Reševanje vojaka Ryana v stilu Sorice

Avtor: Jernej Bodlaj

Tokrat zapišem zgodbo o Sorici, ki si je morda ne bi želel ponovno realizirati, ali pa? Vsekakor je bila lepa dogodivščina. Na željo nekaterih padalskih kolegov in kolegic bom zapisal vtise iz dne 23. 7. lanskega leta, ko sem bil primoran pristati na precej neljubem kraju, daleč tam nekje. Soudeleženec zgodbe, Boris, je svoje stališče hudomušno opredelil z zapisanim v naslovu.

Sorica: Verjetno ni naključje, da je aktualni svetovni rekord v napovedanem prostem preletu s povratkom postavljen prav tu. Še enkrat čestitke našim fantom (Suši, Napretu, Gaberšku in Orožu), ki rekord držijo zadnji dve leti.

Sorica je izhodišče za letenje, po v začetku večinoma sklenjenem grebenu, proti zahodu v Italijo. Za tiste, ki si želijo odleteti prvo dvestotico (Sorica - Gemona - Kobarid - Gemona - Selce) je verjetno najlažje izhodišče. Na vzletišče je (pogosto) možno priti s sedežnico, pa tudi pot peš ni tako naporna. Dobre pol ure hoje, oziroma 200 višinskih metrov. Na voljo je več vzletnih mest. Povsem na vrhu, precej strmo, na jug, malo nižje, zahodno nad sedlom, kjer vzleta večina, na jugo-vzhod, ali pa kar na smučišču, takoj po izstopu iz sedežnice, na vzhod. Topologija terena dopoldne zagotavlja vzhodne vetrove, v popoldanskem času zahodne, kar nam omogoča, da dobršen del leta letimo z vetrom. Vse do Gemone je teren relativno enostaven in pristanki so praktično povsod v doletu, so pa marsikje majhni in razgibani. Na nekaterih mestih so napete jeklenice in logistično so neugodni. Iz Mosta na Soči ne gre pozabiti na vlak, ki nas pripelje v Bohinjsko Bistrico, direktno pod cesto proti Sorici (tudi sam sem ga že koristil.)

Opisana Sorica vseeno ni primerna za začetnika, ne bi pa smela predstavljati večjih težav uletenemu pilotu srednje B klase, ki se v zraku dobro znajde, mu nekoliko bolj odročen teren ne predstavlja prevelikih strahov, ima čas za povratek ter si mu za prvič ni težko vzeti popoldneva za študij terena in trase obstoječih letov in pa za telefonski klic kakega bolj izkušenega kolega.

Od Gemone naprej je Sorica nekoliko bolj zahtevna. Tam se vpliv psihe začne močneje vpletati v dinamiko letenja. Letenje v drugi državi, brez 'enostavnega' povratka – zadnji greben Mušcev je precej bolj nelagoden, manj je pristankov in razmere so tipično močnejše (pri prvem preskoku čez Gemono se tega še nisem zavedal). Vendar gre. Še najbolj težaven je, nazaj grede, morda priklop Polovnika in stresen del tik pred njim, posebej v primeru, da ni prave višine, saj tam okoli Učje pod južnim pobočjem Kanina, ni prav nič pametnega za morebiten zasilni pristanek, od izhoda pa nas loči prečen greben proti JV. Resnih težav tam sicer še nisem imel. Sam skok čez Gemono je v obe smeri enostaven. Priklop Krna, nazaj grede s Polovnika, pa tudi.

Letenje naprej proti Tramontiju tehnično ni zahtevno, le pobrati je treba na nekaj ključnih mestih. Navigacijsko je morda malenkost bolj zahtevno, zato za prvič verjetno najboljše, da ne gremo sami. Še najbolj tečno je, da na enem mestu ni pristankov, nekateri bodo rekli dveh, a mislim, da prvi del ni tako izrazit, kot tisti južno od Pozzisa. Skratka, treba je le paziti na višino. Povratek v tem delu je lažji, ker se teren na mestih, kjer ni pristankov, spušča. Od Tramontija naprej, proti akumulacijskem jezeru Lago di Ca Zul, je zgodba podobna. Velja omeniti, da ko jezero ni polno, se v skrajno zahodnem delu da zasilno pristati in tudi urejena pešpot je dosegljiva kakih 200 m proti severu (enkrat sem šel peš v izvidnico). Najbližji dovoz z avtom je sicer dobre 3 km hoda stran in še to po privatni cesti v lasti elektrarne preko dveh zloveščih dvokilometrskih tunelov (skozi prvega sem se peljal, skozi drugega v popolni temi s čelno lučko pešačil z dežnikom v roki, saj s stropov dobesedno lije.) Alternativni izhod je po pešpoti po dolini navzdol do Tramontija, še kakih 6 km proč. Obratna točka nad tem, neljubim mestom za zasilni pristanek, nam ob zaključku poleta v Selcih sicer navrže 220 km.

Dolina, ki je zahodno od Lago di Ca Zul, se zaključi z visoko ležečim sedlom (1500 m), ki predstavlja povratek v varno cono pristankov. Teren se tam začne precej spuščati proti civilizaciji in tudi naprej do mesta Longarone ni videti nekih posebnih izzivov. Tu nekje je verjetno tudi meja za uspešen povratek s padali tipa C, kakršnega letim. Teren proti zahodu naprej v Dolomite je videti zahteven, največji izziv pa tam predstavlja pogled na uro. Poleti nekako še sprejemljiva ura obrata je tja do 15. ure, konservativna pred 14. uro, najkasneje pa sem obračal ob 15:20, skoraj pri 'sedlu' in se še uspel vrniti v Selca. Pri letenju za razdaljo naj tule citiram Primoža Sušo: »Če letiš počasi, je enako, kot da si scuril.«

Letenje nazaj je načeloma bolj sproščeno, navajeni vsega hudega smo čedalje bližje kolegom, ki lahko pridejo po nas, teren smo si vsaj enkrat že ogledali v živo, razen začetka že omenjenega grebena Mušcev in njegovega zaključka pri Učji, presenečenj ni več. Edino, kar nam lahko zagode situacijo, je vreme, ampak če smo v štartu izbrali ugoden dan, nas to ne bi smelo preveč skrbeti. Naj omenim, da sem omembe vredno od 'sedla' naprej letel samo enkrat in žal hkrati na oni strani tudi pristal. Tu se začne zgodba v nadaljevanju.

Ozadje: V letalni karieri mi trenutno še vedno velik izziv predstavlja odleteti 250 km, vendar še do pred nekaj leti, bi za ta cilj lahko rekel, da zame ni bil realen. Nisem imel primerne opreme, nisem bil dovolj izkušen, nisem znal hitro leteti… Zavedati se je treba, da letenje že samo po sebi zahteva precej usklajenih spremenljivk, pri letenju 8 ur in več pa veliko vlogo igra tudi utrujenost, hidracija, mehur, oziroma kot bi Alojz Turk rekel, 'montirana kanalizacija', itd. Skratka, lansko leto sem že bil pripravljen za 250 km, ampak…

Že nekaj dni pred dogodkom smo se s Sašem Slabajno in naknadno še z Borisom Čebuljem (Bortego) dogovarjali za izlet v Brunico v Avstriji, no pravzaprav je Brunico v Italiji, da napadeva(mo) slavni trikotnik (ki je še vedno eden izmed mojih osebnih nerealiziranih ciljev), vendar se je med tem naredila izredno obetavna napoved tudi pri nas. Ker se je Sorica ponujala kot odlična priložnost za dober trening, hkrati pa je za Brunico naslednji dan celo kazalo bolje, sva se s Sašem odločila, da prvi dan trenirava na Sorici. Bortega ta dan še ni imel časa, se je pa prijavil za prihodnjega. V osnovi je bil plan konservativno letenje z gotovim povratkom in napad na Brunico prihodnji dan.

Dan – D: In sva šla. Na vzletišču nas je bilo precej. Nič posebnega, vzletim (precej) pozno, ob 10.23, in letimo proti Gemoni. Med letenjem ugotavljam, da imam obetavno povprečno hitrost. Preko 30 km/h je letelo do Tramontija in apetiti so se začeli večati. Ko si tam, načeloma razmišljaš – morda je pa danes ta dan – in zato sem se odpeljal dalje. Edini, ki mi je čez sedlo delal družbo, je bil Sebastjan Podbregar. Sašo je nekoliko za mano obrnil na sedlu, večina ostalih že prej. S Sebom nadaljujeva, a tudi on kmalu oceni, da lokalna pokritost ne obeta dobrega izida in obrne. Ostal sem sam in tiščal še tistih 10 km do Chimolaisa. Glede na uro se je celo Longarone zdel dosegljiv. Praktično sem ga imel v doletu, a tesnoben občutek samote in oddaljenosti od izhodišča mi je velel, da moram čim prej nazaj. Nebodigatreba, je v smeri proti Clautu, par kilometrov nazaj, že vse pokrito. Spraševal sem se, ali je Sebi uspelo nazaj? Nekaj vrtim in uspem še kolikor toliko solidno pobrati, nato pa sem verjetno dokončno zapečatil svojo usodo. Skoraj na vrat na nos sem se zapodil pod oblake, v upanju, da je še ostalo kaj termike, a žal nisem imel prav. Sedlo je mnogo višje in moral bi imeti neverjetno srečo, da bi mi karkoli uspelo, tako pa sem bil primoran samo še iskati zasilni pristanek, čeprav bi lahko 10 minut prej še lagodno pristal na širokih travnikih v Clautu. V doletu mi je ostal simbolični travnik sredi Lesisa, nad katerim sem kalkuliral, v katero stran piha dolinec. Oplazili sta me dve kaplji dežja in odločil sem se, da bom pristajal v smeri proti dolini. Že lep čas je bila v senci, hkrati pa se mi je obetal morebiten piš, katerega k sreči ni bilo, dolinca pa tudi ne. Pristal sem v 'nuli', na komaj še primerno velikem prostoru za piknik, obdanim s posameznimi smrekami in bližnjo jeklenico žičnice na sosednji hrib. »Dobro, pristal sem, vse je super, vroče ne bo, saj ni sonca,« si rečem, »pospravim, potem pa dalje.« Med pospravljanjem opazim še enega jadralnega padalca, ki se bori za obstanek, kakih 20 minut po mojem pristanku, ko se je spet, zdaj nebodigatreba, nazaj začelo prižgati sonce. Najverjetneje mu je uspelo, jaz pa v sopari in vročini pot pod noge. 120 km od izhodišča.

Po glavi so se mi pletle vse mogoče zadeve. Kam, kako, kaj jutri…? Imel sem dodaten problem. Tipično s seboj nosim polno polnilno baterijo (powerbank), ker pa sem nekaj dni pred tem v Bohinju z ekipo mladincev izvajal ekstremne manevre (hvala za povabilo še enkrat), le-tega nisem pravočasno vtaknil nazaj v kokpit. Z napol polnim telefonom se tako nisem mogel kaj dosti igrati – nujne zadeve, ampak najprej hoja v civilizacijo. Po kilometru, dveh hoje takoj štop. Kar smejalo se mi je, da gre tako gladko. Ustavi stara 3-vratna Fiat Panda. Prtljažnik jasno premajhen za moje padalo, mimo prednjih sedežev tudi ni šans da bi ga spravil na zadnje. »Ja prav, bo pa padalo spredaj in jaz zadaj,« se odločim. Zabavna voznica, »Lejla,« se predstavi in vsa navdušena, da vidi padalca, želi izvedeti vse, a v isti sapi pove, da gre na delo 3 km nižje v restavracijo. Si mislim: »3 km pa 3 km, vse je boljše kot hoja s 27 kg pri 33 stopinjah…« Izstopim na razpotju in kalkuliram: »Če gre Bortega jutri zagotovo v Avstrijo, je morda boljše, da štopam proti severu, proti Brunicu.«

Do tega trenutka nisem vedel, če Bortega sploh gre tja. Bila je namreč opcija, da se dobimo tam, ali pa da naju s Slabajno pobere in gremo skupaj. Za Sašota nisem vedel, kje je. »Verjetno še leti,« si mislim. Pokličem Bortego, ki potrdi, da je za akcijo. Naznanim mu svoj plan, da štopam proti Brunicu. Nato hodim in se ustavim v senci, kjer štopam naprej. Ni dolgo, ko mi ustavi starejši gospod. Gre v Erto, oziroma kanček dalje. Me pobere, jaz pa si rečem: »Tole gre pa hitro kot po maslu, saj bom v Brunicu prej kot onadva«. Ura je bila okrog 16.h. Na sedlu proti Longarone voznik ustavi ob neki industrijski coni, jaz pa se postavim na avtobusno postajo, kjer ponovno štopam in kličem domov, da sporočim situacijo. Tam sem stal dobre pol ure, nihče ni ustavil, tudi prometa je bilo malo. Sklenem, da nadaljujem peš. Konec koncev gre proti Longaronu samo po hribu navzdol. »Raje pobirajo take, ki hodijo, kot tiste, ki sedijo ob cesti,« se tolažim. Med potjo se čudim opuščenemu jezu Vajont – priporočam ogled – zanimiva, strašljiva in precej žalostna zgodba. Privoščim si pijačo na stojnici pri jezu in hodim, štopam, enosmerni tunel s semaforjem, kakih 10 avtomobi lov stoji na rdeči. Prav nihče me ni pripravljen naložiti, nadaljujem peš in občudujem klif nad mano v soncu. Termika dela na polno.

Takrat sem prvič prišel na idejo, zakaj nisem morda našel kakega vzletišča tam zgoraj. Tudi če bi mi kapnilo prej, sem imel že kar izžet telefon, da bi na mapah našel kaj pametnega. Na oko sproti ni bilo ugodnih možnosti, sem pa kasneje doma ugotovil, da bi nad Ertom najverjetneje lahko vzletel. Med hojo sem razmišljal tudi, zakaj nisem morda kar s padalom potegnil naprej proti Cortini, saj v času, ko sem se odločal za povratek, je tam bilo vse v soncu. Do Brunica bi ob tisti uri šlo z lahkoto. »Na tleh je lahko biti pameten,« si govorim. Poleg tega v zraku še nisem vedel, če Bortega sploh gre v Brunico, pa neznan teren… Sašo je bil nedosegljiv. Že skoraj v dolini, po kakih 6 km, se me končno usmili odtrgan, presenetljivo urejen par, cca. mojih let, v nabriti črni Alfi. Pošteno tetoviran tip, ženska s črnimi dolgimi nohti in roza frizuro malo zna angleško. Zanima ju od kod prihajam, kam sem namenjen…? Čudita se, kako je mogoče s 'coto' prileteti tako daleč, meni pa od vročine povsod teče pot in upam, da jima ne nasvinjam celega avta. Zategneta me do glavne avtobusne postaje v Longaronu.

V Longaronu takoj kupim priporočeno karto za avtobus do Cortine, nato pa med čakanjem le-tega končno in malo bolj sproščeno zadiham. Po informacijah prodajalke vozovnic naj bi v Cortini prestopil na avtobus za Brunico. Vmes na hitro napišem vtise na OLC. Zdelo se mi je, da sem kljub curaži zmagal. Pride bus, šofer ni navdušen nad karto, ker je od druge prevozne družbe, »Ha, še tega se mi manjka,« ampak ni kompliciral. Preprosto je vzel vozovnico in rekel, da se bo zmenil pri kolegu, mene pa pelje kar tako. Na poti se odločim, da voznika preventivno povprašam kako glede Brunica. Pogleda na neke vozne rede in odkima, da ne bomo pravočasno tam. Zadnji avtobus naj bi odpeljal kakih 15 minut preden pridemo tja. »Nič, se bom tam ukvarjal naprej.« V telefonu preverim, koliko je od Cortine, do križišča, kjer pride Bortega v smeri Brunica. 30 km. »No to bom pa že nekako.«

V Cortini izstopim, ura je okoli 19.h. Hitro nadaljujem peš iz centra proti boljši točki za štop. Odločim se, da pojem še en sladoled čez cesto, potem pa dalje. Malo sem tudi razmišljal, če bi tam prespal, a sem se optimistično odločil, da teh 30 km bo pa že šlo: »Večjih krajev vmes ni, večina jih gre v tisto smer.« Hodim še kak kilometer, dva na obrobje. Tam nato stojim in štopam, podoživljam vtise iz kolesarjenja v tistih koncih. Natanko po tisti cesti smo po 100 prevoženih kilometrih, leta nazaj, po klancu navzdol s specialkami pridrveli 50 na uro, jaz pa zdaj v mukah, sam tule nosim 27 kg peš in vsak kilometer je naporen. Tam sem vztrajal še kako uro. Vsaj 100 avtomobilov je šlo mimo, tudi tistih pick-upov, ki bi me lahko naložili na keson, a nihče, prav nihče ni ustavil. Še toliko ne, da bi mu razložil situacijo in ponudil denar za prevoz. Nekateri so zmigovali z glavo in rameni, češ, da gredo samo do ovinka domov. Spet drugi, da nimajo prostora, večina pa niti pogledati ni hotela. »Očitno gre za prekletstvo turističnih krajev,« sem razmišljal in se podal na pot peš, »do kjer bodo noge dale,« vmes pa sem štopal. »Bortega bo že naredil malo ovinka… spet Bortega, že parkrat me je rešil,« se mi je vrtelo v mislih. Noč je padla, upanje o štopu je zbledelo: »Kdo pa bo sredi noči pobiral nekega čudnega tipa v pajkicah sredi gozda in z ogromnim nahrbtnikom?«, sem se spraševal. Tako sem hodil naslednjih 7 km, da bi le zmanjšal kilometre Bortegi. Prišel sem do mesta, kjer se je cesta počasi začela vzpenjati. Vedel sem, da ne bom zmogel prav dosti več. Bolele so me rame, stopala so me pekla od teže, zmanjkovalo mi je pijače, pa tudi sicer sem bil precej izčrpan in vedel sem, da je Bortega na poti. Vmes sem mu še nekajkrat sporočil namen in trenutno lokacijo. Potrdil mi je, da je na poti. Nazadnje sem mu poslal natančno lokacijo ovinka, še kak kilometer naprej, kjer bo lahko kulturno ustavil in kjer ga bom lahko počakal. Takrat sem že zdavnaj hodil po levi strani ceste. Ravno še kakih 10% baterije sem imel, toliko, da sem z lučko promet opozarjal nase. Saj ne, da ga je bilo veliko. Poleg mene se je ustavil edino policist, vozeč v nasprotno smer, in me opomnil, da je nevarno kar počnem. Zanimalo ga je, zakaj hodim ob 23. uri, sredi noči, sam po taki cesti? Razložil sem mu situacijo, on pa mi je celo ponudil prevoz, ampak ker sem imel do dogovorjenega mesta samo še pol kilometra, sem se zahvalil in zavrnil. Prikimal je in mi zaželel srečno pot. Stežka sem naredil še tistih 500 m. Šlo je že pošteno navkreber. Na cilju sem se usedel na kup peska, napisal nekaj SMS-jev, med drugim še Sašu in Bortegi. Imela sta še kakih 45 minut do tja. Baterija mi je pošla in pod zvezdnim nebom sem sredi ničesar še pol ure v temi čakal na rešitev. Prišla sta, me pobrala in odpeljali smo se na parkirišče pod žičnico za Speikboden, severno od Brunica in tam prespali.

Brunico – Speikboden: Naslednji dan, ko se prebudimo, s Sašom hitro pospraviva šotor, da ne bi komu kaj narobe hodilo. Bortega je spal v avtu. Kupimo karte za gondolo in se spravimo na vrh. Še nekaj malega je bilo treba hoditi, pa smo bili gor. Napoved tokrat ni bila več noro vzpodbudna. Napovedanega je bilo precej severa in popoldne nevihte. Čakali smo do 13.h, da se sever umiri (v začetku je pihal okoli 7m/s), nato pa le zbrali pogum in se kljub še vedno relativno močnemu severu podali v zrak. Lokalci so pred tem prišli na vzletišče in z njega tudi odšli, peš, češ da je bil prejšnji dan mnogo boljši in njihova letalna mera dovolj napolnjena. »Za 150 km se nam danes ne da niti štartat,« je rekel eden. Če pa smo pripravljeni malo jadrati, pa so nam zagotovili, da ni premočno. Midva s Sašem sva bila utrujena od letenja prejšnji dan, jaz še posebej od hoje, Bortega pa verjetno od vožnje, saj je, pred Brunicom, še v istem dnevu pripotoval iz hrvaške obale.

Odleteli smo skromnih 55 km. Glavni cilj – izvidnica – je bil dosežen. Občutek za moč stebrov, razmere, višine, itd., smo dobili in jih ocenili kot primerne za 'moško letenje'. Verjetno nekoliko pristransko zaradi vtisov iz prejšnjega dne, vsekakor pa ravno nežno ni bilo. So pa pogledi iz 3500 m, kar je za tiste konce normalno, fantastični. Glede na dva izleta v Avstrijo letos, leto dni pozneje (Stoderzinken – FAI trikotnik, slabih 200 km in pa precej ponesrečen Defreggen (praktično Grente pri Brunicu, vzhodno od Speikbodna – komaj 44 km, ploski trikotnik), lahko potrdim, da se da leteti tudi v centralnih Alpah.

Razmišljanje

Za resno XC letenje, predvsem na novem terenu, je potrebno biti spočit, imeti dobro izdelan načrt, imeti vsaj približno urejeno logistiko, predvsem pa pravo voljo za boj z razmerami in kilometri. Na to imamo (neposreden) vpliv, zato moramo kar najbolje biti pripravljeni vnaprej.

Na drugi strani imamo vreme, ki nam rado zagode situacijo. Pride dan, dva ali celo še več ugodnih zapored. Navadno se, kot takšni, izkažejo tik pred zdajci, tako da časa za planiranje (skoraj) ni. Če vnaprej nimamo izdelanih načrtov, se bomo preveč obremenjevali s stvarmi, ki bi jih že morali imeti urejene, posledično bomo nervozni, ne bomo se uspeli naspati, med letenjem bomo zbegani v katero dolino moramo, in podobno. Ko se napoved izkaže za ugodno, je le treba iti, za ostalo pa smo poskrbeli že prej. Alternativa so sicer izkušnje, ampak na nepoznanem terenu jih preprosto nikoli ni dovolj, pa tudi slabe vtise je mnogo težje popraviti naslednjič, ko se vračaš na isto lokacijo.

Sam sebi sem letos v Stoderzinknu dokazal, da se z ustreznim planiranjem da dobro odleteti tudi v prvo, seveda ob izpolnjenih ostalih, zgoraj naštetih pogojih. Za primerjavo: tako pri Defreggnu letos, kot pri lanskoletni Sorici, nisem (dovolj dobro) naredil domače naloge.

Pri Sorici je šlo v glavnem za odstopanje od plana, nepoznavanje terena za 'sedlom', pozabljena polnilna baterija, veliko smolo sem imel tudi z lokalnim vremenom… Če bi imel teren ustrezno preštudiran, bi se morda lahko vrnil po grebenu južno od Clauta, ki je bil ves čas v soncu. Če bi imel polno baterijo, bi nemara lahko raziskal teren nad Ertom in do Cortine optimistično prijadral, ali pa si vsaj prihranil štopanje do Longarona…

Pri Defreggnu pa me je povabilo Suše povsem presenetilo, niti slučajno nisem bil pripravljen, še inštrumentov nisem imel napolnjenih. Zagrabil sem napačen šotor, ki mi je ob enih ponoči delal preglavice, namesto, da bi takrat že spal. Zjutraj sem, medtem, ko sem si vnašal točke v inštrument, s prenosnim računalnikom zasilno polnil baterije… Temu primerno (slabo) sem potem tudi izkoristil dan. Glavni cilj je sicer bil spoznati vzletišče, kar pa sem le izpolnil.

Novim dogodivščinam naproti.