Odprava Casteluccio 2017

04.01.2018 - 23:20

Castelluccio je mnogim jadralnim padalcem poznan kot padalski teren, primeren za vse vrste letenja, hendlanja, treniranja raznih vragolij s padalom in še kaj. Prvič sem se s tem terenom spoznal daljnega leta 2001 in že takrat sem si dejal, da zagotovo še pridem. Za tiste, ki ne poznajo lokacije: gre za visokogorsko planoto na cca 1350 m MSL v srednji Italiji (Umbria), približno na polovici ravne linije med Ancono in Rimom. Gorovje se imenuje »Monti Sibillini«, vasica Castelluccio je na cca 1450 m MSL, okrog planote so razporejeni manjši hribi, cca 200-300 m visoki, glavni masiv pa se dviga v smeri S-J nad planoto, do skoraj 2500 m MSL. Prvo večje mestece (Norcia) leži na približno 600 m MSL, zahodno od planote. To je tudi kraj, kjer se najde kakšna »normalna« trgovina (odprta cel dan, kjer je možno kupiti vso zalogo za prehranjevanje in še kaj), ker so (bili) v vasici le manjši kioski ali »domače« mini trgovinice z značilnim neslanim kruhom. Dostop do planote je (bil) možen s treh strani: severne - iz smeri Vissa, vzhodne - iz smeri Ascoli Picena in zahodne - iz smeri Norcie.

Že lansko leto smo se pogovarjali, da bi šli, ampak smo bili nekako prepozni, pa smo rekli, da »drugo leto pa gotovo«. Potem se je zgodil tisti uničujoči potres in smo letos v začetku poletja malo povprašali v lokalni klub (Pro Delta), če je sploh možen dostop in kakšno je stanje. Ta klub je imel do potresa tudi letni sedež v vasici (sedaj je v ruševinah), drugače pa imajo sedež v Poggio Bustone-ju, ki smo ga nekako izbrali za rezervo, če bi bil dostop v Castelluccio nemogoč. Vprašanje je bilo tudi, kako bo z vodo, glede na precej sušno poletje in posledice potresa. Oboje se nam je kar dobro izšlo in tako smo ostali cel teden v Castellucciu. Se je pa kar dosti spremenilo od tistih prvih odprav: v začetku smo lahko kampirali na značilnih »piknik« prostorih, kjer so ognjišča že pozidana, zraven so korita za živino, kjer teče bistra hribovska voda, prostori so bili ograjeni in šotore smo postavili znotraj ograd. Kasneje so nas opozorili, da se s kombiji ne sme več voziti po travi, ograde so bile uničene, še čez kakšno leto pa je bilo kampiranje že prepovedano in so nas usmerili v bližnji kamp. Tisto leto (2009) smo potem ostali tri dni v kampu, ker pa je vse dni preveč pihalo, smo se potem »preselili« v Ancono, kjer smo dva dneva krasno leteli nad morjem.

Naslednje leto smo se spet vrnili in taborili blizu »starega« prostora, le malo bolj odmaknjeni v dolinico, ki ni vidna direktno s ceste in to se nam je lepo izšlo. Tudi letos smo izbrali ta prostor, saj kamp sploh ni prišel v poštev, ker je cesta iz tiste smeri še zaprta. No že drugi dan, ko smo se pojavili v vasici, je do nas pristopil en vojak in nas začel spraševati nekaj o šotorih in če smo v tisti smeri, ko je cesta zaprta, pa smo malo »zaglumili«, da ga nič ne razumemo in da mi zagotovo nismo tam. Ko je videl, da ne bo nič pametnega izvedel, je odnehal. Potem smo imeli cel teden mir pred njimi in smo se le še na daleč pozdravljali.

Sicer pa je izlet potekal nekako takole: v petek zvečer (1.9.17) smo se vsi skupaj zbrali v Domžalah in začeli veselo pakirati. Ko je bil kombi že skoraj poln, izvemo, da poberemo še »osmega potnika« (ker mu je njegov osebni prevoz odpovedal malo pred tem). Po vseh kolobocijah smo nekako le odrinili iz LJ, nekaj po 10. uri zvečer. Pot vzame kar kakih 9 ur z nekaj postanki za kavo in letos smo prvič ubrali drugo verzijo. Do Bologne sicer tako kot prej, potem pa malo naprej v Ceseni zavijemo z avtoceste v notranjost Italije po hitri dvopasovnici v smeri Assisija in Spoleta. Cesta je res hitra, vendar delno »puklasta«, kot kakšna »ižanka« na najbolj valovitih odsekih in moraš prav zmanjšati hitrost, da ne tolčeš stalno z glavo v strop. In tako res prispemo že malo po sedmi uri zjutraj v Norcio, kjer so vidne prve posledice hudega potresa. Od cerkve je ostala samo sprednja fasada (kot kaka kulisa za film), pa še ta je vsa podprta s konstrukcijo, da ne bi padla. Veliko hiš je napokanih ali pa so delno brez fasade, odpadli so kakšni vogali, ponekod so hiše ojačane z gurtnami ali zajlami, da ne razpadejo... skratka, kar grozljivo. Po krajšem ogledu se napotimo v trgovino, ki so jo prav tako preselili v nekaj kontejnerjev (verjetno zaradi varnosti), ampak je vseeno še kar v redu založena. Potem se namenimo v Castelluccio, da vidimo, če bomo sploh lahko ostali tam. V vasi grozljivi pogledi totalno podrtih hiš, nekaj delno porušenih, nekaj se jih je kar nagnilo, itd. Odpravimo se na naš kamp kotiček in tam zgleda vse OK, pri prvih koritih voda ne teče, pri drugih pa počasi. Si rečemo: »ni panike, samo da je« in že postavljamo šotore. Po krajši spalni pavzi gremo pogledat terene, ki jih itak že poznamo, ampak veter je bil v soboto še premočan za karkoli. V vasi so namesto bifejev, ki so prej stali, postavili en večji šotor (kot pri nas za kakšno veselico) in tam gostili turiste, popotnike, padalce... ravno prav za nas. Potem še malo po drva, da bo zvečer bolj luštno in že je bila nedelja. Napoved nič kaj obetavna, veter je še vztrajal, oblaki so se spuščali, malo je deževalo in spet smo bili bolj turisti.

Za ponedeljek pa obetavna napoved. Odpravimo se na zahodni štart (ki smo ga že pred leti poimenovali spalni, ker smo enkrat vsi skupaj tam pošteno zaspali , ker smo tisti dan prišli iz SLO). izgleda kar lepo. Hitro raztegnem padalo in naredim prvi »let«- cca. 15 metrov in nazaj na tla. Je kar naenkrat ratalo »predobro« in sem si rekel, da grem malo kasneje. Potem je kar dobro ojačalo ter v intervalih zelo nažigalo in smo kar čakali. Vmes pa še kakšen »dust devilček«. Potem je poizkusil Roberto2, se boril kakih 20 minut, potem pa dol na cesto. Čez nekaj časa se je nekoliko umirilo in Roberto 1 nam je pokazal, kako se leti – izgledalo je kot da gre samo dol, potem je zavrtel en dober steber in kmalu prišel na dva tisočaka, potem pa še višje. Preletel je cel visoki greben S-J (letel na +3000 m), potem še celotno planoto in naprej proti Norcii, kjer smo se kasneje srečali. Medtem je poletel tudi Zdene, nato še Jone in jaz. Z Jonetom sva bila kaj kmalu ob cesti in takrat so štartali še Igor, Matjaž in Roberto2 – drugič. Vsi so prišli v glavni greben kar visoko, vendar niso dolgo vztrajali (razen Robija1 in 2), verjetno zato, ker se je kmalu javil Zdene, da ga je močan veter butnil ob hrib in se počasi malo potolčen vleče po strmini dol. Kmalu smo ga našli. Res je bil kar potolčen in malo šokiran, padalo pa v kepi (po mojem je odslužilo svoje). K sreči ni bilo hujšega in lahko smo se odpeljali v Norcio po zaloge in po Robija1, medtem pa nas je Robi2 počakal v vasi. Zvečer pa ogenjček in vinjeta (3 ali pa 5 litrski flaškon italijanskega vina solidne kvalitete).

Za torek je napoved izgledala še kar v redu, le veter se spet nekako ni umiril toliko, kot je bilo predvideno. Dopoldan smo malo bluzili in šli do šolskega terena (manjši hribček sredi planote), kjer se da ob ravno pravih pogojih tudi lepo pojadrati, vsaj malo hendlati ali pa trenirati šlepanje po hribu gor. Ni bilo najbolj idealno, za par skokov pa. Popoldan se odpravimo na nov štart, kjer do sedaj še nismo bili – s kombijem po cesti proti grebenu, ki gleda na Norcio, nato pa skoraj eno urco peš, da smo prišli do primernega tam eno obšlesana tabla) – zemlja pa bolj kot en kolovoz (malo skal in prsti). Po kakih desetih minutah se je naveličal ter odpujsal domov. Ko smo se vračali v tabor, smo se ustavili na pol hriba in naredili plan (ob pivu) za naslednji dan. Roberto1 je predlagal Poggio Bustone, ker je sedaj tudi na kartah izgledalo več vetra v Castellucciu.

V sredo vstanemo malo prej in se nekako zrihtamo za odhod okoli 10. ure. Do Poggio-ta smo rabili skoraj dve uri, pa še štart smo malo iskali, ker smo bili prvič tu. K sreči smo imeli kontakt od Claudia (Pro Delta), ki nam je prijazno pomagal, z njim smo se potem tudi spoznali na štartu. Domačini so že odfurali eno rundo tandemov, ko smo mi prispeli in izgledalo je kar lepo. Potem se je začelo počasi zapirati.Mislil sem, da se bomo samo dol pometali, je bilo pa v bistvu čisto lepo in mirno jadranje. Držalo je povsod in kasneje se je spet malo odprlo. Tako smo vsi lepo odjadrali po kakšno dobro urico in izlet je bil rešen. Zelo lepi tereni, ko se dvigneš na kakšnih 1600 m se vidi tudi masiv nad Castellucciom in še kaj. Je bilo pa še nekaj odličnega pri tem izletu – na pristanku smo odkrili tuš. Kaj je lepšega, če si že nekaj dni ob vodi iz kantic, kot skočit za zaveso in si privoščit tekočo kopel (pa čeprav je bila voda mrzla). Z domačini iz »Pro Delte« smo spregovorili še par besed, se zahvalili za vse in poslovili. Ker nas je čakala še pot nazaj, smo želeli čimprej na eno pico. V Bustoneju (oz. v vasi spodaj) smo naleteli na enega (že prijetno »potrjenega««) domačina, ki nam je pokazal eno gostilno in ker je bil model že malo »preveč« prijazen, smo šli raje naprej do mesteca Cascia. Ko najdemo picerijo ter se nekako le sporazumemo za tiste pice, sva z Jone-tom malo zakomplicirala in razmišljala, kako naj gospodični dopoveva za tržaško omako. Izpadlo je tako, da je prinesla en strok česna na krožniku in mali nožek!!! Je bil pa štos toliko večji, ker je Jone ravno razlagal, kako so enkrat v Italiji naročali jabolčni sok in dobili »pehar jabolk«!! (pol pa v smeh in ...). Tako se je sreda odlično zaključila, seveda tudi zvečer ob ognju in pijači.

Četrtek je bil zopet vetrovno neugoden in smo se šli raziskovalce. Velikokrat smo na Castelluški planoti gledali ene vrtače, ki se vijejo pri JZ robu polja. Pa smo si šli to malo od bliže pogledat. Ker smo bili že blizu grebena, ki se vije nad Norcio, smo šli še pogledat, kako kaj kaže z letenjem. Izgledalo je podobno kot v torek, ko je kar dobro nažigalo, le, da se je na JZ še nekaj »pacalo in raslo«. Po dolgem čakanju, ko smo skoraj vsi že obupali, sta se Robi1 in Jone le odločila in odletela, ostali pa s kombijem v dolino. Letenje je bilo mirno, počasno in temačno – to pa zato, ker je celotno dolino zakril manjši CB, ki je tudi kmalu razpadal, a ostala je tema. Na poti nazaj v tabor smo nabrali še zadnjo zalogo drv, saj je bil v petek (zvečer) planiran odhod. Ker v celotnem tednu še nismo leteli iz najbolj priljubljenega štarta (imenuje se »enka« in se dviga takoj iz vasi na greben, ki je ločil naš tabor od planote ter gleda na JV), smo v petek zjutraj najprej (še pred zajtrkom) odšli na ta štart, da ne zamudimo, ker se veter običajno kmalu obrne. In res smo bili prvi, za nami so prišli še avstrijci in švicarji. Planota je bila zavita še v meglico, ko smo raztegnili padala. Malo smo počakali, nato pa let skozi razpadajoče meglice – čudovito. Tako smo rešili tudi petek in nato šli v tabor. V miru smo pospravili šotore, ki so se že lepo posušili. Ko je bil kombi spakiran, smo se ustavili v vasi, se še zadnjič razgledali in videli, da vreme spet ni tako, kot je bilo v napovedi (vsaj veter). Vseeno smo se kasneje odpravili na greben nad Norcio, kjer pa je bil veter še močnejši kot ostale »vetrovne« dni. Ker se nam ni nikamor mudilo, smo vztrajali do večera, ampak brez uspeha. Odločimo se, da se spustimo v dolino, nekje ustavimo za »prehrambene obveznosti« in da še malo posedimo, da ne bi bili v soboto zjutraj »prezgodaj« doma. Res je malo nerodno domov klicatI ob štirih zjutraj, naj te pridejo iskat. No, v Spoletu (mestecu slabih 50 km zahodno od Norcie), smo le našli eno betulo in se podprli, da je bila pot domov kot se spodobi. Prihod v Domžale v soboto, 9.9., okoli 8. ure zjutraj.

Udeleženi:
POLET KAMNIK: Andrej Kolenc, Robi Dolničar, Robert Blatnik, Jone Hribernik, Zdene Šmauc;
ZA-LET KOMENDA: Jernej Gortnar, Matjaž Brinc;
ADRENALIN KOBARID: Igor Kurinčič

Posebna zahvala gre Juriju Vidicu za izposojo kombija!

Avtor reportaže: Jernej Gortnar