Pogled nazaj

Ne škodi, če se tu in tam zazremo v preteklost ter si osvežimo spomin na čase, ko je bilo prosto letenje še v dobi zorenja. Resnici na ljubo je to nepretrgan proces, ki traja še danes. Z enako prizanesljivim, nemara tudi otožnim nasmeškom, kot danes vi, se bodo piloti čez desetletja spominjali sedanjosti. Zato bo pričujoča retrospektiva privlačna tako tistim, ki so tedanje dogodke doživljali sami, kakor tudi onim, ki svojo prostoletalno pot šele začenjajo. Prelistal sem četrt stoletja staro številko Ikarja (leto 1993, številka 1) in iz nje izluščil nekaj zanimivosti.

Ferdinand Golob se je v prispevku z naslovom “Lepena - Krnsko pogorje - Lepena” razpisal o svojem raziskovanju letalnih terenov okrog Krna. “…Letel sem proti severni strani Lemeža, naravnost proti skupini štirinajstih gamsov, ki se je nič hudega sluteč razgledovala ob poti v dolino. Začudeno so me opazovali, češ, kaj pa je sedaj to zaen ptič. Že čisto ob steni sem zakrmaril stran. Vodnik je zapiskal in gamsi so se razbežali po pobočju. Tako smo se izognili vsak svoji nevarnosti.

Poleti pa sem imel drugačne priče poleta, ki bi se skoraj končal v jezeru. Bil je lep avgustovski dan, tako ni manjkalo planincev, ki so počivali okrog jezera. Z Debeljaka sem brez težav zajadral pod zahodno steno Lemeža. Nad jezerom sem izvedel nekaj krožnih preletov in osmic, a ko je bilo treba pristati, mi je “zmanjkalo tal pod nogami”. Predramil sem planince, ko sem glasno zavpil, ali mi bo uspelo pristati na kopnem ali ne. Verjetno so tudi oni z menoj napeli vse sile in pristal sem tik ob jezeru, z eno nogo v vodi. Odložil sem padalo in ostalo opremo in v osvežujoči vodi jezera spral ves napor poleta in pristanka…”

Kakšni so pogoji za letenje na Kanarskih otokih, je v prispevku “V tenerifskih vrtincih” pisal Dušan Žigon. “Sobota, 2. januar 1993, hladno, megleno jutro v Ljubljani se po petih urah poleta z letalom prevesi v topel, rahlo oblačen dan na Tenerifih v Kanarskem otočju. Ob 15h smo že na štartnem mestu, na hribu Tauche, 850 m nad morjem. Vsak po svoje se pobiramo s starta, v slogu teka čez ovire. Možnosti je res veliko: preko skal, kaktusov, bodičastih grmov, ali kombinacije enih ali drugih preprek. Nekateri najdejo celo srednjo pot med vso bodičasto navlako in se pravočasno dvignejo v zrak, kajti vzletna pista ni ravno dolga. Po 20 metrih se namreč pobočje prevesi v prepadno steno. Za tolažbo nam domači padalci razložijo, da je to eden lepših in prostornejših štartov na otoku. Lepa uteha za prvi dan. Joj, kaj nas še čaka?...”

Predstavilo se je društvo za letenje z jadralnimi padali Kondor Radeče. “Tako kot drugod po Sloveniji, se je tudi v Posavju povečalo zanimanje za letenje z jadralnimi padali, kot najcenešo vrsto alternativnega letenja. Začetki segajo v jesen leta 1990, ko je Damijan Sonc, kot samouk s padalom v nahrbtniku, prvi v našem kraju začel iskati primeren teren za šolski poligon in prve 10-metrske “prelete” z nekoliko bolečimi pristanki v še ne požeto koruzo, na srečo brez poškodb in večjih posledic. Damijanu je v začetku veliko pomagal Dušan Orehek, ki je ravno preko Damijana v našo dolino prinesel prvo znanje o letalskih veščinah. Damijanu so sledili nekateri prijatelji in znanci, zato je bilo potrebno urediti šolski poligon. Zaradi sreče s terenom, smo lahko uredili kar dva. Ker je letenje na poligonu postalo predolgočasno, Lisca pa je bila predaleč, smo na okoliških hribih uredili kar nekaj vzletišč, ki jih lahko uporabljamo v različnem vremenu. Na njih so vzleteli že mnogi jadralni padalci iz drugih klubov, o vzletiščih pa so izrekli le pohvalne besede. Pridite in se prepričajte.”

Zaradi obilice prijav na jadralno padalsko Ligo ‘93, pa so se priredile kvalifikacije. “Letošnja ligaška tekmovanja so se, zaradi večjega števila udeležencev, začela s kvalifikacijami. Le-te so opravljali tekmovalci, ki so se lansko leto uvrstili nad 40. mesto in tisti, ki še niso imeli točk. Na kvalifikacijah je sodelovalo 48 tekmovalcev, od katerih se jih je 33 uvrstilo v nadaljna tekmovanja. Letošnja tekmovanja vodi organizacijski odbor: Dušan Orehek, Srečko Meglič, Janez Žibert in vodja tekmovanj Metod Vizjak. Prva kvalifikacijska tekma je bila 13. 3. 1993 na Kriški gori. Tekmovalna disciplina Kriška gora – Možjanca – Gozd – Preddvor (29,3 km) je bila v dobrih letalnih razmerah sorazmerno lahka. Do cilja je prišlo kar 20 tekmovalcev. Najhitrejši je bil Stane Rus z Vrhnike, vendar je slabo fotografiral prvo obratno točko na Možjanci, tako da je izgubil precej mest. Naslednji dan je štart na Potoški gori nad Preddvorom. Sprva računamo na podobne vremenske pogoje, kot so bili predhodni dan, zato pa “postavimo” nekoliko daljšo disciplino Potoška gora – Kališče – Ambrož – Gozd – Preddvor (39,1 km). Toda tokrat je bila inverzija le premočna in prenizka, zato nihče ne preleti celotne razdalje. Precej letov se konča v dolini Kokre in okolici Ambroža. Najdlje je prišel Rok Žagar in sicer po drugi obratni točki do Trstenika.”

Revijo prelistal: Janez Križnar