Državno prvenstvo Lijak - komentar

Zadnji teden v juliju je na Primorskem, točneje na Lijaku potekalo državno prvenstvo v hitrostnih preletih z jadralnimi padali.Tekmovanja se je udeležilo približno 80 tekmovalcev, pol le teh je bilo tujcev. Pod organizatorja tekme sta bila podpisana Damjan Pregelj in Primož Podobnik (Polet Nova Gorica), direktor tekmovalnega dela pa je bil, kot je že v navadi, Igor Eržen.
Tekom tekmovanja se je Lijak izkazal z veliko realizacijo letenja, saj je bilo izpeljanih 5 tekem v 7 tekmovalnih dneh, en dan pa je bila tekma zaradi močnega vetra odpovedana, čeprav se je kasneje pokazalo, da bi bilo potrebno le še malo počakati. Ampak po bitki je lahko biti general. Tekme so bile glede na teren presenetljivo razgibane, k temu je pripomogla tudi burja ob kateri je mogoče letenje tudi nad ravnino. Torej, če povzamemo, letenje je bilo dobro, discipline so bile izbrane optimalno, za kar gre predvsem zahvala takoimenovani 'task' komisiji. Vzpodbuden je tudi podatek, da je v celem tednu padla le ena rezerva, tekmovanje pa je minilo brez poškodb.
Je pa zato sama organizacija tekme padla po celi črti in to kljub temu, da je organizacija tekem na Lijaku veliko lažja kot na večini drugih lokacij po Sloveniji. Zaradi majhne nadmorske višine starta in letenja ob enem grebenu, kjer večina tekmovalcev, ki scurijo, pristanejo tik ob glavni cesti, bi morali prevozi potekati v najlepšem redu. V resnici pa je organizator poskrbel le za prevoz na start (avtobus), pobiranja pa praktično ni bilo. Za pobiranje je bil na voljo samo en kombi in še ta je bil tovorni. Ko smo se vračali iz Vipave na pristanek po avtocesti natrpani kot živina ob odprtih drsnih vratih sem se vpraševal, če je to res tisto, kar lahko pričakujem od startnine, ki znaša 120€. Da o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nas ustavili policaji, sploh ne razpravljamo. Kar se tiče pobiranja še to. Za prevoze sta bili na voljo dve telefonski številki: SMS CALL- številka (Damjan Pregelj) in VOICE CALL (Primož Podobnik). Torej, ko si pristal, si poklical na 'Voice call' in dobil odgovor: številka trenutno ni dosegljiva. Itak, sej Primož še veselo pritiska gas. Pokličeš SMS call. Po večkratnih poskusih dobiš Damjana, ki ti reče, da te bo že nekdo prišel iskat. Hkrati ti naroči, da poskusi priti čim bližje k glavni cesti. Ko me pobere, mi pod nos pomoli telefon, ko ga kliče eden od tujcev. Ima pa srečo ta Cardiff, ker če takrat mene ne bi bilo zdraven, potem s svojo angleščino ne bi prišel daleč, ker organizator ne govori angleško. Katastrofa!!!
Sreča je bila le to, da je burja onemogočala letenje čez Čaven proti Nanosu in smo zato večinoma leteli v bližini Lijaka, kar je pomenilo, da bo večina tekmovalcev dosegla cilj ali pa vsaj bližino le tega. Le en dan smo šli na Nanos in takrat je večina tekmovalcev imela dolge nosove.
Glede na podobna tekmovanja v prejšnjih letih bi človek pričakoval, da bo na pristanku oziroma v 'officu' možno priti do interneta, da bi človek lahko napisal kakšen report. A smo na žalost morali živeti v informacijskem mrku. En dan je bilo govora o nekakšnem partyju, kar se je na koncu izkazalo kot krožnik mrzlih makaronov in eno zastonj pivo, ki smo ga srkali na žgočem soncu pred picerijo Anja. Ker organizator ni poskrbel za prevoze, od 'partyja' ni bilo praktično niti P. Vsak namreč ve, kaj te lahko doleti, če malo preveč globoko pogledaš v kozarec, potem pa sedeš za volan. Se je neki Rusinji baje zgodilo, da je na avtocesti srečala s tovornjakarjem, ki je blendal in klilil z rokami kot nor. Kdo je peljal v napačno stran pa presodite sami.
Če povzamem vse skupaj, lahko trdim, da je bilo tokratno DP eno od najslabše organiziranih. Po pogovoru z nekaj tujci, kjer so se praktično vsi pritoževali nad organizacijo, je taka tekma slaba reklama za prihodnje tekme. Človek bi pričakoval, da so se tekom zadnjih nekaj let izoblikovale vsaj osnovne zahteve, za katere mora poskrbeti organizator (prevozi, malica, internet, karta z obratnimi (ki je letos ni bilo), 'party'. Predvsem pa smo letos lahko dobili občutek, da organizator škrtari kjer se le da, zato da bi na koncu v žep zbasal čim večji šop denarja, za ugodje tekmovalcev pa mu je bilo le malo mar.
Mogoče na koncu le še beseda o medijski dejavnosti. Tolikokrat že kritizirana pasivnost organizatorjev glede posredovanja informacij širši javnosti očitno tudi tokrat ni zalegla. Vsaj jaz nisem zasledil praktično nobene bolj odmevne novice o DP, da o uradni internet strani sploh ne govorim. Le ta je namreč en pamflet, ki je bil narejen po sili razmer tik pred samo tekmo. Zdaj je še vedno sameva kot nemi spomenik v virtualnem svetu o nečem, kar je v realnosti bojda že bilo, a le tega ni možno razbrati.
Na koncu naj še povabim še ostale udeležence tekme, da podajo svoj komentar, kajti le na tak način, lahko povemo, da nismo zadovoljni s ponujenim in s tem opomnemo bodoče organizatorje, da bodo malo manj mačehovski.