Ivan Brovč: Štirideset let zapisan zmajarstvu

01.11.2018

Avtor: Olga Zgaga

Na začetku so štirje imeli enega zmaja. Štirje so leteli, štirje so zmaja »lomili« in vsi štirje so ga vzdrževali. Od štirih pionirjev zmajarstva na Koritnici včasih leti še Mirko Šorli, aktivno pa le še Ivan Brovč.

Med začetniki zmajarstva na Tolminskem in v Sloveniji

Ivan Brovč iz Koritnice v Baški grapi velja za enega od začetnikov zmajarstva na Tolminskem in v Sloveniji. Ledino v tej dejavnosti je začel orati takoj za prvimi Gorenjci, že konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Trenutek, ko je leta 1975 skupaj s prijatelji - sovaščani Mirkom Šorlijem, Ivanom Mrakom in Vladom Erženom na prireditvi »Noč na jezeru« prvič videl leteti zmajarje, ga je tako prevzel, da mu je zaznamoval celo življenje.

Že leta 1977 so vsi štirje skupaj kupili enega zmaja domače izdelave. Z vrhov nad Baško grapo so se popolnoma brez izkušenj začeli poganjali v nižino. »Nismo vedeli, kakšni naj bodo vremenski pogoji za vadbo, kakšna mora biti strmina, kako zgleda vzletni postopek,« se spominja Ivan. »Bili smo res čisto utrgani! V enem dnevu smo šli zjutraj na Kojco, popoldne na Koriško goro, od koder je proti večeru eden od nas skočil. Ostali smo na travniku v dolini z avtomobilskimi žarometi osvetljevali kraj pristanka. Danes vem, da smo imeli veliko sreče, da smo sploh preživeli. Domačini so nam bili pa hvaležni, češ, da smo pregnali vrane s koruznih polj.«

V tem času je Ivan delal v Škofji Loki in tam spoznal prve škofjeloške zmajarje, tudi Staneta Kranjca. V Posočju pa sta takrat že letela tudi Ivo Konavec in Franci Kuštrin, česar pa Koričani niso vedeli. Naslednje leto so že leteli skupaj.

Nakup lastnega zmaja industrijske izdelave v letu 1978 je Ivanu dal tak zagon, da se je vključil v pravkar ustanovljeno sekcijo zmajarjev pri Posoškem aeroklubu, leta 1981 pa se je zapisal novoustanovljenemu Društvu za prosto letenje Posočje. Počasi so do svojega zmaja prišli tudi preostali trije…

Tekmovalni uspehi

Ivana je zmajarstvo tako rekoč zasvojilo. Že leta 1979 se je s tem športom začel ukvarjati tudi tekmovalno in več kot desetletje krmaril v vrhu slovenskega zmajarstva.

V letu 1981 je postavil nov rekord v trajanju poleta, leta 1982 dosegel državni rekord v preletu s povratkom, leta 1990 pa v preletu v trikotniku. Od leta 1982 do 2005 se je udeležil vseh tekem državnega prvenstva. Po- Tekmovalni uspehi samično je bil štirikrat državni prvak (1983, 1986, 1992, 1995), pogosto pa uvrščen na eno od prvih treh mest. Večkrat je stal na zmagovalni stopnički tudi kot član ekipe DPL Posočje, kar šestkrat s svojimi tremi Koričani Erženom, Mrakom in Šorlijem.

Leta 1982 je letel na evropskem prvenstvu v Franciji, v letih 1983 in 1985 na svetovnih prvenstvih v Nemčiji in Avstriji.

Najvišje stopničke si je priletel na tekmah Alpe-Adria Cup (srečanje treh dežel), trikrat je stal na eni od stopničk v tekmah za pokal Slovenije. V novem tisočletju je bil večkrat med najboljšimi tremi piloti Zveze za prosto letenje Slovenije (preleti XC Globe), nazadnje v letu 2017.

»Najbolj so mi ostala v spominu tekmovanja za memorial Tomaža Koželja na Kriški gori. Po pravilu si ga dobil v trajno last, če si zmagal štirikrat zaporedoma. Meni je to uspelo.«

Samoizobraževanje

Rdeča nit njegovega zmajarskega udejstvovanja je bilo nenehno samoizobraževanje. Brezštevilne ure prostega časa in samoiniciativnosti je v želji po čim bolj varnem letenju namenil osvajanju strokovnega znanja, ki ga je v začetku moral poiskati v tuji literaturi, na strokovnih predavanjih in pri izkušenih zmajarjih. Tako se je izmojstril v zmajarja, ki do potankosti obvlada tehniko letenja, meteorološke procese in pojave v ozračju ter zakone aerodinamike. Ob tem razmišlja: »Pogum ni dovolj, uspeh je pogojen z izkušnjami in znanjem. Tudi danes prva mesta na tekmovanjih dosega zelo malo mladih. Za zmajarja je nujna tudi dobra psihofizična kondicija. Imel sem srečo, da me zmaj samo trikrat ni varno pripeljal na trdna tla, pa še takrat brez hujših posledic.«

Uspešno je sledil hitremu tehničnemu razvoju zmajev in se mu prilagajal. »Dokler sem tekmoval, sem zmaja zamenjal skoraj vsaki dve leti. V začetku so bili zelo preprosto grajeni, kar 15 kg lažji, bolj občutljivi, a manj varni. Danes je njihova zgradba mnogo trdnejša. Nekdanjo skromno opremo danes dopolnjujejo vedno bolj izpopolnjeni instrumenti, ki pa so v pomoč le, če jih znamo uporabljati. Zato se je treba stalno učiti.«

Med začetniki zmajarstva na Tolminskem in v Sloveniji

Leta 2002 se je prvič spopadel z organizacijo državnega prvenstva v jadralnem letenju z zmaji. Do lani jih je spravil pod streho štirinajst. Skoraj pod vsako se je podpisal tudi kot vodja tekmovanja. Letos je vodilno mesto pri organizaciji tekme prepustil mlajšemu in mu pomagal kot pomočnik direktorja tekmovanja. V obeh vlogah se je izkazal s strokovnostjo, odgovornostjo, z izostrenim občutkom za nenadne spremembe meteoroloških situacij in za hitre, taktične odločitve. In s sposobnostjo mreženja!

»Slovensko zmajarstvo je že zgodaj doseglo visoko raven razvoja. Če smo hoteli napredovati, smo se morali odpreti navzven. Tako je državno prvenstvo preraslo v tekme z mednarodno udeležbo in občutno pridobilo na kvaliteti. Še leta 2006 so bili prijavljeni trije, štirje tuji in več deset domačih tekmovalcev. Sedaj je ravno obratno.«

Mu je kakšna od tekem posebej sedla v spomin? »Ne morem reči. Zadovoljstvo, da vremenske razmere dovolijo izpeljati tekmovalni program vsaj v mejah, da je tekma regularna, preplavi vse poprejšnje težave.«

Učitelj letenja z jadralnimi zmaji

Zaradi vse bolj zahtevnih priprav v zvezi z vodenjem tekmovanj, ki ga zaposlujejo tudi več kot pol leta, je po letu 2007 prenehal s tekmovanji na državnih prvenstvih. Posvetil se je učenju letenja z jadralnim zmajem. Danes je eden od treh strokovnjakov te vrste v Sloveniji. Tako svoje bogato znanje prenaša na mladi rod. V enem letu »vzgoji« največ tri zmajarje. Poleg tega deluje tudi kot pilot tandema jadralnega zmaja. Kaj lahko pove o svojih učencih?

»Ponavadi že po koncu začetnega tečaja ocenim, ali je učenec psihično in fizično sposoben, ali je osvojil znanje, ali ga je strah. Vedno jih nagovarjam, naj med sestavljanjem zmaja opazujejo okolico, kaj počnejo drugi letalci, kako letijo ptice. Predvsem pa naj sledijo meteorologiji, ki je za letenje bistvena.«

Prostovoljstvo v Društvu za prosto letenje in v centru Kobala

Ivan Brovč je od ustanovitve dalje dejaven v Društvu za prosto letenje Posočje Tolmin. Bil je tudi njegov predsednik, vseskozi pa deluje v organih društva in v organih Zveze za tehnično kulturo Posočja Tolmin, katerega član je društvo.

Društveno pot ni tlakoval le s tekmovalnimi uspehi. Neprecenljivo bogato je tudi njegovo zagnano in brezkompromisno prostovoljstvo pri dolgoletnem vzpostavljanju in vzdrževanju vzletnega centra Kobala. Tudi po njegovi zaslugi sodi danes med dobri dve desetini najboljših destinacij za prosto letenje na svetu in ima vse pogoje za mednarodna tekmovanja. »Ljubitelji letenja so navdušeni nad njenimi lepotami in dobrimi pogoji letenja. Radi se vračajo sem s svojimi prijatelji, pa tudi z družinami. Kobala ima tridesetletno tradicijo in dobro lego, ki omogoča letalcem izkoriščati vzhodne in zahodne vetrove. Še vedno pa niso izkoriščene vse možnosti, ki se ponujajo predvsem v športnem turizmu. Ampak smo na pravi poti,« ocenjuje Ivan. Vse to pomembno vpliva na dvig kvalitete turistične ponudbe v občini Tolmin, v kateri so možnosti rekreativnih aktivnosti vse bolj cenjene.

Prenos izkušenj v tujino

Svoje izkušnje je Ivan prenesel tudi v tujino, zlasti v Federacijo Bosne in Hercegovine. V Mostarju je v okviru gorske reševalne službe pomagal odpreti šolo za letenje z zmajem in štiri poletja deloval kot inštruktor, še zdaj se tja vrača vsako jesen.

Dobitnik priznanja Občine Tolmin Ob letošnjem prazniku Občine Tolmin v mesecu maju je bil Ivan Brovč za več kot 40-letno uspešno prostovoljno delo v zmajarstvu in za promocijo Baške grape, občine Tolmin in Slovenije eden izmed dveh dobitnikov občinskega priznanja.

In kako naprej?

Kot učitelj letenja in kot organizator in vodja mednarodnih tekmovanj si predvsem zaradi prenašanja znanja prihajajočim generacijam želi delati še naprej. Tudi želja po letenju in po neznanem ga še vleče pod oblake. A ker pozna meje svojih zmogljivosti, »le za užitek, ko začutiš, da je zunaj dan, kot rojen za letenje in bi bil veliko slabši, če bi delal karkoli drugega.«