Sam na poti

Avtor: Michael Nesler
Prevod in priredba: Arnold Lešnik
Vir: Thermik, Hike & Fly, 10/2018

Hoja in letenje v hribih je zelo kompleksna dejavnost, ki ima svoje lastne zakonitosti. Dodatna dimenzija se odpira, kadar se na pot odpravimo sami. Poleg zadovoljive fizične kondicije je potrebna tudi solidna psihična stabilnost.

Spoznajmo nekaj nasvetov in misli znanega nemškega konstruktorja jadralnih padal, učitelja letenja in akrobatskega pilota Michaela Neslerja. Poleg povsem praktičnih nasvetov, razmišlja tudi o smislu in filozofskih aspektih hoje s padalom v hribih. Posega torej na področje »zakaj« in ne samo »kako«.

Hoja v hribe z jadralnim padalom na hrbtu doživlja zadnja leta skokovito renesanso. Piloti jadralnih padal se z užitkom vračamo k našim koreninam. Gibanje v naravi in zdrav življenjski slog sta postala več kot samo modna muha. Za prenekaterega ljubitelja gora je letenje s padalom z gora nič več in nič manj kot način življenja.

Sama oprema se je precej spremenila. Danes je veliko bolj kompaktna kot pred leti, predvsem pa letimo z zmogljivejšimi in veliko bolj varnimi padali kot nekoč. Zato si nas vedno več upa višje in dlje.

Če se je v vseh teh letih tehnika nekoliko spremenila, pa ostajajo občutki in veselje, ki jih doživimo pri poletu s hriba, še vedno isti – enkratni in veličastni. A zadeva vendarle ni tako zelo enostavna. Med našo dejavnostjo se moramo spopadati s številnimi preprekami.

Stres

Negotovost se začne že pri vzponu, ko se sprašujemo, kakšno bo naše vzletno mesto. Ali bo veter primeren za vzlet in ali bomo še pravi čas odleteli navzdol ter varno pristali, preden se prebudi zahrbtni dolinski veter ali nam nebo zakuha kakšno nevihto.

Takšna na videz enostavna vprašanja, imajo odločilen vpliv na potek naše ture že na samem začetku. Ko nenehno opazujemo oblake in veter, se v misli hitro prikradejo dvomi, ki povzročijo stres in čeprav smo sami, se ujamemo v svojstveno tekmovanje s časom, kjer ni zmagovalca. Posledično nismo več tako sproščeni, vzpon nam ni več v užitek.

Potem končno prispemo na mesto, ki smo si ga zamislili kot vzletišče. Veter je še nekako, na nebu so že prvi oblaki, in ugotovimo, da dolinski veter kar znatno pihlja. Zdaj ne smemo izgubljati časa, si rečemo, kajti razmere se lahko hitro poslabšajo. Zveni znano? Brez počitka in brez da bi užili vsaj razgled z vrha, se »na vrat na nos« zapodimo v dolino. Na koncu se veselimo zgolj dejstva, da nam je spet enkrat uspelo pretentati naravo.

Številni piloti pridobijo sčasoma toliko rutine, da se povsem navadijo na tovrsten stres in ga vidijo celo kot izziv. Za druge je takšen način letenja obremenitev in se tolažijo s tem, da je strah spremljevalec tovrstnih dejavnosti. Živimo v družbi, ki je storilnostno naravnana in od nas zahteva nenehne dosežke in dokazovanja, potrjevanja. Zato delujemo tako tudi pri letenju. Pričakujemo razburjenost, uspeh, vrhunske posnetke s kamero, pa tudi objavo na internetu. Brez tega se počutimo nekako prazni.

»Hike and fly« (H&F) lahko postane tista dejavnost, ki nas nauči, kako lahko ponovno najdemo pot k sebi, ter potem lahko začnemo uživati zaradi sebe in dejavnosti, kateri smo se zapisali.

Poglejmo si nekaj zamisli, ki jih lahko preizkusimo v praksi in se hkrati spomnimo, kako je svet deloval, ko še nismo poznali interneta. Ko nismo čutili potrebe, da bi z objavo leta na takšnih in drugačnih omrežjih povedali celemu svetu, kako smo preživeli prost dan in vse znance in neznance do onemoglosti utrujali z našimi bolj ali manj posrečenimi portreti pod kupolo jadralnega padala. Še en modrec, ki ponuja instantni recept za raj, boste rekli. Ah, kje pa. Gre za dobro znane stvari, ki smo jih prekleto dobro poznali, pa smo jih v neskončnem virtualnem narcisoidnem onaniranju prejkone pozabili. Kako se torej lotimo ture, ko smo sami s seboj?

Najprej moramo uživati

Preden se odpravimo na turo, je najbolje, da za trenutek premislimo, zakaj se bomo sploh lotili našega podviga? Kaj želimo doživeti, odkriti, kakšne občutke pričakujemo? Kaj se lahko naučimo iz pustolovščine? Kako mora potekati tura, da bo izpolnila naša pričakovanja? Koliko časa si bomo na poti vzeli zase? Bomo zelo razočarani, če ne bomo mogli poleteti navzdol in ali lahko posledično tudi na sestopu doživimo kaj pozitivnega in ob hoji navzdol celo uživamo?

Napišimo si odgovore na en list, ki ga od časa do časa vzemimo v roke, da si vsebino vedno znova prikličemo v spomin.

Potem napišimo še en list. Tema, o kateri bomo razmišljali, so razmere. Kakšna je vremenska napoved, kdaj nastopi dolinski veter? Kdaj moramo najkasneje vzleteti, ob kakšnih pogojih na štartu ne bomo vzleteli? Kaj moramo imeti s seboj, koga bomo obvestili o naši avanturi? Ali imamo za nujne primere telefon ali radijsko postajo? To so osnovna vprašanja, ki se dotikajo naše varnosti.

Zakaj si zapisujemo odgovore na list papirja? Izgleda precej staromodno. Govor je tisti, s katerim najlažje vplivamo na naše misli in nazore. Če nekaj samo razmišljamo, ponavadi to hitro pozabimo, če misli glasno izgovorimo, si jih že lažje zapomnimo. A najlažje si zamisli in ideje zapomnimo za dalj časa, če si jih zapišemo in vedno znova prebiramo.

Vzpon

Kot že rečeno, se med samim vzponom, hočeš nočeš, spopadamo z dvomi. Ali bo veter pravi, bo vreme zdržalo? Zdaj nastopi trenutek, ko se moramo skoncentrirati na »tukaj« in »zdaj«. Kaj vidim, kaj vonjam, kaj čutim v tem trenutku? Danes nas učijo, da je motivacija ključ do uspeha. Česarkoli. Mogoče to drži, ampak hkrati nas tudi moti in usmerja naš fokus predvsem na to, kar je še pred nami. Za večino med nami je enostavneje in bolj prijetno, če zavestno uživamo v sedanjosti in zaupamo v to, kar šele prihaja. Še posebej na začetku poti, ko leži pred nami še veliko višinskih metrov, lahko že sama misel na vzpon deluje demotivacijsko. So pa tudi drugačni, tisti, ki gredo stoično po svoji poti nekako z motom »pot je cilj«. Dejstvo je, da bolj ko se bomo na poti ukvarjali s pozitivnimi mislimi in vtisi, manj naporna bo pot navzgor in bolje bomo pripravljeni na let navzdol.

Na vrhu

Ko prispemo na načrtovani vrh, želimo seveda vedeti, ali bo možno vzleteti. Tudi če smo eden tistih, ki verjamemo, da je pot cilj, bomo zdaj začeli hiteti. Veter je OK, mesto je dobro, gremo čimprej. Pazite, to je trenutek, ko se lahko resnično naučimo nekaj o sebi, namreč to, da si vzamemo čas in resnično prispemo. Čas, da opazujemo ptiče, čutimo veter, vonj hribov, uživamo. Dotaknemo se tal in začutimo njihovo toploto. Potopimo se vase: gledamo v daljavo, raziskujemo samoto, pomirimo napetost in strah. Za sprostitev uporabimo majhen trik - določimo si uro odleta. Rečemo si: »Vzletell bom šele, recimo čez pol ure. Veter in vreme zdaj nista pomembna. Ta čas si bom vzel samo zase, brez stresa in brez velikih pričakovanj.« Kaj pa, če se bo v tem času spremenil veter in ne bom mogel več vzleteti? Potem mi pač ni bilo usojeno. Le kdo je tisti, ki ve, ali se bo vreme spremenilo takoj, ko bom razgrnil padalo, ali šele čez eno uro? Se mi je že kdaj zgodilo, da sem komaj prišel na vrh in je pričelo rositi. Kaj sem storil? Le kaj neki? V glavi sem imel samo en program: čim prej v zrak. Čim prej v zrak, z mokrim padalom v prepad. Ogromno strahu sem prestal in nazadnje sem povsem moker prispel na cilj. Spoznal sem, da bi bilo veliko pametneje oditi v dolino peš. Po nepotrebnem sem trmasto vztrajal pri napačni odločitvi. Ja, včasih potrebujemo pogum tudi za to, da se pravilno odločimo, čeprav za manj priljubljeno rešitev.

Ocena razmer

Skoraj nikoli ne vzletim čisto na vrhu gore, še posebej, kadar piha močan veter. Raje grem nekaj metrov nižje, da pridobim dovolj prostora navzgor in nazaj. Vendar se prav vsakič odpravim na najvišjo točko, zato, da ocenim smer in hitrost vetra. Kajti, če poznam pravo smer vetra pri vrhu, si lažje predstavljam dogajanje v zraku in posledično razvoj termike. Če se začnem po vzletu dvigati, tudi ne doživljam nepotrebnih presenečenj. Četudi zavestno vzletim v zavetrno termiko, zaradi informacije o vetru, odletim bolj stran od hriba, kjer je varneje.

Ko iščem mesto vzleta, izbiram najraje položne zajede ali široke žlebove, v katerih poiščem laminarne vetrove. Izogibam se grebenom, rebrom in drugim vzpetinam, kjer lahko zaradi obtekanja zraka postanejo razmere zelo hitro neugodne.

Vzlet

Padalo lepo razgrnem. Veter od spredaj, vrvice lepo razvrščene, utrip narašča. Tukaj zgoraj sem sam, brez gledalcev. Tu ni mesta za napake. Velikokrat je že sama prekinitev vzleta nevarna. Pred vsakim letom si pomagam s tehniko vizualizacije. Sedem in poizkušam svoj bodoči vzlet notranje podoživeti. Zanimivo pri tej tehniki je, da podzavest natanko sledi poteku dogodkov, kot smo si jih zamislili. Poleg tega se naš fokus usmeri stran od strahu in se zato lažje skoncentriramo na prihajajoči dogodek.

Vedno in povsod se prepričam, kaj počnejo ptiči. Ali so v zraku? Od njih sem se zelo veliko naučil. Ali planinske kavke odletijo samo nekaj metrov stran potem, ko sem jih prestrašil? Potem je zagotovo nekaj hudo narobe. Nazadnje, ko sem vendarle vzletel, sem se v zraku srečal z močnimi rotorji.

Zelo me pomirja, če prej vem, kakšen veter je na pristanku. V tem primeru uporabim telefon ali radijsko postajo, ne glede na to, da iščem v naravi predvsem mir in odklop od tegob sodobnega sveta.

V zraku

Le kdo ne pozna tega scenarija? Vzpon je bil naporen, vzlet napet in zdaj piska vario - dvigamo se. Pravzaprav pa si tega sploh ne želimo. Veseli smo, da smo končno v zraku in se želimo dodobra sprostiti. Turbulenc in močnih dviganj si nikakor ne želimo. Sedaj se moramo odločiti. Termika ali sproščujoč let v dolino - boj ali sprostitev? Kajti tudi to je stvar osebne odločitve. Le tisti, ki bo uspel iz enega trenutka v drugega spremeniti svoje misli in odnos in bo v glavi uspešno preklopil na program za termično letenje, se bo potem v zraku tudi dobro počutil. Trik je vedno isti. Mentalno moramo biti 100 % pri stvari, ki jo počnemo. Ta radikalno hitra odločitev ni enostavna. Velikokrat poskušamo polovičarsko samo malce krožiti. In že samo majhne turbulence, ki jih ponavadi komaj opazimo, nas sedaj vznemirjajo in se počutimo nesigurno. Šele kadar zavestno preklopimo v modus vrtenja, oziroma jadranja, so naša čustva, misli in podzavest pripravljena na to. Tega miselnega preskoka se lahko zavestno naučimo in ga natreniramo.

Po pristanku

Ko pristanemo in zložimo padalo, se odpravimo na zasluženo pivo. Naslednji dan so misli že povsem drugje. Tako lahko zelo prozaično zaključimo našo pustolovščino in se enostavno povrnemo v naš vsakdan. Seveda obstaja tudi druga, bolj romantična pot. Tista, na kateri še ure in dneve razmišljamo o našem letu in ga podoživljamo vedno znova in znova. To je takrat, ko na travniku z nami pristane tudi naša duša. A tukaj ni enostavnega recepta. Meni pomaga, če se po pristanku uležem v travo in podoživim celoten let. Razmišljam, kaj vse sem doživel, in kaj novega sem se spet naučil – o letenju in o sebi. Vprašam se, kaj mi je bilo še posebej všeč? Kaj bi lahko naslednjič naredil drugače? Predvsem pa me zanima, kako bi lahko ta čudovit občutek, ki ga imam v sebi, ohranil dalj časa? Še posebej zadnje vprašanje je zame zelo pomembno. Pri tem mi velikokrat pomaga kakšen kamen, roža ali drug predmet, ki sem ga odnesel s seboj z vrha gore. Tak predmet si potem doma ali v službi postavim na vidno mesto, kjer me vsakič, ko ga pogledam, spominja na čudovit let in vzbuja v meni pozitivne občutke. Zaradi česar - vsaj za kratek čas – izginejo celo zelo resne vsakodnevne skrbi.