PWC Srbija, Kopaonik

13.08.2013

4. dan - Task 3
Po ne najbolj uspešnem rezultatu iz drugega tekmovalnega dne smo v slovenski ekipi odločeni da napademo na polno. Še posebej Jurij je z novo komando željan maščevanja. Vremenska napoved ni najbolj obetajoča, saj je napovedan S veter, ki naj bi čez dan ojačal. Po prihodu na štart je veter še OK, vendar wind dummyji kažejo na čisto mrtvilo v zraku. Termike ni in ni. Vmes starta tudi uradni kamerman Philip, ki s svojim vratolomnim preletanjem in pristankom naježi marsikatero kocino.
Ob pol dveh se odpre start, startni marker uro kasneje. SLO team kljub močnemu vetru postarta zgledno, a kaj hitro ugotovimo, da danes baze ne bomo videli. Dviganja so šibka in spihana, višine pa le nekaj sto metrov čez start. 
Ko se odpre marker, se nas večina znajde nad anteno pri Jošanički Banji, eni dovolj visoki za preskok doline, nekateri še pod vrhom. Tukaj je od naših najbolj optimalno naštiman Jurij, kasneje dvigne še Dušan in nato to uspe še meni. Miha in Tomaž se malo čez višino grebena vržeta v rotor. Baje ni bilo luštno, a preživela sta. Dalj časa ko smo v zraku, vse bolj je jasno, da so razmere na meji oziroma ne dopuščajo varnega letenja. Vetra je tudi do 40 km/h, potrebno pa je nizko pobiranje po grapah brez pravih pristankov. Nekaj nas javi level 3 in ko meet direktor končno postane dosegljiv na postajo, je tekma skenslana.
Zvečer je bil na sporedu pool-party v J. Banji. Mize se so šibile pod raznoraznimi predvsem mesnimi dobrotami, sledilo pa je kopanje v bazenu in jakuziju, pivce in rakija pa sta tekla v potokih. Slim Tom je izvedel tudi napad na japonske lepote, o sadovih partyja pa kdaj drugič.     
Iz oblačne Raške poroča Jože.

3. dan - Task 2
Tokratni start je na južnem delu pobočja – Jadovnik. Dovoz so glede na prejšnja leta zgledno uredili, tako da je dostopen skoraj z osebnimi avti /kombiji. Dostop je iz severne strani in ko se greben prevesi na jug,  se odpre lep pogled na dolino Raške in sosednji večji  masiv – Golijo. Pred odprtjem starta par wind-dummijev in eden konča z rezervo. Vse ok, zgledalo pa ni nič preveč lepo. Močni sunki termike so pilota zmedli, zategnil je padalo in v prevlečenem/stallu opletal po zraku, sicer dovolj visoko, da ima čas in publika tu in tam na glas vzklikne »hands uuuup«… a pilot ne uspe, malo ga navije in sledi izmet rezerve, s katero sorazmerno hitro pada in pade v rahlem nihaju na vrh grebena. Si kar oddahnemo, ker se je srečno končalo.
Disciplina je levo v veter po grebenu oz. nekaj pred njim, nazaj do starta (antene), potem spet v veter do Raške pred grebenom, nato  daleč naprej proti Novemu Pazarju (a z velikim cilindrom), nazaj na  anteno, potem še kratek ovinek levo in ciljni dolet. Na vsakem startu se vidi, da je nivo pilotov precej višji kot na »navadnih« tekmah (to je moj prvi PWC), saj smo vsi sorazmerno enako visoko na startnem pilonu, čeprav je prvi del kar zahteven zaradi močnih balonov termike in vetra. Do prve točke letimo v veter, kjer so kar precejšnji spusti in ob vsakem prečkanem grebenu nas spet nabije v višino – tudi nazaj do antene ni problematično, tu se trudimo biti čim višji za dolet proti Raški, a sem sam kar precej nizko nad dolino in se rešujem skupaj z Mihom par metrov nad drevesi. Najdeva steber, a ga po 200 višinskih metrih zmanjka in oba kroživa in zmigujeva z rokama – »ni ni« L. Miha se odloči skočiti 500m severno proti manjšem kamnolomu, meni pa se zdi, da če je bil steber, bo še kak in malo iščem in kmalu najdem definiran steber, preko katerega skočim na naslednjega in še na enega, potem pa sem pod ogromno bazo, kjer vleče solidno preko 3.000m. Za Mihata je bila odločitev žal usodna, saj je nižje pihalo prav v kontra smer in ga splahne na tla. Tudi za Jurija je ta točka usodna, saj  pelje naprej ter po parih km zakolne v postajo «pozabil sem obrinit točko!« in ga vidimo leteti nizko nazaj in ne uspe več pobrati. Od baze naprej do točke in nazaj pod bazo ni noben problem in proti anteni pri startu startam precej vsoko izpod baze (3.500m!). Tu mi instrument zapiska da imam ciljni dolet – kar me žal na koncu stane dobre uvrstitve. Suvereno peljem proti anteni, piše mi 500m plusa v cilju, grem levo od starta, kjer pridem do točke s 300m plusa, a ko obrnem in preskočim manjši grebenček, zajedo v hrib, me pošteno splahne skoraj do tal, preskočim prvi pristanek, še naslednjega lahko preletim, pri tretjem pa si rečem »ups,dovolj bo« in pristanem 2.5km do cilja. Jože in Dušan sta že v cilju in me presenečeno kličeta kje sem, če sem rekel, da imam ciljni dolet. A ni šlo – preveč agresivno in optimistično sem se videl v cilju. Ampak – vsak polet je avantura in tako je v slovenskem  kampu vsak večer dobro vzdušje. Sploh ob »šljivovici«, ki mi jo je na prvi curaži, prvi dan, podaril domačin. Pa tudi vzdušje v Raški ob večerih je po srbsko »udri brigu na veselje« J
Poroča  TT

2. dan - Task 1Po nedeljskem nočnem nabiranju čarov srbskih mladenk smo se zgodaj zjutraj opravili na Kopaonik,kjer smo najprej slišali pritožbe Poljakov, češ da je bila nedelja letljiva in da je organizator prehitro odpovedal dirko. Heh … komu to mar… mi smo se meli fanj J Ko zberemo lunch pakete in plastenke vode se zbašemo v kombi. Če imamo izbiro, potem seveda izberemo mercedes pred VW in najtežjega šoferja v karavani. Na poti na severni start padejo stave glede teže šoferja – stave so bile od 120 do 145 kg, možakar pa baje vaga celih 160 kg, pije samo rakijo. S Slim Tomom pa sta idealen par (en je samo meso, drugi samo zelenjavo). Se mi pa zdi, da to v Srbiji ne velja (predvsem glede Slim Toma). Čaka nas zgledno urejen štart, le jaz imam manjši cmok v grlu, ker so na padalu novi štriki, ki pa še niso bili pretestirani. Na štartu malo pohendlam … baje so vsi štriki na svojem mestu.Sestavijo nam 95 km dirko. Marker in prva obratna ne predstavljata težav, saj vsi zgledno poberemo do baze. Druga obratna je bila nesrečno postavljena v ozko dolino SV od štarta, ki jo pa večina prve pilotov napada direkt, a se tu zadeva zakomplicira. Ker letimo v veter, zaradi dolinca pa je ta še močnejši kot na začetku, se večina prve grupe takoj po osvojitvi točke znajde praktično na tleh v ozki grapi, kjer je hudo pomanjkanje pristankov. Tukaj se je pokazala moč PWC pilotov, kjer jih večina pobere praktično iz podna, le peščica jih zaključi na tleh. Med 'nesrečneži' je tudi Toplak s skupino še 5-tih, ki je zaključil avanturo po zraku, a le ta se je nadaljevala v zidanci. Pravi, da je bila to 'best curaža ever'. Za dokaz ima liter rakije JMeni je v tem delu z letenjem po lee-sidu uspelo ohraniti kakšnih 100 m več višine, nato pa še zahakljam 3-jko do baze. Pod naslednjo bazo formiramo vodilno skupino cca. 10 pilotov, ki nato praktično celo dirko odletimo tekoče, a za moj občutek rahlo preveč 'malinarsko'.  Zadnji steber iščem kot vodilni, a nekaj metrov nižji, kar me je na koncu koštalo zaostanka nekaj minut v cilju. Jurijin Dušan sta dirko peljala kakšnih 5 km za vodilno grupo.  Šele ko smo videli rezultate, izvemo da nas je Maxime nagonil še za dodatni 10 min. V vodilni grupi ga nismo videli, bi bilo pa zanimivo videti njegovo 'špuro'.
 
O tem kako naporno zna biti na PWC, priča dejstvo, da smo v hotel prišli ob 10-ih zvečer, sledili so še 
zasluženi čevapi in životinsko carstvo v tekoči obliki (Jelen, Lav).
 
Iz sončnega Kopaonika poroča Jože.
 
 
 

PWC Raska1 st part from sloparaglidingteam on Vimeo.