PWC Superfinale 2013, Governador Valadares, Brazilija

24.11.2014 - Task 9 Zjutraj se odpravimo na štart, vendar razmere izgledajo bolj klaverno. Čeprav tukaj ne moremo reči da se dan po jutru pozna. Bolj se približuje ura popodneva, lepši dan se obeta. Nastavijo disciplino dolžine skoraj 100km v smeri vetra. Disciplina vodi malo levo in desno po pokrajini čez hribčke in ravnine. Čakamo na marker, kateri je cca 5 km oddaljen od štarta. Zato se počasi začnemo spuščati vse bolj na ravnino in bližje markerju za čim boljšo štartno pozicijo. Pred nami se naredi baza, kateri se moramo umaknit.  Tukaj se razdelimo na dve grupi. Desna čaka na boljši poziciji, med tem ko leva pelje bočno na veter upajoč, da se bo kasneje letelo z vetrom proti obratni. Tako sem se tud sam znašel v levi grupu. Vendar nas veter močno zanaša globoko v marker. Tako smo bili ob odprtju že 1.5 km v marmerju. Grupa desno od nas pa seveda odlično pozicionirana pod bazo, v kateri je bil dobro nastavljen tudi Molek. Tako smo "levaki" ob odprtju morali riniti v veter na začetek markerja. Zaradi tega smo že na začetku zaostajali za cca 2km. Tla so bila delno osnončena, tako da nekega obilja s termiko na začetku ni bilo. Po približno 10-15km se grupi le nekako razkropljeni srečamo. Peščica nekaterih z dobro višino porinejo naprej in nas prisilijo da odpeljemo tudi mi. Dan se je le nekako sestavil in pogoji so bili solidni. Letimo v nekaj manjših grupah in lovimo vodilne. Nekje na polovici dirke se skoraj polovica tekmovalcev sreča na prelomni točki, kjer je bilo potrebno preskočit "dolino" 90% se jih odloči preskočit, nekaj pa jih poskuša speljati po obstoječi strani. Sam zopet kolebam med eno in drugo varianto tako dolgo, da ostanem sam na sredini. Peljem naprej po ruti in na poti vrtim vsak balonček. Sam tukaj res ni priporočljivo letet, v kolikor hočeš bit hiter. Desna grupa me tako prehiti, leva manjša, pa je za mano. Po nekaj km začne prva-desna grupa zopet prečkat dolino nazaj na levo stran. Tu se mi ponudi priložnost, da jih ujamem. Zato ga pohodim na mrtvo in po kaksnem kilometru jim pridem na rep. Zopet se začne iskanje dviganja in pri tem se kar pomešamo. Pod sabo zaedam tud Moleka in skupaj sučemo steber. Oba približno v isti višini se odpravima dalje. Do cilja imamo še cca. 18km. Vmes še dvakrat orng poberemo in inštrument mi kaže še 9km do cilja. Pred mano vidim veliko bazo in upam na dobro dviganje po poti. Ves čas letimo skoraj z vetrom, zato z lahkoto požiramo kilometre, česar pa sam ne opazim in ne ocenim dobro. Tako sem šparal z višino in pod bazo pridobival višino. Vodilni pod mano pa samo gasirajo. Tu si mislim, da jih imam v šahu. Misleč, da bodo morali vsaj še enkrat pobrati za ciljni dolet. In glede na včerajšnji primanjkljaj višine sem hotel imeti še nekaj rezerve, da ne ponovim napake. A glej ga zlomka!!! Pogledam na inštrument in do cilja le še 4km!?!. Fa$#k... Ker smo leteli z vetrom in tudi propadanje je bilo res majhno na tem območju, sem na enkrat imel ogromno preveč višine. Vodilna grupa pod mano pa ravno pravšnjo. Sevede ga tiščim na mrtvo, da sem sigurno bil 1cm krajši, tolk sem se uprl v sedež in gas. Vendar v manj kot 4km se ni dalo narediti kaj dosti, kajti tudi oni so ga peljali na polno. Tako se me je zopet držala smola in zopet sem zapravil realno uvrstitev do 10 mesta. Cilj tako prevozim kot 22ti. Malo za in pod sabo vidim Moleka ki je "optimalno" priglisiral v cilj. No nekateri so se vendarle ušteli in niso prečkali ciljne črte. Na koncu sva bila, jaz 26 in molek 27. Po vsej verjetnosti bo tole zadnji report iz Brazilije. Danes takoj po tekmi se namreč že odpravimo na doooolgo potovanje do Ria in natonaslednji dan na letalo. Kaj naj rečem.... kot to da nama je žal da sva zapravila čisto realne možnosti za uvrstitev okoli 20 mesta...če ne še kaj več. Ter da nisva bolje zastopala Slovenije. Seveda je velika žalost da sva na takšni tekmi edina predstavnika!! Tudi večja in posledično bolj homogena ekipa se lahko odreže dosti bolje!! Sicer sva vseskozi letela odlično, se dobro borila in brez večjih problemov parirala pilotom v prvi grupi. Dvakrat so naju res presenetile vremenske razmere in na tist trenutek narejene odločitve tega res ni bilo moč predvidit. Sva pa sama naredila dva felerja...katera pa bi lahko z discardi komot kompenzirala. Skoz celo tekmo se naju je res držala smola, če pomislimo koliko sreče so imeli nekateri ob res nespametnih odločitvah (Yassen...Russel...itd...) Kot že nekajkrat omenjeni je letenje tu res zahtevno in tricky. Višin ni, leti se povprečno na 1450m, poden pa je povprečno na 350m!?! Najti steber je težko, še težje pa ga je centrirati. Drugače je letenje lepo in ne turbolentno, pokrajina pa močno razgibana z samimi hribčki...50m in dolincami. Cest ni...prebivalstva po pokrajini izredno malo in brez mobilnega signala....skor vsepovsod!? Zato je letenje z mislijo na to tudi malo oteženo. Poleg vsega smo se imeli dobro, večji del uživali v letenju, dobro jedli in pili.... skoraj popolno ;) Ajde se vidimo v Sloveniji. Dusan O. 23.1.2014 - Task 8 Tudi danes sva z Dušanom odlično odletela praktično celo dirko, ko sva ves čas letela med najvišjimi oziroma prvimi, nato pa v zaključku izbrala nesrečno linijo skupaj s takrat vodilnimi in zaključila le cca. 300 - 400 m pred ciljno črto. Dan je bil sicer zelo zahteven, saj je bilo po markerju 20 km zelo težavnih z redko in šibko termiko. Skorajda 100 % pokritost tega dela je botrovala k predčasnemu pristanku cca. 20 tekmovalcev. Nato se je pred nami pokazal sonček, ki je sprožil pogostejša in močnejša dviganja. V tem delu meni in še cca. 10 tekmovalcem uspe narediti pobeg ostali skupini, tako da 3. in 4. obratno obrnem med prvimi, Dušan pa lovi priključek v glavni skupini. Glavnina nas ujame cca. 20 km pred ciljem, saj se tukaj začne dan podirat. Ne najdemo več močnejših dviganj, pa tudi višine so občutno nižje kot prej. Nekako 15 km pred ciljem sva z Dušanom še vedno med najvišjimi, pravega dviganja za dolet v cilj pa še ni na vidiku. Z še nekaterimi takrat vodilnimi izbereva levo direktnejšo varianto proti cilju, medtem ko se 'zamudniki' odpravijo po desni strani dolince (daljša varianta). V trenutku odločitve bi težko rekel, da je desna stran doline bolj aktivna, saj ni bilo nikjer več nobenih baz, pa tudi sam teren zgleda bolj ali manj enak. Na začetku naši skupini kaže dobro, saj kmalu najdemo dviganje, ki pa se na našo žalost kmalu ustavi. Z Dušanom tukaj že slutiva našo zmoto, zato napredujeva počasneje in se boriva za vsak meter višine. Nekateri jo kar gasirajo in kmalu zaključijo na tleh. Skupina na desni strani, ki je sicer malo zadaj, ujame boljše dviganje in je kmalu v poziciji za ciljni dolet. Z Dušanom in še s kakšnimi petimi borci še dvakrat popravljamo višino v slabih dviganjih in končno nam cca. 5 km pred ciljem instrument kaže 50 – 100 m plusa za cilj. To bi moralo zadostovati kljub temu, da letimo rahlo v veter, hkrati se nadejamo še pomoči kakšnega balona na poti. Naš račun pa se ni izšel, saj skoraj vseh 5 km letimo v propadanju s fineso okoli 5, za zaključek pa so nam v napoto še električni kabli, tako da pristanemo na hribčku cca. 20 višinskih metrov nad pristankom. Za prelet ciljne črte nam je zmanjkalo kakšnih 20 m višine oziroma pomoč kakšnega 'balona', ki pa ga na žalost ni bilo. Očitno nama tokratni Superfinale ni bil naklonjen, saj se vse drobne odločitve na koncu izkažejo za napačne ali nesrečne. Tako pač je v padalstvu, saj te le drobne malenkosti lahko ločijo od cilja med prvimi oziroma boleče curaže tik pred ciljem. Mogoče bi pa mali možici z veliki očmi zvozili boljše. 22.1.2014 - Task 7 Lep pozdrav zopet še iz moje strani. Po treh z vremenom skozlanih dnevih, se je komajda naredil en dokaj soliden. Zastavljena je tekma dolžine slabih 70km. Baza je (še) vedno nizko, (le) nekje na 1400m. Čakamo na marker kjer je problem z bazo. Ravno pred odprtjem se pred markerjem naredi baza in imeli smo kar probleme z višino. Sam sem moral kar precej zbijat, da sem lahko šel naprej. Kljub temu me pozavga in ob izhodu sem zopet moral delat spiralo in tako izgubljal čas. Prva grupa mi tako pobegne že za kak kilometer. Pohodim gas na polno, da se jim približam na rep grupe. Nekako se po parih km razkropljeni dobimo in iščemo dviganja. Stebri so tu res SUPER tricky, … kar nekaj. Nikol nimaš stebra, da bi ga lahko zvrtel do »konca«. Ves čas se pomika in »ponikne«, itd.. Tako da brez gupe si tu res izgubljen. Počasi napredujemo proti prvi obratni. Sam se po treh curažah, ki so »razblinile moje sanje« držim na repu prve grupe in sem malce bolj previden z višino. Ruta nas pelje v slične kraje kot včeraj. Levo in desno čez pokrajino v smeri vetra. Proti tretji obratni zopet prečkamo neko ravnino, ki je rahlo v senci. Sam se zopet nekako znajdem najnižji. Kar naenkrat me zagrabi panika, kajti na sličen način oz. mestu sem scuril včeraj. Nekaj jih pogumno porine kar naprej v drugo dolinco, sam pa se raje vrnem malo nazaj v neko švoh dviganje in z še parimi pozadinci sučemo raztrgano 0,5 do 1. Vendar se ne dam in povrtavamo precej dolgo da se malce zližemo. Med tem mi žal prva grupa precej pobegne in tako zame postane neulovljiva. Na koncu imamo zopet cilinder tipa »enter« - »exit« in zopet »enter« in nato cilj. Zopet se v enem momentu znajdemo nizko, vendar se nam nekako uspe izvleči. V daljavi gledam prvo grupo, ki že dela »exit« točke. Nad nami se naredi kar lep razvoj in kasneje začne vse leteti samo gor. Sam sploh ne vrtim več dosti in ga kar gasiram naprej. Tukaj sem videl da bi moral speljati že dosti prej, kajti v določeni višini je samo trgalo, tako da sem se moral bazi še malo izognit, da me ni pozavgalo. Tiščim ga na polno in kontroliram da mi ga ne vseče. Tako sem celotno točko z »enter – exit« in ciljni dolet naredil brez enega samega vrtenja. V cilj pridem mnogo previsoko in cca. dobri dve minuti za prvim, kar je na koncu pomenilo 38mesto. Po dobrih 22 min. vidim v cilju tudi Moleka, Možakar se je dobro boril in važno je da je v cilju. Upajmo še na dobre letalne razmere do konca, ter da vsaj malo izboljšamo rezultat. Tekmovanje postaje že kar izčrpajoče. Visoke temperature, visoka vlaga, žgoče sonce nas kar precej utrujajo. Prostega časa praktično nimamo in počasi že primanjkuje spanca. Ajde se slišimo naslednjič. Dušan O. 20. - 21.1. 2014 - Task 6 Predvčerajšnjim (v ponedeljek) smo imeli parawaiting na startu, ker pa se vreme ni izboljšalo do mere, da bi lahko varno izpeljali tekmo, se je organizator nazadnje odločil za odpoved dirke. Zatem smo si privoščili eno urco letkanja po meglicah okrog Ibiturune. Včerajšnji dan se je začel s podobno oblačnim vremenom kot dan prej, le da je bila napoved za popoldne malo bolj vzpodbudna. Pot na start nam je popestrila spolzka cesta, zaradi česar avtobusi in kamioni s padali niso zmogli najbolj strmih delov poti na Ibituruno. Kdor je že bil tukaj ve, da je cesta zgrajena brez inženirskega znanja in gre v določenih delih resnično strmo navzgor po najkrajši poti. V bistvu je to stara blatna pot, katero so tlakovali s kamenjem. Ko se je karavana ustavila, smo nekateri del poti opravili peš, ostali pa so čakali tako dolgo, da se je cesta posušila in nato nadaljevali pot navzgor. Malo po dvanajsti uri smo že vsi na startu, vreme se je izboljšalo v skladu s pričakovanjem, zato nam zastavijo 60 km dolgo disciplino z vetrom, vmes pa imamo tudi tako imenovano 'out-and- return' obratno. To pomeni, da najprej letimo do cilindra 1 km, nato ven do cilindra 5 km (v katero koli smer) in zopet nazaj na 1 km. Z Dušan sva na marker prštimana med najvišjimi, sam se celo prvi odpravim na marker, vendar pustim, da me skupina ujame že do markerja. Tukaj je solo letenje samomor, saj je termika skozi en steber zelo 'razmetana', tako da samoten jezdec zelo težko najde najmočnejše dviganje. Na prvi obratni se razdelimo na dve skupini, manjša nižja skupinca leti desno od ceste, z glavnina se odpravimo po levi strani ceste-doline, kjer je videti še malo sončka. Dušan, naštiman med višjimi, leti z prvimi bolj v smeri naslednje obraten, sam s še nekaterimi letim rahlo bolj v levo, ker se nam zdi da je tam še delujoča baza, kar se izkaže za pravilno odločitev. Medtem ko mi pobiramo, se Dušanova skupina matra nizko po podnu, kar pa večini ne uspe, saj pristanejo cca. 20-25 km od starta. Malo naprej gori rdeča tudi za našo grupo, vendar se po kakšnih 10 min vrtenja v minus le pokaže malo sončka, ki sproži termiko, katero delimo s celimi roji ptic (50 in več ptic v enem stebru). Res nor občutek. Ko se naposled srečamo z bazo, jo pogasiramo proti 'out and return' točki. Na poti nas malo opere dež, letimo ven in zopet nazaj, pa nas spet malo opere. Z JZ se bliža dežna zavesa, zato mislimo, da bo tekma stopirana, tišimo gas in spustimo OK dviganje. To predvidevanje pa se nam maščuje kasneje, saj tekma ni bila ustavljena. Ko se zavemo, da je še vedno 'game on', se matramo z eno nulco, ki nas z vetrom nese proti 15 km oddaljenem cilju. Tukaj nam je že jasno, da nas bo kmalu ujel dež, a jo vseeno vrtimo do prvih dežnih kapelj. Sledi glide v smeri cilja po rahli plohi. Ko še pospravljamo padalo, se že bolj uščije, tako da komaj še pravočasno poiščemo zavetje pod bližnjo streho. Prav strah me postane ob razmišljanju, kaj bi bilo, če bi močnejši dež prišel cca. 10 min prej. Veliko pilotov se na gala večerji pritožuje nad dejstvom, da tekma ni bila ustavljena. Bilo je kar precej poročanj o LEVEL 3 in dežju, a kot vedno se najdejo norci, ki javijo kontra – LEVEL 1. Napoved za naslednje dni do konca je boljša, tako da še bolj stiskajte pesti za odlične rezultate J Z današnjim reportom zamujamo, saj smo si vzeli malo počitka, ker je današnji dan bo božje namenjen počivanju. Po včerajšnjem popoldanskem-večernem dežju je v GV oblačno, se pa počasi suši, kar je v skladu z napovedjo, da naj bi bili naslednji dnevi boljši. Pa se vrnimo dan nazaj. Kljub oblačnosti se organizator odloči, da gremo na start, a tokrat šele ob pol enajstih. Okoli opoldneva zgleda že precej vzpodbudno, saj je precejšen del doline v soncu, bazice pa hitro rastejo. Le bližajoča se visoka oblačnost iz JZ daje slutiti, da se bo dan podrl. Na startu podobna kalvarija kot večino dni, ko piha malo gor, malo dol, zato ima mnogo številčna publika na startu kaj videti. Midva z Dušanom jo dokaj solidno odletiva. Čakanje na marker ni težavno, saj čakamo na območju Ibiturune, kjer si bazice kar vrstijo, tako da ni težko vzdrževati višine. Bolj ko se bliža čas markerja, več je teme v dolini in vse bolj redke so baze na naši trasi. Marker se odpre, z Dušanom sva med višjimi in med prvimi letiva direkt linijo proti obratni oddaljeni cca. 30 km v veter. Prečkamo reko in na drugi strani zavrtimo steber, kjer pa opazimo, da je našo smer izbralo le cca. 20 pilotov, ostalih 100 pa je izbralo daljšo pot po desni strani reke, ki je v tistem trenutku izgledala radodarnejša z bazami. Z vsako minuto je stanje slabše, saj se je popolnoma pokrilo, termika je zmeraj bolj redka in počasna, pa tudi visoko ne gre več. Tukaj se je pokazala naša 'napaka', saj se je naša grupica hitro manjšala, ker nas je bilo pri vsakem 'preskoku' med stebri nekaj manj. Posledično smo zmeraj težje prečesavali večje površine in iskali območja z vsaj 'švoh' dviganjem. Naša skupina je pokapala nekje med 15 – 25 km trase, medtem ko je druga večja skupina vsaj delno preživela do obratne točke, dokler še zadnji niso pocureli po dodatnih 10 – 15 km letenja nazaj z vetrom. Dejstvo je, da jim je šlo nazaj grede bistveno lažje, saj so na vsakem malem hribčku malenkostno popravljali ali vsaj vzdrževali višino, veter jih je pa zanašal v želeno smer. Smo skorajda na pol tekme in kakšno lahko rečemo o odletenem. Zaenkrat zgleda, da se zamujenega več ne bo dalo nadoknaditi, saj smo naredili dva felerja. Ena napaka je na tako zahtevnih tekmah ponavadi še dopustna, kar je pa več, te navadno oddalji od najboljših pozicij. Dejstvo je, da se z Dušanom nisva najbolj znašla v 'švoh' razmerah zadnjih dveh dneh, hkrati sva bila deležna nekaj smole, saj so se naše 'loterijske' odločitve vedno izkazale za slabe. V Valadaresu je pač tako, da velikokrat ni nobene očitne razlike med dvema ali večima opcijama, a le ena je tista, ki vodi naprej. Za najprej si želiva predvsem dnevov, kot sta bila prva dva, kjer delujeva precej bolj suvereno kot v slabih napol vedeževalskih razmerah. Task 3 - 17.1. 2014 - Brca v temo … in karte se premešajo. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo vremenske razmere malo poigrale z nami in nam otežile delo. In prav to se je zgodilo na današnji dan – tasku 3. Nizka baza, velik procent pokritosti in malce več vetra. Vse to je botrovalo k temu, da je postala disciplina zelo zahtevna in »tricky«. Na štartu zopet kalvarija. Kot že vse dni do sedaj so štarti izredno zahtevni. Ali ni nič vetra ali je oda zadaj ali je čisto od strani… v glavnem cela drama. Nekako se le spravimo v zrak. Meni uspe potegnit v prvo in dokaj solidno. Pred markerjem vsi čakamo pod bazo ... eni se pač tudi v njej … Na marker štartam solidno. Vendar pred nami je vse skoraj v popolni temi, zato smo previdni na gasu in se malo šparamo. Nekako počasi napredujemo in na prvi trenutek nemogoče, se tudi v takšni temi lahko najdejo dviganja. Sam se večino časa zadržujem v prvi grupi ali na njenem repu. Tudi Jože mi sledi, le za kak steber ali pol zadaj. Po cca. polovici odpeljane dirke v več ali manj temi, počasi začnem verjeti, da bomo dirko dejansko speljali do konca. Pred nami je le še predzadnja obratna točka, za katero moramo iz 400m clindra ven na 7km, v bilo katero smer. Grupa se odloči da gre/mo v veter proti lepi bazi, katera pa nam ne da dosti in povrtavamo le nule. Obrnemo obratno (exit 7km) in se odpravimo cca… 12km proti ESS cilindru. Na poti najdemo neko švoh dviganje in malce povrtavamo. Nakar se grupa odloči peljat naprej. Seveda mi ne preostane nič drugega, kot da grem z njimi. Tukaj ni čakanja, če hočeš da si »in«. AMPAK .. seveda to TAKRT ni bila ravno modra odločitev. Med tem se še z Bojamon (Charslom) drživa malo bolj desno .. ker imam/va filing, da bo tam boljše .. vendar sam podležem črednemu nagonu in večji grupi in se odločim peljat levo z grupo. Kar se kasneje izkaže za napako. Vsi smo mislili, da nam bo nekje le prijelo.. pa smo se ušteli. Planiramo do speed section-a, vendar ne najdemo nič... nada .. nicht … neinte … jebela …. Z prvo grupo tako scurimo ravno na ESS cilindru. Charls (Bojan) pa potem tam iz nekega čoška začne peglat nulco in se pobere.. uhhh .. še več soli na rano … Seveda so za tem vsi »pozadinci« bili mnogo bolj previdni in precej povrtavali in nas nadleteli. Od ESS cilindra je bilo potrebno prileteti še v cilj, ki je bil oddaljne cca.. 10-11km. Kar nekaj pilotov je bilo v cilju. Nekaj pa jih je tudi zamudilo »task dead line«. Kasneje izvem da je tud Molek scuril nekje malo za mano… Tako da … današnja noč nije bio naš dan. Z Molekom sva tako zapravila res odlični poziciji… ter pokurila najinega Jokerja… kaj čmo … Borili se bomo še naprej! Ajde Dušan.  Task 2 - 16.1.2014 Kot že običajno smo po jutranjem zajtrku ob 9. uri že na poti na start. Tudi tokrat nas čaka veliko dela, saj moramo naprej zamenjati strgan vrvico, sledi še premestitev pospeševalnika na gurtni, kar je posledica očitno uspešne pritožbe iz prvega tekmovalnega dne. Med tem časom se po nebu razvijejo res lepi kumulusi. Okoli 12 ure na Flymaster Live preko prenosa podatkov 'prileti' 82 km dolga disciplina, ki jo samo potrdimo. V zrak se spravimo malo pred 13. uro, marker v zraku ob 13:30. In kot zanalašč je ravno takrat baza crknila, tako da se nas je kar nekaj znašlo 200-300 m nižje od grupe pod sosednjo bazo. Med nižjima sva bila tudi midva z Dušanom. Ker druge ni, napademo prvo obratno tudi iz te višine. Prvo grupo ujamemo že z naslednjim stebrom, katerega je večina pilotov preletela in se znašla precej nizko. Zamudniki smo ta steber zvrteli do baze in nadleteli prvo grupo v naslednjem stebru. Drugo obratno naredimo tesno drug ob drugem, nato letimo nazaj proti startu oziroma Ibituruni, kjer nas zopet izstreli do baze.  Preskočimo na drugo stran reke in zopet vrtimo, ko se nas nekaj požene v iskanje novih stebrov v smeri naslednje obratne. Z Dušanom sva večino discipline v pozicijah med 10, meni nekaj časa uspe rahlo 'bežati' pred vodilno skupino, ki pa me do zadnje obratne ujame oziroma nadleti za kakšnih 100-200 m. Po zadnji obratni še enkrat popravimo višino za cca. 500 m, nato pa jo s polnim plinom gasiramo v End of Speed Section, do katerega je še več kot 15 km. 'Bugarče' Jassen v ciljni dolet odleti v njegovem slogu – riskantno nizko, kar pa se mu tokrat poplača, saj prvi zaključi z dirkaškim delom tekme. Sledi samo še manjši dvig višine za prelet reke do cilja, za dosego katerega pa si po šolsko vzamemo čas.   Kaj naj rečemo? Zaenkrat so pogoji res super, nivo pilotov pa je res vrhunskim, tako da je le z napadalnim letenjem možno poseči po najvišjih uvrstitvah. Zaenkrat nama to dobro uspeva, upamo pa tudi, da se bova enako dobro znašla tudi v manj dobrih pogojih, ko bo potrebno več taktike. Task 1 - 15.1.2014 Naš tekmovalni dan se začne z zajtrkom okoli pol osmih, ob 9. uri pa jo že mahamo na start na 'gorskem' avtobusu, ki zmore tudi najstrmejše klance. Gre počasi, ampak počasi se daleč pride. Ker je bil tokrat prvi tekmovalni dan, večina pa nas ima nova padala, je prvo delo 'limanje' številke na padalo. Tukaj se izkažeta naši osebni asistentki, kot je Mojco in Bojano poimenoval Dušan. Dan se je sicer začel z oblačnim nebom, nato pa je iz ure v uro več sonca in ko nam za uvod zastavijo 77 km disciplino, ni nobenega dvoma, da jo bomo zmogli z lahkoto. Na startu je kar precej pestro, saj veter skoz menja smer, posledično je možno videti kar nekaj ponesrečenih startov. Zaradi obilice pomočnikov na startu se kar hitro spravimo v zrak. Mene ob startu doleti smola, saj se mi ob dvigu kupule strga srednja vrvica na desni komandi. Na začetku je občutek kar 'scary', saj na desni strani prime le približno 'polovica' komande, kar pomeni, da so ostri zavoji nemogoči, hkrati si tudi ne želim doživeti večjega zapiranja. Ker je bila pred startnim markerjem smer vrtenja v levo, nekako vztrajam in se privadim do te mere, da se odločim nadaljevati tekmo na zelo previden način, saj sem se izogibal vrtenju v pretirani gneči (kjer je bilo to možno) in seveda sem 'full speed' prišparal za naslednjič. A sem kljub temu nekako uspel loviti prvo grupo in z njimi končati tekmo. Hecno je bilo, da sem bil v ciljnem doletu celo v igri za TOP 3, saj sem ubral svojo linijo, ki je bila hitrejša, a sem zaradi strgane komande letel na 'save mode' – nekje 60-70 % gasa. Dušan je bil ves čas nekje zdraven, le v ciljnem doletu ga je pohodil na mrtvo in dokazal, da je Enzo2 'najjači'. Baje se Niviuk piloti pritožujejo na konstrukcijo Enzove gurtne, ker naj bi omogočala nastavitev izven tovarniške. Vprašujem se, ali so gurtne postale nekakšen padalski doping?Zvečer smo imeli še otvoritveno ceremonijo in party, ki pa se odvijal v stilu romantične glasbe, ki jo je izvajala solo pevka. Očitno smo jadralni padalci postali 'pravi' športniki, kateri hodimo v spat ob zgodnjih urah brez vpliva dopinga J Evo, dosti klobasanja. Zunaj sije sonček, akcija.   Trening dan - 14.1.2014 Kot že nekajkrat do sedaj se bo zaključek svetovnega pokala v hitrostnih preletih za leto 2013 odvil v novem koledarskem letu. Vzrok za to je seveda izbira kraja, ki je na južni polobli, kjer je sedaj vrhunec poletja. Tekmovanje je bilo prvotno načrtovano v Baixo Guandu, kjer pa so bile v dnevih pred Božičem katastrofalne poplave, zato je bilo tekmovanje prestavljeno v jadralnim padalcem znani Governador Valadares. S trening dnem se je torej tudi uradno začelo zadnje dejanje PWC sezone 2013 - Superfinale, na katerem bomo okronali zmagovalca. Ob pol devetih se po 11 urah vožnje končno 'primajemo' v Governador Valadares, ob devetih pa smo že na busu za na štart. Na štartu se najprej pozdravimo s starimi prijatelji, nastavimo opremo, natipkamo koordinate za 40 km dirko preko treh obratnih točk in privežemo kamerce in fotiče. Sama dirka (trening dan) je bila danes postranskega pomena, a vseeno smo jo nekateri vzeli resno in jo zvozili v zglednih 57 minutah, poleg pa malo fotkali in filmčkali.Vreme je bilo naravnost fantastično, saj so povsod baze, ki lepo delajo in upajmo, da se bo tako tudi nadaljevalo. Le 40 °C v dolini ima svojo moč :) Na General Briefing je poleg že utečenih informacij stekla tudi vroča debata o Conical Cilinder-u, katerega uvedba bo očitno počakala na druge čase v prihodnje. Ideja je bila, da bi s to vrsto 'end speed section' preprečili prenizek dolet na drugo stran reke. Ker je bilo pritožb in nejasnosti preveč, uvedba te novosti ni bila sprejeta. Bomo pa od jutri naprej imeli za prenos v živo instrumente Flymaster Live. Baje bomo nalogo prejeli na instrument kar po prenosu podatkov, tako da je to sedaj ratal cel luksuz – nič več tipkanja J Takole, sedaj pa kot pravi športniki hitimo v 'pančevo', da bomo jutri spočiti in zbrani napadli na nove zmage. RACE ON!