Psihologija letenja malo drugače

01.06.2018

Avtor: Simon Rant

Bil je en torek tam v sredini junija. Nič kaj posebnega ali blazno obetavnega, vendar se nas vseeno nekaj nabere skupaj. Jaz malo zamujam in Franci je že malo nestrpen, ko me čaka v Žireh. Vsi se naberemo na Vrhniki in se odpravimo proti Cerknici. Vmes pa debata o tem in onem. Sem in tja pade kakšen masten vic in že se pričnemo vzpenjati na Slivnico. Na vrhu sploh ne zgleda obetavno. Ura je 12:30 in piha dol tako, da čakamo in se malo gledamo. Nihče noče v zrak.

Sedaj, ko bomo šli v zrak bo pa potrebno malo bolj razmišljati s svojo glavo. V nadaljevanju bom malo zapisal potek dogajanja in svoje misli. To delam z namenom, da se drugi začetniki ne bodo sami sebi zdeli preveč čudaški, oziroma, da mi povedo, da sem res čudak...

˝Kakšnih 10 let sem mlajši po stažu od ostalih. No, Žan ima isti staž, ampak je že sprejet med ase. Jaz ne bom preveč pameten in bom šel raje kar zadnji v zrak.˝

Vsi smo pripravljeni in čakamo. Franci je v avtu pozabil sončna očala in mora biti zadovoljen s kap'co s »šiltom«, ki jo stlači pod čelado... Na pogled v sedežu močno spominja na pingvina. Ob 13:20 prične malo pihati gor. V treh minutah se vsi vržemo v zrak in se trudimo vsak po svojih močeh.

˝Madonca-10 minut smo že v zraku in zoprno je. Nihče še ni scuril- upam, da to, kot običajno, ne bom spet jaz... Žan je malo nižji. Morda pa sploh ni, kaj pa vem. Bolj suhljat poba je in ima majhno coto, pa morda samo tako zgleda, iz zraka težko ocenim njegov položaj?!˝

Kakšnih 15 minut po startu in vožnji v višini njega, +/- 200m, se zgodi...

˝Opala... Kaj bo pa sedaj to? Izgleda, da sem ujel prvi steberček danes. Piska mi dvojkico in občutek je odličen. Haha- najvišji sem!! Že zaradi tega je bilo danes vredno vzeti dopust. Da so vsi tile mački pod mano... huh... to se mi verjetno ne bo več velikokrat zgodilo... ˝

˝Poglej, poglej- Erzo me je opazil in gre proti meni. To bom vzel kot kompliment.˝

Počasi se dvigam proti 1300m in mi skozi glavo šine sledeče:

˝Kaj pa je sedaj to? Erzo me v stebru dohiteva?! Neverjetno. Prehitel me bo in to po zunanji strani. OK. Sem mislil, da to ni možno, pa očitno je.˝

Na 1700m smo skupaj s Francijem in Megatom. Erzo je že zapeljal malo proti SZ.

˝Malo me zanaša za hrib, ampak bo že nekako, saj imam že kar lepo višino.˝

Jaz, Mega in Franci smo na 1800m.

˝Nič več ne gre gor... Temu majstri pravijo baza. OK. Mega in Franci sta celo kak meter nižje, pa sta že rinila za Erzotom. Grem kar za njimi. Bo, kar bo. Malo ostajam zadaj, saj je moje padalo počasnejše. B-klasa... Kaj pa hočem, še za to premalo letim, če sem odkrit do sebe!˝

Počasi mi uhajajo naprej in Megata sploh ne vidim več.

˝Grem kar za Erzotom in Francijem. Ko nabašem naslednji steber ga bom kar do vrha zvrtel. Ziher je ziher. Itak se ne morem primerjat s takimi mačkoni. Pa zakaj bi se? Samo slabe volje lahko grem domov. Itak sem prišel letet zase in ne za druge in za OLC. Ko bom ˝velik˝ bom lahko letel za OLC...˝

Približujem se stebru, v katerem sta Franci in Erzo.

˝Uh. Sta pa skromna za višino. Samo kakih 50m sta nad mano. Bomo skupaj tole povrteli. Aha še to me zanima... Zakaj se reče, da pobereš steber, če pa v bistvu steber pobere tebe?!?˝

Steber zvrtim do vrha in se odpravim naprej za F&E, ki sta bila malo bolj neučakana in sta bila že nekaj sto metrov naprej.

˝Kje pa je Jože? Uh, on je pa ostal zadaj. On je mojster in se bo že izvlekel. Hej! Kam pa tale dva letita? V tole gmajno??!! Saj je do Logatca samo gozd! Hmm... OK. Meni to zgleda malo risky... Še zmeraj sem malo višji kot onadva. Glej, ona dva že vesta kaj počneta. Če se ona dva ven izvlečeta, se bom jaz z dodatno višino tudi! Kar za njima grem.˝

Čez 5 minut:

˝Ej, ej... to mi je pa že malo »scarry «. Samo dol gremo... Zdaj smo že tako nizko, da ni več možno prileteti na rob te gmajne! Kakšna jasa za zasilni pristanek je sem in tja, ampak je cest bolj malo. Če tu pristanemo, bomo dva dni hodili do civilizacije!!˝

Nakar se po postaji oglasi Franci in pove nekaj v stilu, da če ne najdemo kakšnega dviganja, da smo v riti...

˝Ne ga srat! To vidim tudi sam. Opala... PISKA!!! GOR GRE! Hehe! Zmazali se bomo.˝

Povrtimo na 2 jurja in že se zdi, da smo rešeni.

˝No- sedaj pa samo še proti Logatcu. Tam vsaj pristanem lahko normalno. Itak so stavbe in velike strehe, tako da ni panike - bo že nekaj dalo od sebe, da bomo šli naprej.˝

Približujem se Logatcu.

˝Kaj je sedaj to? Erzo nekaj kroži, vendar se ne dviga... To mi je čudno. Sem malo nižji in bom imel še večje težave?! Franci je malenkost zadaj z zalogo višine. O, poglej, še malo bolj zadaj je pa Jože. Nič -borba bo.˝

Pri Logatcu je termična revščina.

˝Nič ni, nikjer nič... Nulca ali pa minus... Pa tale streha od tele fabrike ima polno črnih kolektorjev gor. Mogoče pa bo kaj. Ah... Nula! Samo še 50m imam. Grem pristajat na tisti travnik za cesto, ki je vsaj pokošen.˝

Tako se je moj polet končal. Stari mački so leteli še naprej na Poljansko dolino, jaz pa sem štopal nazaj in rešil Jožetov avto. Skoraj vsi smo se potem nabrali na Trebiji (v gostilni- kakopak), kjer smo malo pokomentirali dan. Sem bolj sramežljive sorte, zato sem samo sedel ob strani ter vlekel Cedevito in na ušesa...