Avstralija, Manilla Open 2007

Še pred nekaj meseci, se mi ni niti sanjalo o kaki Avstraliji, razen tega "da bi enkrat pa šel tja". Potem pa pride vabilo za Manilla XC Open, kar je bil dober povod za odločitev obiskati ono stran globusa. Organizatorji tekme so Nemci. Internetna stran jim odlično funkcionira, plačevanje štartnin prav tako. Sledijo priprave, nakup stvari, ki bi jih drugače zlahka pogrešal, nekaj skrbi, kako strpati vso prtljago v en nahrbtnik, ki je že tako ali tako pretežak in en majhen kovček, iskanje najugodnejšega prevoznika, ....

Po dvajsetih urah letenja prispem v Sydney. Sončna Avstralija. Z letala je še bila, na tleh pa me zmoči verjetno edina ploha v zadnjem mesecu. Z nahrbtnikom in polnimi rokami stvari ne vem kam. Vlak proti Manilli odpelje šele naslednji dan. Najdem prvi hotel s prosto sobo, ki je dvakrat prevelika, prav tako cena. Vseeno boljše kot tavati po dežju. V Manilli sicer imajo železnico, ki pa je opuščena. Vlak pelje samo do Tamwortha, ki je kakih 40 km proč. Najamem najmanjši avto, kar se ga da, skoncentriram se na vožnjo po levi. Nekak mi celo gre, dokler ne zavijem na osamljeno cesto proti posestvu Oakhampton, kjer je slovenska ekipa, ki je pa še doma (razen Karmen in Gašperja, ki sta pa tudi kakih 1000 km proč, v Brightu), rezervirala prenočišča. Tam se takoj zalotim, da vozim po desni. Farmo upravljata Belinda in njen sin James. Ta me pelje do kabin (barak, karkoli že). Eno stran zgradbe so že zasedli Poljaki, na drugi strani so tudi štiri sobe s po štirimi posteljami in tam sem zaenkrat sam. Stene so tanke, zato opozorilo na steni "be careful what you are doing" ni odveč. Vse se sliši. Je pa drugače lepo. Kenguruji so kar v bližnjem gozdičku, ptic je ogromno, za gričkom je veliko jezero z jezom, James ima pravi mali živalski vrt in hišo z bazenom, ponoči je zvezd na milijone, ko pa ugasneš luč, pa tema kot v rogu.

Svetloba z mobilnega telefona zadostuje za osvetlitev bližnje okolice. V naslednjih dveh dnevih uredim obveznosti. Predvsem plačujem. Članarino lokalnemu klubu, neko avstralsko zavarovanje, kupiti moram telefon. Nemcem naenkrat ne klapa več vse tako, kot jim je na internetu, telefon je lep ampak neuporaben, prav tako kot naš GSM v teh krajih. Vsaj zaenkrat. Ga je treba aktivirati, kar ni čisto trivialen postopek. Pa ko ga opraviš, še vedno ne dela. Bo v enem do dveh dneh. Pa ni. Mislim da teh CDMA telefonov prodajo največ po dva na mesec, zdaj so jih pa verjetno 200 v dveh dnevih. Tako jim omrežje crkne, pa tudi ko dela, ne moreš ničesar urediti. Vsak, ki mu nekako uspe aktivirati telefon, je glavni. Meni pomaga poštna uslužbenka, kjer sem telefon kupil.   Začne se tekmovanje. V moji ekipi sem sam. To je tukaj velika težava. Poljaki, večina znancev s slovenskih tekem, so prijazni in me vzamejo zraven na štart. Hrib, Mount Borah, premore štarte na vse strani neba in Nemci nas pošljejo na napačnega.

Tudi vremenska napoved je napačna. Nič zato, saj tako ali tako lahko letimo kamorkoli. Šteje samo preletena razdalja od štarta. Pokrajina je lepa, vsekakor pa drugačna. Večinoma ravnina, tu pa tam kak griček, baze se pa delajo povsod. Zdi se nescurljivo, stebri kot da nekako pazijo, da ne bi preveč zanihalo kupole, blizu baze je tudi precej sveže, dviganja pa nekoliko močnejša. Napovedan vzhodni veter se izkaže za južnega in mahnemo jo proti Barrabi, mestecu kakih 30 km severno od Manille. Plohica na levi se ne zdi kaj resnega. V zraku seveda ne vem kdo je kdo, vem samo da nisem v prvi skupini. Na srečo je v smeri letenja tudi asfaltna cesta. Plohica nam sledi, ampak zdaj je že ploha. Enaka se pojavi na desni. Ko pridem do Barrabe tudi že bliska, ampak se še vse zdi obvladljivo. Vseeno počasi nimam več kam. Če bi že bila kaka smiselna smer, kamor bi lahko potegnil, potem v tej smeri ni nobene ceste.

Zato se odločim pristat, čim bliže cesti seveda. Pa se mi hitrost z višino drastično zmanjšuje. Do ceste ne bo šlo, v najboljšem primeru na drevesa pod mano. Zato za trenutek obrnem z vetrom se pozicioniram nad najbližji travnik in pristanem, vertikalno, malo nazaj, ampak OK. Krave tam verjetno še niso videle padalca. Zdaj vem od kod rek "buljiš kot tele v nova vrata". Sledi nekaj pešačenja, štop nazaj je hiter. Tudi v bodoče je dobro funkcioniral, samo na asfaltu moraš biti. Hočem oddati trek, na edinem PCju, ki ga Nemci premorejo, pa nimajo kabla za Competinota. Po vseh spodrsljajih, ki so jih imeli do sedaj, jim povem da jim organizacija šepa in da naj kdaj pridejo na kako našo tekmo. Niso najbolj srečni, zato pa toliko bolj arogantni.

Njihova ekipa v tekmovalni pisarni je sestavljena iz šefa, ki je poln sam sebe, pomočnika, ki ne zna angleško, pomočnice, ki je zgubljena in fanta, ki je celo v redu. Ampak eden je premalo. Na srečo so Avstralci toliko bolj prijetni in prijazni. Drugo jutro hočem odpreti vrata jedilnice, ki se drži naše barake na farmi, pa ne gre. Grem okrog, kjer lahko vstopim. Notri se suši rezerva, razstavljeni sedeži, instrumenti, ... Poljak za mizo nekaj štima. Vprašam ga, če je kdo vrgel rezervo ali je samo mokra. "Ja, a ne veš? Včeraj jih je cel kup zazaugalo v nevihtni oblak." Izvem, da je bila Ewa na 10000 m in da ima menda posledice (tako so rekli takrat), da so se reševali na najrazličnejše načine. Poljak Januš je z A vrvicami porušil kupolo in padal kot kamen, Norvežan je vrgel rezervo, ker ni moglel več držati full stalla in na srečo nekje prišel v spuščajoč zrak, enega Kitajca še iščejo.  

Na brifingu na štartu ta dan ni bilo sondaž, tudi pozneje ne. Sedaj krožijo po internetu. Mislim, da bi vsak resen organizator razmislil o izvedbi tekme ta dan ali pa vsaj resno opozoril pilote. Nemci pa nič. Potem drugi dan spet nekoga zazauga na 7000 m. Glede na dogodke prejšnji dan, nič takega. Ta dan nisem letel, ker sem moral vrniti rent a car. Najdejo tudi pogrešanega Kitajca. Žal mrtvega. Po lokalnih časopisih in na TV so dogodki prvega tekmovalnega dne velika novica. Povejo da je tudi Kitajec bil na 10000 m, ali tu nekje. Potem se izkaže, da ga je zadela strela. Naslednji dan potem tekmo odpovejo. Ko se spet najdemo na brifingu na štartu, se Nemci nekako vlečejo ven. Iščejo izgovore, spremenijo pravila. Sedaj moramo leteti v točno določeni smeri od štarta.

Vse kar je iz smeri pomeni manj točk. Meni to samo še poslabša kakršnekoli možnosti, saj se moram še vedno nekako držati ceste, ki pa običajno ni v smeri letenja. Po tekmi moramo tudi podpisovati izjave, če se nam je zdela varna ali ne. Na ta način tudi skenslajo tisto prvo tekmo. Verjetno to ni najboljši pristop. Če si slabo letel boš pač rekel, da tekma ni bila varna, pa je nekaj možnosti, da jo razveljavijo ... Počasi prihajajo ostali. Najprej hrvaška ekipa, ki je tudi nastanjena v Oakhamptonu, potem pride še Tanika. Jaz se večinoma še kar šlepam s Poljaki, čeprav tudi Hrvati pomagajo. Nekega dne se v hotelu Royal, v Manilli, pojavi Aljaž. Urbana je pustil v Frankfurtu, zaradi težav z vizo. Pa čez dan ali dva pride tudi on. Ostaneta kar v mestu, ker prav tako kot jaz, nimata prevoza. Srečujemo se na štartu, pa zvečer na pivu. Urban jo je še dobro odnesel.

Poljakinja Klaudija je letela iz Švice preko Havajev in je končala namesto v Sydneyju v Vancouverju, v Kanadi. Letenje mi gre vsak dan boljše, kakšen dan pa tudi scurim kar pod štart. Če imaš ekipo te pobere in štartaš še enkrat. Meni pa preostane samo hoja po vročini, med dust devili, okostnjaki krav in kenguruji. Enkrat se mi med letenjem približa ogromen orel. Takoj se spomnim na padalko, ki sta jo menda pred kratkim, prav tukaj dva taka orjaka napadla. Ta moj, samo izgine kak meter nad kupolo, čakam kdaj se bo zaslišal parajoč zvok, ampak potem se spet prikaže in odleti. Štop še vedno funkcionira, Nemci so si nabavili kabel, dodatnega PCja pa še ne. Iz Sydneyja se pripelje slovenska ekipa: Primož, Stojan, pa seveda Karmen in Gašper.

Zaradi logističnih problemov se preselimo v hišo v mestu. Sedaj je blizu hotel z internetom, trgovina, najde se kaka restavracija. Še najbolj všeč mi je tista v Royalu. Vsak večer imajo "Pasta evening". Nekaj plačaš in se naješ kolikor hočeš. En dan imajo tudi "Barbecue party". Mislim da zato, ker ima padalka Louise (pa ne Crandal) rojstni dan. Ewa se menda že sprehaja po mestu in skorajda nima posledic, razen nekaj manjših ozeblin. Vedno več je drugih "slavnih fac". V hiši se malo prerivamo za vrsto v kopalnici, drugače pa je OK. Valiča vsak dan razstavita opremo in jo štimata. Drugi kupijo padalo in imajo tri leta mir. Zadnji dan odletim za kengurujev rep manj kot 100 km. Za tukajšnje razmere niti ne tako veliko, je bilo pa lepo, posebej ker se enkrat poberem čisto s tal. Pa tudi to tukaj ni nič posebnega. Se je dalo še letet, pa Nemci hočejo, da smo na tleh do štirih, do sedmih pa v competition officeu. Če nimaš ekipe je to skoraj neizvedljivo. Na srečo me pobere korejska ekipa. Kombi nima sedežev, šofer pa vozi kot nor. Ni čudno, da so pred nekaj dnevi plačali 600 dolarjev zaradi prehitre vožnje. Tekme je konec, nekaj časa pa še ostanem z drugimi Slovenci v Manilli.

Malo še letimo lokalno, se udeležimo otvoritve svetovnega prvenstva. Naša ekipa paradira, jaz se pa grem fotografa. Otvoritev je velik dogodek, na ulici je polno ljudi, priredijo letalski miting, koncert, tudi ognjemet ne manjka. Samo na vreme so pozabili, kot se izkaže pozneje. Ali pa so Nemci vsega porabili za XC Open. In potem počasi domov. Vsaj malo je treba še Sydney pogledat. Na letalu iz Tamwortha sedim poleg sestrične Belinde iz Oakhamptona. Ta mi ponudi prenočišče, ne tako daleč od centra (če je v Sydneyju že karkoli blizu). Vsaj nekaj manj stroškov. Bilo je zanimivo, lepo, drugače.

V Manillo bi še šel, tudi Avstralijo bi si še moral ogledati bolj podrobno, na kako XC Open tekmo takega tipa in predvsem v taki organizaciji pa ne bi več šel. (Nekaj fotografij je najti v galeriji: Tekme / Manilla XC Open 2007)