Intervju z Bojanom Renušo

04.01.2018 - 22:47

Pa kdo je ta Bojan Renuša?
Navdušen padalec na začetku svoje poti. Z vsakim poletom se nekaj novega naučim in to me navdušuje. Zaposlen sem v Kliničnem centru, kjer skrbim za pacientke, večino prostega časa pa preživim v zraku.

Kam to pelje?
Vedno višjim ciljem. Cilji morajo biti, da pot nekam pelje, tudi če nisi najboljši. Važno da si boljši kot si bil včeraj, tako nekako. Predvsem je pomembno, da vsak polet prideš varno dol.

Od kje zanimanje za jadralno padalstvo, kaj je babičarja povleklo v ta šport?
Sem iz Kamnika, kjer imamo vzletišče na vrhu mestnega hriba. Padalci so dobesedno pristajali zraven naše bajte in to pusti vtis v mladih očeh. Nato pridejo študentski časi, prideš mal k dnarju in zagrabiš to kar te je navduševalo ko si bil mlajši. En znanec me je napotil v tečaj. Z letenjem sem začel v letu 2015.

Če pogledaš nazaj, ti je žal te odločitve za jadralno padalstvo ali ne?
Nikakor ne. Do sedaj je bila dobra pot in upam da bo dolgo trajala. Zato pa je glavni cilj da prideš zdrav dol iz poleta, da bo pot še dolgo trajala.

Pred kratkim ti je uspel poseben dosežek, si prvi ki je opravil s slovensko hike & fly transverzalo?
Drži. Sem prvi. Poslal sem knjižico na ZPLS v preverbo, čakam še na štempelj.

Kako to da si se odločil da jo boš opravil?
Letos sem se že na začetku sezone odločil, da jo bom posvetil hike & fly letenju. Prikladno moji odločitvi je ravno v tem času ZPLS izdal projekt Slovenska hike & fly transverzala. Že na začetku sem videl velik potencial v tem projektu. Vedel da me bo na koncu...in tudi sproti... navduševal.

Koliko je vsega skupaj vrhov?
24 vrhov moraš doseči. 21 vrhov je vnaprej določenih, 3 so po lastni izbiri. Projekt sicer ni časovno omejen, jaz sem si zadal da vse podelam v eni sezoni.

Kako dolgo je trajalo?
Marca sem zbral prvi štempelj na Kamniškem vrhu. Začel sem doma, zaključil pa v Posočju, moj zadnji let je bil iz Matajurja v oktobru.

A si naredil eno turo na dan, jih je bilo kdaj več?
Običajno eno na dan, kdaj pa tudi več. Ko sem šel na vzhod Slovenije, sem naredil v enem dnevu Lisco in Čemšeniško planino, naslednji dan pa še Golte in Uršljo goro. To je bila dogodivščina. Doma sem nabral nekaj plezalne in padalske opreme in se odpravil na pot. Iz Sevnice sem šel po ferati gor in odletel proti Čemšeniški planini. Prehodil, odletel. Prespal sem v avtu in se naslednji dan povzpel še na Uršljo goro in Golte. Potem je bilo pa treba že nazaj v službo...

A na Golte si šel z gondolo :) ?
Ne, peš od podna, taka so pravila :). Vsak polet mora potekati po letalskih pravilih, ne smeš kršiti zračnih prostorov,... V vzponu moraš prehoditi vsaj 500m višinske razlike. Je pa vsak hrib na transverzali absolutno zahteval več prehojenih višincev.

Katera dogodivščina ti je najbolj ostala v spominu?
Mogoče moja zadnja tura na Matajur. Ob 3h zjutraj sem se s kolesom odpravil iz Ljubljane na vlak za Jesenice, iz Jesenic do Mosta na Soči in potem s kolesom do Kobarida. Tam sem parkiral kolo in šel peš gor na Matajur in odletel dol. Ta mi je bila zelo všeč, super je bila.

Kako se ti je zdi izbor vrhov? Posrečen ali ne?
Organizatorji so bili omejeni s planinsko transverzalo. V okviru teh vrhov so izbirali kaj je primerno za padalski štart in kaj ne. Kar se tiče prostorsko so jih zelo dobro razporedili po Sloveniji. Nekdo ki rad spoznava nove kraje, bo res užival v tem. Odpelješ se na področja, kjer še nisi bil oziroma tam nisi pogosto. Vse to skriva polno dogodivščin.

Kaj pa vzletišča, so velika, varna? Kje si imel največ težav?
Nobeno vzletišče ni šolsko. Nekaj znanja in izkušenj je absolutno treba imeti, da odletiš vse to. Še posebej to velja za vzletišča nad 2000m.

A si šel kdaj peš dol?
Enkrat iz Matajurja.

Torej si Matajur delal dvakrat? Hočemo slišat še prvo zgodbo.
Mogoče ni za objavo.

Vse je za objavo.
Z Ano sva pobrala nekaj opreme in sva se odpeljala iz Ljubljane do Kobarida. Ko sem odprl prtljažnik sem videl da je tam zic, rezerva, čelada, padala pa ni bilo nikjer. Najpomembnejši del opreme je ostal doma. Tako da sva šla oba peš gor in peš dol.

Se pravi niti enkrat se ni zgodilo da bi s padalsko opremo prišel na vrh in zaradi vremenskih pogojev ne bi mogel odleteti? Očitno si dobro naštudiral vremenske pogoje. Kaj si gledal?
Še ena super stvar tega projekta je da moraš zbrati par informacij preden se ga lotiš. Z google mapsom si pomagaš pri usmeritvi štartov, poiščeš 360stopinjske slike, raziščeš kje so kakšne pasti. Ko zbereš te informacije si ustvariš sliko kakšni so najprimernejši pogoji da boš uspešno odletel. Ko je meteo.si pokazal da bo v redu, nisem še takoj napadel. Nekako sem počakal da se je iz več virov sestavila ena dobra slika, da sem imel potem več možnosti za uspeh. Spremljal sem Meteo.si, Windy.com, in FMF napoved inštituta za matematiko in fiziko.

Kaj je FMF napoved?
To je projekt fakultete za matematiko in fiziko. Uporabljajo  svoje modele za napoved vetra na različnih višinah in moram reči da kar se tiče hike&fly-ja je ta napoved zelo zanesljiva.

Kje se jo najde?
V google se napiše fmf napoved. Prvi zadetek je to. Če se vse te tri omenjene napovedi poklopijo imaš res dobre šanse da bo zadeva držala. Pomembno je tudi širjenje informacij med piloti. Če vidiš da je kakšen pilot že odletel hrib, ga malo povprašaš po osebnem mnenju in trikih.

Na kaj si se osredotočil pri vremenu? Na veter, oblačnost, višino baze, vlago v zraku,..?
V gorah, kjer imaš zelo omejene možnosti vzleta, je po mojem mnenju najpomembnejša usmeritev vetra in jakost.  Pri vetru sem opazil, da  moraš pri vzletiščih okrog 2500m vedno prišteti kakšen meter ali dva k napovedi. Vedno se izkaže da ga je potem malo več. Vsaj iz moje izkušnje glede vetra. Pomembna je tudi višina baze. Da ne hodiš gor in prideš v oblak.

Kateri del dneva je najprimernejši za ture?
Pravo vprašanje je kdaj je najbolj varno. Jutranji in večerni poleti so najmanj stresni. Takrat je ozračje mirno, se lahko še bolj sprostiš in uživaš v okolici. Kar nekaj poletov je bilo sicer tudi sredi dneva. Imaš kar širok razpon, kdaj ti bo uspelo. Ne rabiš se omejiti na zjutraj in zvečer.

Ali niso pozno popoldanske ture malo riskantne, ker ti lahko zmanjka časa, si pod večjim pritiskom glede letenja, če ni pogojev za letenje je povratek v temi?
Vedno imaš plan B. Moraš imeti dodatno opremo, pričakovati moraš da te bo lahko zeblo, moraš imeti lučko s sabo, zadosti vode. Pomembna je tudi orientacija štarta. Če je štart obrnjen na zahod je bolj primer popoldanski termin, ko sonce segreva zahodno stran. Tudi to je treba upoštevati.

S kakšnim padalom si letel, s klasičnim, speedgliding padalom ali mini wing padalom?
Večino poletov sem naredil z mini wing padalom. Predhodno sem se odločal katero padalo vzamem na hrib glede na vremensko napoved in konfiguracijo terena. Na primer Sabotina in Raduhe ne bi uspel v nuli speljat z mini wing padalom. Štarta sta prepoložna, preblizu je drevesna meja. Na ta vzletišča sem vzel klasično padalo.

Transverzala je osvojena, imaš že kak nov cilj?
Že. Padalska transverzala Kamniško Savinjskih alp. Moja lastna ideja, sem si vzel nekaj časa da sem preučil olc kaj so ljudje že odleteli, nekaj sem delal izvidnice kaj še niso in bi bilo možno in sem napravil seznam vseh možnih vzletišč na področju Kamniško Savinjskih alp. Ideja zbiranja žigov pri Slovenski hike&fly transverzali mi je bila zelo všeč, zato sem oblikoval tudi svojo knjižico, kmalu jo dam printat in v letu 2018 jo imam namen speljat.

Koliko vrhov obsega, jo boš dal javno ven da te prihitimo?
(Smeh). Obsega 35 vrhov. Ne samo vrhov, so tudi sedla, različne kombinacije dogodivščin povezanih z bivaki. Nekateri bivaki v Kamniških alpah ponujajo super možnost da zvečer prespiš in potem zjutraj zraven bivaka odletiš v dolino.

Te poleg hike&fly zanima še kakšno drugo področje jadralnega padalstva?
Letos bi se rad malo bolj usmeril tudi v prelete, da dobim še izkušnje iz tega področja. Hike&fly mi osebno predstavlja največje zadovoljstvo, zato mi je tako všeč.

Katera znanja in izkušnje so po tvojem mnenju pomembna za hike&fly letenje? Ali je važno samo da znaš dobro štartat ali je zgodba širša?Absolutno je širša. Je pa štart pri hike&fly letenju najnevarnejši del. Gorski štarti so nepredvidljivi, so zelo težavni v smislu terena, zato se lahko tu največ zalomi. Tu pride na plan znanje ground handlinga, kako obvladaš padalo na tleh. Hike&fly celovito zajame človeka. Treniraš telo, treba je priti na vrh hriba. Pomembna je razsodnost, moraš se znati umakniti. Tudi na vrhu Grintovca po 4-ih urah hoje moraš znati reči ne če pogoji ne dopuščajo vzleta in se potem brez slabe vesti spustiti peš dol.

Kaj pa znanje aktivnega letenja, ekstremnih situacij v zraku, pristajanja?
Geografija gora je zapletena, to vpliva na veter. Na eni strani grebena je zgodba lahko povsem drugačna kot na drugi. Če so na štartu dobri pogoji za letenje, mogoče v dolini niso. Na ozkih pristankih v dolini moraš znat parkirat padalo, potrebno je obvladati natančnost pristajanja. Gorsko letenje od tebe zahteva res vse kar znaš. Šele v zahtevnejših podvigih vidiš, kje ti manjka znanja, kje je prostor za izboljšanje. V zadnjem času sem največ naredil s tem, da sem se vrnil na šolski teren. Več kot če bi odletel še 5 Grintovcev.

Kako ti dojemaš jadralno padalsko sceno v Sloveniji?
Res mi je všeč in sem ponosen na Slovenijo, ko vidim koliko poudarka je na šolanju. Ko nekaj sam odletiš vidiš da gre lahko brez mentorstva, brez nadzora ene usposobljene osebe, marsikje kaj hudo narobe. Vidiš kako se sklepajo nova prijateljstva (in tudi razdirajo:). Slovenska padalska scena je zdrava scena. Ni veliko šopirjenja, ni veliko hvaljenja, v primerjavi z drugimi scenami iz katerih imam izkušnje. Je rivalstvo, ampak na zdrav način.

Zveza za prosto letenje s takimi projekti kot je bila hike&fly transverzala spodbuja zdrav razvoj padalstva in svojih članov, to sem prepričan. Želel bi si še več takih projektov, ki povezujejo ljudi, širijo znanje in izkušnje.

Z Bojanom sem se pogovarjal Gašper Prevc