Piedrahita XC Open 2007 ...

... ali zarečenega kruha se največ poje.
Serija XC tekmovanj se je po Avstraliji nadaljevala v Španiji. Piedrahita je jadralnim padalcem precej znana lokacija. Mestece leži kakih 140 km zračne linije zahodno od Madrida. Pogoji za letenje so zelo dobri zaradi konvergence, ki se ustvarja nad pogorjem, ki deli visoko planoto od osrednje Španije. Čez planoto običajno pihajo severni vetrovi, zaradi vpliva anticiklona, ki nastaja nad Azori. Tudi glavni štart je obrnjen proti severozahodu. Ker pred odhodom nisem opravil domače naloge, me je presenetila višina. Piedrahita leži kakih 1100 m nad morjem, štart pa je na 1900 visokem hribu Pena Negra. Tako so bile temperature ravno pravšnje, samo jutra in noči so bila malo hladna.
Glede bivanja in prevozov sem se dogovoril s kolegom, Poljakom Tomekom. Tako se nas v Madridu zbere osem: štirje Poljaki, Kanadčan z ženo, Norvežan in jaz. Vzamemo kombi in pred polnočjo smo že v popolnoma opremljeni hiši v Piedrahiti. Glede na Avstralijo je udobja na pretek. Niti pomivalni stroj ne manjka, pristanek pa je čez cesto.
Od nas sedmih pilotov sta štartnino plačala samo Norvežan in Kanadčan. Drugi smo v dilemi. Spomini na dokaj slabo organizacijo v Avstraliji še niso zbledeli, pa še cena je višja. Jumbo (Poljak) je mnenja da ni fer, če se bolj ali manj švercamo neprijavljeni. Gremo na prvi brifing, ki je začuda veliko bolj kvaliteten od tistega v Manilli. Steve Ham, ki je jadralno padalstvo pripeljal v Piedrahito natrosi veliko koristnih informacij. Samo Hans (Nemški organizator) se ne more odreči slavospevom samemu sebi. Pa ni bilo prehudo. No, čeprav sem prisegel, da tem Nemcem ne plačam ničesar več, sem se (s težkim srcem) odrekel 150 evrom. Tudi večina drugih iz naše skupine napravi enako. Moram reči, da je bila organizacija vse do konca veliko boljša od tiste v Manilli, brifingi pa kvalitetni in dovolj informativni.
Pravila na teh XC tekmah so malo drugačna od tistih na običajnih tekmah. Tako je v Avstraliji štela preletena razdalja od štarta, tukaj pa smo pač glede na pogoje leteli preko ene ali treh poljubno izbranih točk. Podobno kot na OLC tekmovanju, samo da tip preleta ni bil pomemben, pač pa samo razdalja.
Tekmovalcev je nekaj manj kot petdeset iz več kot desetih držav, večinoma so znanci iz Manille. Pride nekaj znanih pilotov: Martin Muller (X-Alps), Olivier Nef (dizajner pri Niviuku), Paul Tomassi, iz Avstralije prileti Godfrey Wenness, ne manjkata niti precej znani Gaynor Shoeman in Tracey King, pa Desiree Pansi, ki je šlepala naše fante v De Aaru. Štirje iz naše skupine ustanovimo zelo mednarodno ekipo (Norvežan, Kanadčan, Poljak, Slovenec) 'Freedom of Masters'. Ime ima svoje ozadje, pa o tem kdaj drugič. Kanadčan Peter, po rodu Nemec, živi pa med Kanado in Južno Afriko, ima 69 let in pol. Pa mu leta niso nič v napoto. Neprenehoma je poln zgodb in nežnih kletvic. Njegova žena Janette je Južnoafričanka, precej mlajša in vsem nam v veliko pomoč glede prevozov. Najprej je bila malo skeptična, potem pa je nismo mogli spraviti od volana. Če je ne bi bilo, bi se kot šoferji morali izmenjavati. Pa še Norvežan Thomas ne bi mogel pomagati, ker so mu tik pred odhodom vzeli vozniško (*).
Zračni prostor v okolici Piedrahite je skoraj neomejen. Samo kakih 60 km proti vzhodu je manjša cona z omejeno višino 2200 m, ki je nihče ne upošteva, naprej proti Madridu pa je višina omejena na 3200 m, kar povsem zadostuje. Prvi dan je bilo nekaj vzhodnika in tako letimo proti mestu El Barco in naprej proti prelazu, za katerim se vse skupaj precej spremeni. Kakšnih 15 km ni pristankov, razen na kaki češnji (dolino imenujejo Cherry tree valley). Tako se skupaj z Norvežanom obrnem nazaj in pristaneva v El Barcu. Naslednji dan so pogoji klasični in letimo na vzhod proti Avili. Baze so nad 3000 m, kar je večinoma bila tipična višina. In tako naprej. Letimo vseh osem dni. Vetrovi so vseskozi severni, po prvih dveh ali treh dneh ni več baz, nebo je kristalno modro, v daljavi je videti inverzne plasti, tako nas tu pa tam malo gunca ampak ni hudega. Najboljši skoraj vsak dan odletijo precej preko 100 km in nam zbijajo seštevek točk (zmagovalec dobi 1000 pik, drugi pa glede na razdaljo proporcionalno manj). Glede pristankov je kar OK, samo bikom se je treba izogniti, pa seveda češnjam v oni dolini. Tudi prevozi kar klapajo. Proti koncu smo že malo utrujeni. Mislim da se marsikomu kar ne da več. Tako zadnji dan zmaga dekle Gaynor, drugi pa je naš junak, Kanadčan Peter, kar mu je v zelo veliko veselje. Ker največja razdalja ta dan ni bila prevelika, točk za prvega pa je vseeno 1000, si je marsikdo popravil uvrstitev. Jaz sem jo žal poslabšal.
V Piedrahiti se je vsak dan kaj dogajalo. Beer party, pršut party, koncert, en dan imamo gril skupaj z Južnoafričani. Okolico si lahko ogledamo samo iz zraka, pa potem ko se pobiramo s kombijem. Drugače ni časa. Vsak ima kak dober, zanimiv ali lep prelet. Poljak Robert je en dan še ob devetih zvečer jadral nad dolino češenj. Tam je nadmorska višina precej nižja kot v Piedrahiti in tla se bistveno bolj segrejejo, tako da so pogoji odlični (če ne pristaneš na češnji). Leteti se je dalo tako po hribih kot nad ravnino. Zaradi modrine je bila ravnina malo težavnejša ampak sem enkrat skoraj štiri ure letel proč od hribov, brez večjih težav.
Bilo je lepo in tekmovanje se je končalo brez najmanjše nezgode. Za naslednji tekmi decembra v Argentini in v Valle de Bravo v Mehiki, pa iščem sponzorja za dopust.
Stran organizatorjaFotografije
(*) - kazen za vožnjo s 150 km/h namesto 100, kot je na Norveškem dovoljeno na avtocesti je: 3 mesece odvzema dovoljenja, 1800 € in dve leti pogojno 18 dni zapora. Upam, da naši policaji tega ne berejo.