283,6 km kletvic in molitev

15.05.2007

Razdalje se večajo, dan je vse bolj izkoriščen, a tisto kar je najbolj pomembno – časa, primernega za letenje oz. ostanka sončnega dneva pa je vse manj. Kot bi študiral matematično enačbo in iz nje poskušal razvozlati parametre ter enega povečati, ne da bi vplival na druge v enačbi. Nikakor nebi mogel reči, da sem razočaran nad poletom. Kje pa... srečen in vesel sem, da mi je uspelo ponoviti lanski nedokumentiran podvig zaradi pokvarjenega inštrumenta. Učim se pač. Če nič drugo, sem vložil ogromno truda. In ne glede na rezultat trdim, da se je izplačalo, čeprav je bila moja željena obratna točka nekaj kilometrov dlje.

Zopet se je izkazala Sorica za ljubeznivo. Počasi spoznavam zakaj je vrhunski hrib za letenje. Tokrat bom bolj malo pisal o poti preleta, ker je že več ali manj znana in lepo razvidna iz »tracka«. Tisto kar se ne vidi pa je neprijeten in razburkan termičen dan z inverzijo in ne premočnimi vetrovi, vendar spreminjajočimi se v vse smeri v odvisnosti od višine. Tako kot ponavadi, sem poskušal zopet dan preživeti s skupinico belokranjski padalcev, vendar ker so uživali v njim prijetnejšem ambientu nekje na Lisci, sem se odočil, da sam malo pobrskam po vremenski napovedi. Po »Aladinu« ni bilo napovedane oblačnosti, kar je dobro. Po »Aladinu« ni bilo izrazitejših vetrov, kar je dobro. Gradient dober, kar je dobro. Torej, sončen dan, ki je klical proste letelce na hrib. Odpravil sem se v spremstvu dveh prijetnih deklet. Seveda s strahom, ker sem se bal, da ne bo nikogar gor. Vendar je le prišlo nekaj jadralnih padalcev, ki so mi povečali občutek varnosti. Prejel sem še simboličen križ na čelo od Anite in poletel v zavidljivo ruto 300 km. Prvi del poleta, nekje do Kobariškega stola, je bil pač malo bolj počasen, kar je normalno glede na zgodnjo dopoldansko uro.

Nato pa je šlo nekoliko hitreje, in ko sem se bližal reki Piavi sem imel dober čas za obrat na 150 km. Odločitev leteti čez Piavo je bila težka in neprimerna za ta dan, ker sem imel glede na precej dolgo dolino premalo višine. Tisti ki me poznajo, vedo kakšen je moj stil letenja in nisem mogel, da ne bi zakompliciral. Mogoče sem ga malo polomil, ker sem se držal bolj levo proti jugu (padski nižini), vendar mislim, da je bila to edina možna varianta glede na višine, ki sem jih dosegal ta dan. Čez dolino sem se odpravil z 2600 metri. Na drugo stran reke prispel brez problema in pokuril približno 700 metrov. Misleč, da s pridobivanjem višine ne bo težav, sem se zapeljal po grebenu in nekako uspel pridobiti 600 m, torej na 2500m. Ker sem imel še kakšnih 15 minut časa za podaljšanje preleta v isti smeri, sem se zopet znašel pred pomembno odločitvijo. Nazaj si nisem upal, ker sem mislil, da mi bo zaradi vzhodnega vetra po višinah 2500 m premalo. Odpravil sem se naprej in naletel na neprijetno propadanje.

Pripeljal na neke čudne skalnate špice in upal, da dvigne, ampak ni. Preveč sem začel kolovratit in spoznal, da je mojih 15 minut že izpuhtelo. Obrnil sem. Pred preletom Piave nazaj grede sem poskušal nabrati višino. Imel sem borih 1900 m, zato sem poskusil najti dviganje. Nato pa naletel na tako nemirno ozračje, da sem komaj držal zmaja. Bil sem že utrujen. Po nekajkratnih poskusih iskanja dviganja sem končno uspel dobiti steber. Saj mislil sem tako, kajti naredil sem krog ali dva v dviganju... in spikiral. Zmaja sem potegnil nase, vajen takih situacij, misleč da se bo stabiliziral. Ni se. Kljun je še bolj povesil, jaz pa še bolj potegnil »speedbar« nase. Padala sva vsak zase, tako da sem z nogami butnil v jadro. Zmaj je bil pod mano, tako da sem navzdol gledal spodnjo stran jadra. Nisem siguren zakaj se nisem prekucnil naprej, vendar sem Bogu hvaležen. Butnilo je, nezavedajoč se, kaj se z mano dogaja in zmaj je speljal.

Z njim je bilo vse v redu. Sprva mi ni bilo dosti višine 2500 m, ki sem jo nabral pri prihodu na to stran reke Piave, sedaj pa sem lahko odpeljal z 1900 metri, seveda dvakrat težji. Imel sem namreč polno gurtno dreka. Ko sem prišel nazaj preko doline, sem bil zelo nizek. Imel sem borih 1200 m, s tem, da je teren dvignjen na okoli 800 m. Boril sem se kot lev. Vse je bilo razpihano, skoraj brez pristanka. Doli je bila edino posušena struga neke reke. Soočal sem se z resnim problemom, tudi kar se tiče prevoza nazaj. Vendar se mi je na koncu uspelo pobrati na 2700 + m. Baloniranje na tleh je seveda vplivalo tudi na povprečno hitrost poleta. Nazaj sem letel pod vplivom strahu in negotovosti, števši vsak kilometer preletene razdalje. Umirilo se ni nič. Postregel mi je vsaj Polovnik, ki mi je prizanesel s svojo mirnostjo.

Resnično je imel odprte roke zame, in komaj sem si oddahnil. Pogled naprej proti Krnu mi je dal vedeti, da dan pojenja. Vendar sem na njegovi zahodni strani zagledal oblaček, ki se je polnil. Hitro sem potegni proti njemu in se pobral na dobrih 2600 m. To je bilo zadnje kar mi je bilo dano. Sledil je »final glide« do Lajnarja z nekaj popravki višine. Pristanek v vasi Sorica se mi je dobro posrečil. Pihal je tudi zahodni veter, kar je vse skupaj samo še olajšalo. Iskrena hvala, Anita in iskrena hvala, Nataša. Sam ne bi zmogel...

Avtor: Stanislav Galovec