Manilla XC Open 2008 - nadaljevanje ali poljska zarota ...

Vreme se je popravilo, preletene razdalje se daljšajo. Pri nekaterih tudi čez 200 km. Naš šofer je Skeeta, znanec od lani, in se ga verjetno spomni večina slovenskih reprezentantov. Čeprav brez GPSa je na kraju našega pristanka običajno prej, kot uspemo zložiti padalo. Drobnih dogodivščin ne manjka. Poljak Tomek izgubi najeti telefon. Tako zelo prav pride tisti, ki mi ga je posodila Karmen pred odhodom. Sicer bi bil neuporaben, vendar se ga da usposobiti na že sklenjeno naročniško razmerje. Karmen uspešno prikličemo v Vietnam in na veliko veselje Tomeka, dobimo dovoljenje, da telefon prodamo. Enako usodo doživi tudi Krunov telefon, poleg tega pa še njegova očala. Povrh vsega mu po pristanku z vetrom tudi noga ni več najbolje služila.
En dan scurjeni in zamudniki ne uspejo več štartati. Tako čepijo na štartu do večera in so nagrajeni z obiskom čredice kengurujev, ki jih je z zanimanjem opazovala in verjetno čakala, če se bo le kdo spravil v zrak. Naša Toyota skoraj zataji na strmi poti na štart. Malo ji zmanjka sape, potem le gre, a se pritožuje z rumeno opozorilno lučko, ki grdo sveti z armaturke. Nalsednji dan lučka ne sveti več. Na vparašanje kako to, je odgovor: "You don't want to know ... - Nočeš vedeti ...". Poljak Kacper, ki je prišel iz Vietnama, je očitno poln zvijač.
Na štartu se pojavlja precej nenevadnežev: Kitajec s stopalom, ki nekako visi z gležnja (očitno nepozdravljena poškodba) in štartuje poskakujoč po eni nogi. Kljub vsemu si prisluži opomin za nevarno letenje; Avstralec s kovinsko nogo, ki mu dobro služi; dekle ki leti v invalidskem vozičku, niti ne slabo.
Poljaki v strahu pred Slovenci pripeljejo okuženega prijatelja, ki potem uspešno prenese virus na polovico Slovencev. Tako me na edini deževen dan kuha sončarica in trese mraz. Okoli kabin se opotekam kot Litle Boy - lokalni kuža, ki se mu zaradi starosti ne piše nič več kaj dosti dobrega.  V Manillski lekarni se založim z vitamini in tabletami, pa vse skupaj ni preveč uspešno. Naslednji dan sicer letim, ne preveč daleč in se vrnem na štart poskusit ponovno. Razgrnem padalo, se pripnem in obležim na soncu. Na srečo se pojavi Drago in me zvleče do avta. Odpovem se dvema dirkama, potem zadnji dan nekako zberem moči in malo popravim rezultat. Med letenjem nisem imel težav. Če me pa potem, ko sem nekako zložil padalo pri vetru 35 km/h, ne bi pobral farmer, bi verjetno še zdaj tam čepel. Tako pa iz dvosedega pick-upa prijazen možak preseli ženo na kripo, njegov kuža mora teči poleg avtomobila, jaz pa komot v kabini do bližnjega Narrabrija.
Tudi drugače so domačini neomejeno prijazni. Nek padalec je po pristanku na njivi izgubil vrvico za okoli vratu, kamor običajno pripneš telefon. Ko jo je našel lastnik kmetije (vrvico brez telefona), jo je nemudoma z ekspresno pošto poslal Godfreyu Wennessu, češ da tako stvar bo pa padalec prav gotovo nujno potreboval. Znanca iz Royal hotela, Vicky in Tom še vedno skrbita za zmedene, pozabljive in zbegane pilote. Če je treba posodita avto, bolnikom kuhata čaje, celo darilo nama data zraven za Sonjo Papeš in Jožefa Rabiča, ki sta se jima je očitno zelo prikupila.
Zadnje dni mi še vedno ne gre ravno na boljše, tako da večino časa prespim. Manilla je takoj po tekmovanju opustela, je skoraj kot mesto duhov. Poljaki skušajo napraviti še kak dober prelet, pa vreme ni več tako, kot med tekmovanjem.
No, ta s poljsko zaroto ni nujno resnična. Dejstvo je, da je bil eden od Poljakov bolan, s podobnimi simptomi, kot sem jih imel jaz. Nimam pa pojma od kod se je bolezen pojavila pri meni.
Vse fotografije: Tomek MachalowskiStran organizatorjaRezultati