Hjartdal Open 2009 ali letenje na 60° ...

... na 60° geografske širine, ne celzija seveda. Norveška. Baje je nekoč nekdo vprašal lokalnega pilota, kdaj se leti na Norveškem.  Odgovor je bil: 21. in 22. junija. Pa gremo pogledat, če je res tako slabo. S Sandijem kreneva iz Gradca, Erzo iz Ljubljane in srečamo se v Oslu. Od tu je še kakih 150 km do Hjartdala. Avtobus nas pripelje do Notoddena, približno 30 km proč od tu naprej pa ni več povezav. Vsaj na dan našega prihoda ne. Na avtobusni postaji, kjer čakamo da nas pobere organizator, nas zaliva dež. Poleg sta še dva Nemca, pa za njiju ni več prostora v (malo rjastem) Saabu. Čakata še nekaj ur, hočeta se okrepčati s pivom iz samopostrežne, pa pitje na cesti in v javnih prostorih ni dovoljeno. Kazen je menda okrog 5000 €.

Slovenci dobimo v lepi koči, samo tri minute od starta, svojo sobo. Naše bivanje in startnino časti organizator. Ura je že pozna, zunaj pa še kar svetlo. Pogled skozi okno pa nič vzpodbuden. Še kar dežuje.
Zbudimo pa se v jasno jutro. Pravijo, da moramo s tekmo pohiteti zaradi hitrega razvoja. Res so oblaki kmalu visoki, malo tudi škropi. S štartom odlašajo, niso gotovi če bo ok. Potem le gremo, Slovenci med prvimi. Tiste, ki niso dovolj hitri pa že malo zaliva. Pokrajina je fantastična. Okoliški hribi so visoki okrog 1500 m, delujejo pa vsaj 2500. Nadmorska višina tal je večinoma skoraj gladina morja. Po kake pol ure, še pred odprtjem markerja, task prekinejo. Nebo pa le ni preveč grozeče in nekateri uspemo nekaj odleteti.
Ko se vrnemo v kočo, je Erzo bil v zraku že dvakrat. S Sandijem naju prepriča, da gremo še enkrat. Trije Slovenci in en boom menda edini poberemo in odletimo na vzhod proti Notoddenu. Letenje je boljše kot dopoldan. Pristanemo na istem travniku, vsi prepričani, da bo za prevoz že poskrbel tisti z boomom. Pa je bil avstralski Danec, in je verjetno imel enake misli o nas. Mene je veselje do štopa od študentskih let malo minilo in najbolj zagnan je Erzo, uspešen pa Sandi. Za vse štiri seveda ni prostora, a se vseeno vsi kmalu znajdemo v koči.
Naslednji dan dežuje, kot je bilo napovedano. Za tekmo ni nobenih izgledov. Sandi in Erzo si krajšata čas z igranjem mini biljarda. Kako pivo se tudi prileže in zvečer, kot vsak dan, ponovno pečemo na žaru. Dan presenetljivo hitro mine.
Sobota, tretji dan tekmovanja, obljubljajo epski dan. Leteli bi naj proti severu, čez najvišjo goro pokrajine Telemark, Gaustatoppen (1883 m). Erza malo skrbi kako bo s pristanki, kot verjetno vse tujce. Zjutraj pa piha malo narobe. Sever. In nekateri se že vprašujejo kako bomo sploh startali. No, potem se veter obrne v zahodnik in določijo disciplino po dolini z eno točko v drugi dolini, ki je prav nesramno daleč. Kot se izkaže predaleč. Obrneta jo in prideta v cilj le dva pilota, tudi Slovencem znani Ronnie in še en domačin. Kljub slabim točkam (zmagovalec jih je dobil 100) je bilo letenje lepo. Če ne druga sem vsaj ur nabral nekaj.
Ponoči nas preide fronta, njeni ostanki pa zjutraj še vedno zastirajo nebo. Plave luknje v daljavi se nikakor nočejo približati. Na Erzovo veselje (še en start več!) se nekaj govori, da gremo na drugo vzletišče malo pojadrat, tekme pa verjetno ne bo. Po poldnevu pa se zjasni, zrastejo kumulusi in spet imamo dirko. 38 km po dolini sem pa tja. Sandi malo čara z GPSom, a pride v cilj. Erzo v dobri poziciji pred koncem malo zaštrika in pristane nekoliko pred ciljem. Mene pobere že pred markerjem. Grem še enkrat a piha preveč postrani in še domov bo treba počasi.
Do Osla nas prijazno, v šleperju, zapelje Zoran (Labović). Pri njem tudi prenočimo in se okrepčamo. Res prijazno!
Mit o samo dveh dnevih letenja na sezono na Norveškem torej ne drži. Letenje je prav tako kvalitetno kot marsikje drugje. Pa še pokrajina je popolnoma nekaj novega. Letalna sezona je le nekoliko krajša. Od aprila do septembra. Zaradi dolžine dneva na teh geografskih širinah pa se da leteti skoraj 24 ur na dan.
FotografijeNekaj Erzovih slik (jih ima veliko več, samo ne vem če jih bo kam pripopal)Stran organizatorja