Iz Erzotovega dnevnika: Prvi let na jadranski otok (Rab, 17.8.2010)
Ker sta se letos zgodila prvi (Airie Merlin, start Motovun, 17.6.2019, let opisan v Ikarju, oktober 2019) in drugi (Stane Bajt, start Čela gora, 23.7.2019) let na otok Cres, potem pa še prvi in verjetno za zmeraj edini, let na otok Brač (Jože Poje, štart Ščirovac, 29.10.2019), je morebiti na mestu, da se širši jadralnopadalski javnosti predoči, kaj se je dogajalo pred tem.
V poletju 2010 je bilo treba nekam na morje. Ker na Rabu še nisem bil, izberem(o) Rab, ki ima nekaj skalnatih hribov, da si lahko obetam kak ‘poletek’. V tem letu se je s pojavom Pojeta na polno odprla tekma za nove prvenstvene štarte. Prek Marka Hrgetića Hrge, na Rabu najdem Josipa, otočana, tedaj zadnjega, ki je tam še letel z jadralnim padalom. Že prvi dan sem v bližini vzletišča Kamenjak, le vzletišča ne najdem, saj je vse le krš z ostrim kamenjem. Nahaja se 300 m nad morjem, dobesedno, za naseljem Banjol. Zbit je iz moralov in desk ter je kot nekakšen oder nad štrlečim kamnitim površjem, približnih dimezij 15 x 15 metrov, ustrezno nagnjen. Tedaj je bila ta ‘cimprarija’ stara že šest let in v fazi razpadanja. Pod večer, ko je veter pravi, sem v tretje gor in se mi pred odletom, z 90 kg lastne teže zlomi deska pod nogami, ko se prestopam in se vdrem. Tudi vrvice se zatikajo za konce desk ali pa celo za žeblje, ki vsepovsod štrlijo iz dil. Brez pomoči Josipa, ki sproti rešuje, kejrkoli že, ujete vrvice, ne bi bilo mogoče odleteti, tako mi pa uspe in ves vesel nato še malo zajadram.
Za naslednji dan pa: »Eden iz Celja me je klical, da pride letet.«, pravi Josip. Ugotovim, da je to Frenk z naštudiranim ciljem Alan na Velebitu, na kontinentu. Seveda me zelo zanima! Peš grem na trajekt in pustim avto na otoku. V Jablancu me pobere Frenk in pogledat greva pristanek v Stinici. Vzleta se kar 1340 metrov visoko, a je do obale 6 km in potem še 2,5 km morja do Raba, kar je bilo s takratnimi padali predaleč, pa še faktor čelnega vetra (lahko) naredi svoje. Ko pa uspem, 3 km od obale, navrteti iz 850 m nazaj na 1000 m, se mi odpre možnost, ne leta na otok (le kdo bi to lahko trezno pomislil), pač pa lagodnega leta nad morje, da se bo ja videl ‘track’ nad morjem! S 650 m nadletim skalnato obalo pri trajektni luki Jablanac, ki je brez pristankov in letim nad morje. Pogledujem nazaj na kopno, v smislu butelj le kaj delaš, saj ne priletiš nazaj, še utonil boš, zavozlan v vrvicah padala! Pa še Stinica s pristankom je vstran! Dlje ko sem, bolj mi je slabo in me tišči v životu. Ko se nadaljnjo minuto tako sprašujem in hkrati bolj bolščim predse, kot pa gledam okoli sebe, se zbudim in pogledam nazaj in naprej: dojamem, da sem že bližje Rabu, kot pa nazaj celini!! Torej samo še naprej. Na sredini preliva imam 540 m višine, ob nadletu rabske kamnite obale brez pristanka še 360 m. Najprej se poigravam z idejo, da bi pristal na tedaj edinem betonskem platoju v luki za vkrcavanje, ki je ogromen kvadrat, kjer pa avtomobili v vrsti čakajo po diagonali. Raje ne. K sreči lepo piha, nekako 3m/s in najdem del z od gradnje nasutim peskom, 15 m nad morjem. Hvala bogovom za ta dan in seveda še posebej Frenku.
PRIŠPARAL ZA TRAJEKT V ENO STRAN, OZIROMA PRVI, KI NI PRIŠEL NA RAB PO VODI!
Avgusta 2012 je tu že Poje, ki v enem dnevu leti čez kar dvakrat in pristaja na novem praznem platoju luke na Rabu. In bistveno: danes je let na Rab z Velebita redna linija, ki jo domačini s pridom uporabljajo.
Kateri otok bo četrti? (Krk bi bil čisto preenostaven pa še CTR je tam; mogoče pa Krk preko Cresa v Punat, kjer ni CTR?)
Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo