega skupaj je bilo registriranih 105 pilotov, od tega 29 Slovencev. To je bila moja prva dirka, tako da bo tale report morda tudi malo osebno obarvan.

Po vzletu nas je kar nekaj "pocurilo", še preden se je vse skupaj sploh začelo. Bili so tudi primerki, ko pilotu od trenutka vzleta do trenutka pristanka vario ni niti enkrat zapiskal... No, task je bil na našo srečo zaradi nevihte nad Vipavo predčasno prekinjen in tako neveljaven. Zvečer je Jošt Napret imel predavanje, vendar sem jo (kot večina ostalih slovenskih pilotov) pobrisal domov, saj je bilo za soboto in nedeljo napovedano slabo vreme. Posnetek tega predavanja je kasneje kmalu na spletu in si ga takrat ogledam.

V ponedeljek zjutraj smo se spet vsi zbrali v Gabrjah in se vsi naenkrat odpravili na Kobalo. Pohvala za organizacijo zadostnega števila kombijev! Sedimo na vrhu in ponovno gledamo na tablo Task1, ki bo tokrat najverjetneje veljaven. Poženemo se v zrak in se trudimo, ampak nekako ne gre više kot 1700 m. Prvi obrat je Slap ob Idrijci in nato nazaj proti grebenu, kjer nadaljujemo proti Kobariškemu Stolu, kjer ima obratna točka radij 11 km. Jaz zaradi konzervativnosti, prvega resnega taska v življenju in nizkega EN-B padala počasi ostajam zadaj. Že na Mrzlem vrhu štrikam, ampak ne gre in ne gre preko vrha. Vseeno se vržem na Planico, kjer Avtor: Simon Rant nič ne dela. Odločim se, da poskusim odleteti naprej in že srečujem prve, ki se vračajo iz druge obratne točke nazaj na Planico. Vsi po vrsti so veliko nižje od mene in sam pri sebi naredim križ čez njih, saj še ne vedo, kaj jih čaka tam.

Sam se naslonim na Ladrski vrh in v pol ure zlezem nad Ozben. Šlo je počasi in vmes sem imel priliko gledati masaker na Planici, ko je kakih 70 pilotov pristalo praktično na isti travnik.

Uspem obrniti drugo točko in se odpravim nazaj proti Mrzlemu vrhu. Na tleh vse polno padal, ki jih zlagajo in nad Volarje se pripeljem tako nizek, da se tudi sam že vidim med njimi. Malo pobočnega vetra je bilo in v pol ure mi po serpentinah uspe splezati na Mrzli vrh, od koder obrnem Tolmin. Ko priletim nazaj na Mrzli vrh, spet malo cik-caka do vrha in nato v loku pod Krnom do koče, kjer popravim višino, kolikor se je dalo. V enem "glajdu" poštempljam Srednji vrh in priletim v sredino Krasjega vrha. Tam ne gre in ne gre čez vrh, zato se nestrpno odpravim po robu hribov proti Krnu in se tako ponovno znajdem na Ozbenu z nezavidljivo višino. Ura je bila 17:30 in dan se je bližal koncu. Zadnja obratna Most na Soči mi ni bila usojena in tako (na žalost) spet lahko izkoristim odličnost organizacije tudi pri pobiranju »curašev«. Ta dan je v cilj uspelo priti samo 14-im pilotom z bratoma Valič na čelu in kot presenečenje na tretjem mestu Miha Vovk z Ioto. Zvečer je sledila analiza in predavanje Nicole Fedele.

Torek zjutraj, spet gremo na Kobalo. Sledi klasika - vožnja, priprava padala, sendvič, pijača in briefing. Ta dan je šlo v štartu na 2000 m in se malo laže diha. Prva obratna je zopet Slap, kjer smo se lepo razvrstili in nato letimo nazaj na Kobiljo glavo, kjer ''natankamo'' malo višine za Vogel, ki je druga obratna. Nadaljujemo proti Krnu, kjer se dotaknemo obratne točke Hum in pod Krnom spet dirkamo nazaj proti predzadnji obratni točki Lajnar (radij=18km). Cilj je bil v Kobaridu na Petrolu in na poti do tja se je bilo potrebno dotakniti tudi točke Livek. Večina pilotov je v cilj priletela z 200 ali 300 m zalogo višine. Bogovi so se me tokrat usmilili in v trenutku, ko sem se odpravil na "final-glide" sem v glavi imel sliko "curaže", v resnici pa sem uspel za slabih 10 metrov preleteti grmovje pred travnikom ob črpalki. Ta dan je bila večina pilotov v cilju in rezultatska razpredelnica je tokrat pokazala kam v resnici sodim - na začetek zadnje četrtine!

Kar se organizacije tiče bi tudi tokrat dal pohvalo in zahvalo za ''Goal beer'' (pivo v cilju). Prva dva v cilju sta bila zopet Valič-a, na tretjem mestu pa Mitja Jančič, ki je tako tudi opravičil naziv predavatelja. Mitja nam je zvečer predstavil pomembnost analize opravljenih letov in Naviter-jev program SeeYou.

V sredo nas je za dobro jutro v vasi Ljubinj ustavila policija. Šlo je bolj za birokracijo, kot za kaj drugega in se je po nekaj minutah vse srečno izteklo. Na Kobali smo imeli dva briefinga, ker so se razmere toliko spremenile, da je organizator tudi spremenil task. Start je bil ta dan malo drugačen in smo se pred začetkom dirke večinoma pozicionirali v bližino Vogla. Nato smo odleteli do Krna in po Polovniku do konca, kjer se je bilo obratne točke najlaže dotakniti na sredini doline med Polovnikom in Kobariškim Stolom. Sledil je povratek do Krna in dotik točke Tolminski Kuk. Zadnje obratne točke se je bilo najlaže dotakniti nekaj malega naprej od Planice, potem pa je samo še sledil »glide« do kampa. Prvi dve mesti sta zopet dobila Valiča, na tretje pa je tokrat stopil Rus Mishanin. Zvečer je glavno besedo imel Primož Suša in je povedal nekaj (krepkih) na temo trenutnega točkovanja in deljenja ''leading points-ov'' (dodatne točke za vodeče med tekmo). Sedaj namreč ni možno vedeti na katerem mestu boš pristal glede na to, kateri po vrsti si prečkal ciljno črto, kar pa nikakor ni dobro za naš šport. Burna debata se je po predavanju seveda naprej odvijala v posameznih skupinah širom kampa. Dodaten vzrok za te debate je bilo tudi dejstvo, da se je Serial Cup letos točkoval s časom in ne s točkami. Pač - drug sistem in na to temo nimam kaj dodati, ker sem še preveč zelen...

Zadnji dan smo imeli task na Lijaku. Task je bil... hmmm... Kako bi rekel... V inštrument je bilo potrebno vnesti 12 točk... Malo sem in malo tja po grebenu, potem pa po ravnini in nazaj noter v Trnovo (kjer sem jaz zaključil tekmo) in potem še ven na Šempeter in v cilj. Kdo je zmagal pa lahko spet samo ugibate?!

Po končanem zadnjem tasku je sledil povratek v kamp, kjer je sledila še razglasitev in seveda loterija. Kot celoten dogodek lahko organizacijo samo pohvalim. Vreme je tudi več ali manj služilo tako, da se še kdaj vidimo!