Brazilija 2019: Z motorjem na urgenco

Avtor: Stane Bajt

Ko se Primož Suša novembra 2018 vrne iz Brazilije, kjer sta z Aaronom Durogatijem odletela 500+, zelo pohvali profesionalni nivo agencije, ki tam organizira letenje, zato se odločim, da grem naslednje leto tudi jaz. Nabere se nas nekaj Slovencev; poleg Primoža še Jošt Napret, Erzo in zadnji trenutek se pridruži še Marko Kejžar, iz Italije pa Aaron Durogati in Nicole Fedele. 'Ekipa, da te skipa', le da se jaz nisem počutil, da spadam zraven. Sem se pa tolažil, da bom že kako. Vsaj nisem prvič v tistih koncih. Tam blizu sem bil leta 2009 in 2010, tako da mi vsaj vremenski pogoji niso povsem neznani.

Pridemo v Caico, manjše mestece na vzhodu Brazilije in se začne. Cel kup enih opravil, ki so nujna, da vsa zadeva dobro funkcionira, ampak jaz sem bil takoj v stresu in to hudem. Vnašanje naslovov v SPOT-ov račun, da me bodo lahko sledili s pomočjo satelitskega signala in pobirali. Itak, da mi ne gre in me Suša reši in nabaše moj račun z ustreznimi naslovi. Hvala Primož. Potem nas 'postrojijo' in povedo, da vstaja se ob pol šestih, zajtrk že pred šesto, odhod na letališko stezo par minut čez šesto itd, itd. Pa 'kobra' štart je treba znati, ker piha in klasika tu ne špila – itak da vsi to obvladamo, kajnede. No, jaz glih ne. In Andy, eden od obeh šefov navrže – kako smo se kaj matrali s prijavo pri brazilski letalski upravi, ker modeli imajo vse obrazce samo v portugalščini. Sem nekaj časa buljil v ta njihov 'šmoren' od obrazcev na spletu in ugotovil, da nimam šans na zmago in sem stvar zaprl. Modro kimam, kaj pa čem, sedaj sem tu in moram tole nekako pregurat, čeprav mi ni nič jasno kako. Razdelijo nam še trackerje, da nas bodo sledili med letom še preko GPS signala in to je to za začetek.

Se spokava z Erzotom (Erzom) v sobo in mi ni nič fajn. Preveč komplicirano je to za moj okus. Preveč inštrumentov na kokpitu, preveč ljudi na kupu, časovnica izdelana na minute, za improvizacijo ni prostora. Lovci na rekorde imajo vso proceduro izdelano do popolnosti, jaz pa povsem zgubljen in razštelan. Ma bo že kako.

Zjutraj se v konvoju odpeljemo na letališko stezo, kjer nas Andy seznani z vremenom in načinom spravljanja nas pilotov v zrak. Njegova ekipa montira vitle na avtomobile in razdelijo nam še vrvice, s pomočjo katerih se povežemo med vitlom in klinko, to je napravo s pomočjo katere se sprostiš, ko ti operater na vitlu tako ukaže. Najbolj neučakani se pripnejo na vitle, veter že kar dobro nabija in se predstava začne. Kobra štarti nikomur ne gredo prav gladko, tako da jih kar razmetava po stezi. No ja, torej nisem edini, ki mu ni vse jasno. Ko pridem na vrsto, sem že kar dobro prestrašen. Nisem si nadel rokavic, da bom lažje 'hendlal' padalo. Potegnem 'kao' na kobro, ga že skoraj dobim nadse, z vitlom me potegne, padalo je še postrani in jaz ne pod njim in gre vse skupaj po tleh. Me pošlepa po asfaltu, pogrnem kolikor sem dolg in širok in ker sem brez rokavic mi ostri kamni olupijo nekaj kože na dlani in tudi na kolenu. Se poberem in vidim, da je tudi moj novi Oudie 5 uničen. Odpnejo me z vitla in grem poflikat rane in pregledat, če mi vsaj drugi vario dela. No, lepo se je začelo. Ugotovim, da moj stari dobri vario dela, poškodbo pa tudi nekako povijem, malo s povojem in malo z Duct tape lepilnim trakom. Ajmo ponovno poskusit. Nekako mi uspe in odletim 100 km. Prepočasi mi je šlo in po petih urah še 'scurim' sredi dne, ko bi se še par ur lahko vlekel vsaj do 200+. Pristanem na prašnem nogometnem igrišču v majhni vasici bogu za hrbtom. Takoj ugotovim, da se mi je snela cevka z urinalnega kondoma in jo začnem iskati na mestu pristanka. Obupan ugotovim, da je ni tam in da bo brez nje naslednjič težko biti dolgo v zraku. Andy, ki me je spremljal z avtom, mi sporoči, da naj poskusim nekako priti do bližnjega mesta, ker bo tako precej prej pri meni. Povprašam 'firbce', ki se naberejo, če me kdo pelje z motorjem v Pombal. Se je ponudil prijazen mladenič in sva šla. Malo po potkah, še več pa po živalskih stezah. Ker me muči izguba cevke in me skrbi kako bom letel, če ne bom mogel urinirati med letom, ga sprašujem, če je v mestu apoteka. Jaz portugalsko ne znam, on pa kaj drugega ne, tako da se nisva ravno odlično razumela. V bistvu se sploh nisva. Če bi se jaz spomnil besede farmacija namesto apoteka bi mogoče še šlo, tako pa pač ni šlo. Ker drugače nisem vedel kako mu dopovedati, da bi rad v lekarno, mu pokažem poškodovano roko, češ da rabim obliže. Pokima in evo - problem je rešen. Kako enostavno je to. No ja, ni. Me je zapeljal v bolnico. Tam poskušam nekaj dopovedovati kaj da rabim, ampak oni angleško nič, jaz portugalsko ravno toliko in so me odvlekli na urgenco. Nekaj maham z rokami in poskušam z nasmehom na obrazu, ampak zadeva postaja resna. Takoj je okrog mene kup belih halj, luštna zdravnica mi že meri pritisk, drugi zdravnik pa se spomni na Google prevajalnik. Povpraša me kako dolgo že ne morem urinirati in če hudo trpim. Skratka šalo vzel je vrag. Samo še v operacijsko naj me zvlečejo, pa bo. To reševanje mojega življenja traja že slabe pol ure, ko končno ves zaskrbljen privihra Andy, ki me je prišel pobrati, da me odpelje nazaj v Caico. Na trackerju in SPOT-u je videl, da sem v bolnišnici in je mislil, da sva z motoristom imela nesrečo. Ko sem ga zagledal, si oddahnem in mu pojasnim, da je vse skupaj en sam nesporazum. Ko zadevo pojasni zdravniškemu konziliju se vsi režijo, jaz pa brez urgentne operacije zapustim bolnišnico. Naslednji dan dobim izgubljeno cevko, ki so jo našli na letališki stezi kjer sem padel in Jošt Napret mi posodi svoj rezervni Oudie. Hvala Jošt. No, po parih dneh sem se nekako privadil in uspel nekaj odleteti.