Legende prostega letenja: Vse najboljše “nono Tulio”!

Avtorja: Tom Pavlič & Sandro Clemente

Jadralno padalstvo je šport za vsa življenjska obdobja. Ker od pilota zahteva velik vložek prostega časa, se med najbolj aktivnimi piloti pogosto znajdejo študentje in upokojenci. Vendar vsi vemo, da jadranje ni le počivanje v sedežu medtem ko nas rahel veter hladi, temveč čisto prava športna aktivnost s fizičnimi in psihičnimi napori. Zato toliko bolj odmeva visok jubilej, ki ga bo 13. septembra praznoval dolgoletni član tržaškega kluba Volo Libero Monte Carso in tudi naše zveze, Tullio Nadalutti iz Dolge Krone pri Trstu, vsem poznan kot “nono Tulio”. Svečk na torti bo letos 90.

Pa vendar, ne glede na častitljiva leta, to ni kar nek nedeljski pilot. Čisto vsak dan, ko s tržaškega zaliva potegne maestral, je nono Tulio na Socerbu pod padalom. Odjadra urico ali dve, odleti v dolino ali pa pristaja nazaj na vzletišče. Na XCGlobe-u se na leto prikaže s prijavljenim letom več kot 100 krat! Njegovi leti pa niso le dolgočasni večerni spusti v dolino. Marsikdaj si privošči tudi zanimive adrenalinske vložke, ki se k sreči vedno srečno končajo.

Pred dvema letoma je poletel z Motovuna na Hrvaškem. Navkljub strmemu in drsečemu vzletišču, mu je večje težave naredil travnat pristanek ob Mirni. Ko je že z nogami na tleh, mu ena stran padala pade v reko, ki ga nato skupaj s padalom odnese. Nekaj strahu med prisotnimi, a po preplavanih stotih metrih mu le pomagajo z vode. Nekaj vrvic je strganih, ampak to že sam popravi in še dandanes leti s tem padalom.

Ko se je v začetku letošnje pomladi spet odpravil s prijatelji v dolino Mirne na Kaštelir, mu je najbrž tudi ta dogodek ostal v spominu. Pristanek je bil namreč poln luž in blata. Po prijetnem jadranju, ko se je veter počasi umirjal, je edini še pravočasno pristal na vzletišču, medtem ko so vsi ostali nadobudneži “scurili” v močvirnato dolino.

Lani je nehote pristal pod Nanosom na obdelani njivi in mu je takoj prišel nasproti jezen kmet, da bo mladeniču dal eno zasluženo lekcijo. Ko pa se je s sedeža skobacal nono Tulio, so se čustva umirila in začela se je druga preglavica. Takoj je bil povabljen v klet, kjer je moral poskusiti vsa vina in žgane pijače, kar jih kmetija premore. Dogodivščina se je zaključila dosti bolj veselo (hik!), kakor je sprva kazalo.

A nono Tulio ima ponavadi trezno glavo in zna pravilno odreagirati v kočljivih situacijah. Pred parimi meseci je poletel z Lijaka s “kravato” na padalu, ki je zahtevala takojšnje ukrepanje. Padalo je usmeril v bližnja drevesa in brez prask rešil nevaren položaj. Padalo je potrebovalo nekaj “flik”, a niso bile ne prve ne zadnje, vrvice se pa tudi hitro zamenjajo.

Čeprav je letenje njegovo veliko veselje, so tu še drugi opravki, ki mu zapolnijo dan. Ko je čas šole, na primer, mora peljati z avtom pravnuke v šolo, saj je zet, ki to ponavadi opravlja, že v sedemdesetih in ima težave z zdravjem. Poleti se gre vsak dan kopat v bližnje Milje… Skratka, podoben vsakdan, kakor ga ima marsikdo, z razliko, da se je Tullio rodil, ko je bil svet še ovit v črno-bele odtenke začetka prejšnjega stoletja.

In kakšen je recept za ostati bistre glave v zdravem telesu tudi pri vstopu v devetdeseta? Nono Tulio ne prisega pretirano v šport, čeprav je bil v mladosti kar aktiven. Sedaj so sprehodi tisti, ki ga držijo v formi. “Ne pretiravat z delom in brigat se zase!” sta njegovi mantri. Katere pa so najpomembnejše lastnosti za dobrega pilota? Umirjenost in potrpežljivost, pravi nono Tulio; živ dokaz je, da ima zagotovo prav.

Tanti auguri nono Tulio, da parte di tutti noi piloti e amici della ZPLS!