PWC Tucuman, Argentina

Ziv!
 Končno smo dočakali tudi zadnji dan letos maratonskega pwc-ja. In bil je pravi garaški dan, disciplina je bla 60 km race to goal, razmere pa še bolj nikakve kot prejšnje dni. Že na štartnem cilindru smo bili nekateri kar kritično nizki, od slo ekipe še najbolj jaz. Pa smo se vseeno lepo pobrali, le gužva je bla na trenutke brutalna. Potem smo leteli dve obratni točki bolj po hribu, delalo je kar v redu, z Aljažem sva končno tudi malo dirkala. Urban in Gašper sta peljala bolj zunaj, šlo pa jima je bolj slabo, Urban je na obratni že mislu, da bo pristal, ko je nabasal na odrešilni steber. Hrib je kmalu zatajil, in z Aljažem sva si reševala kožo tko da sva pičila nad ravnino, kjer je bla edina šansa za pobrat. Tresla sva se pa k norca. Aebi pa še bolj. Pol je pa le zagrablo in nekako smo pobrali na jurja, kar je bil tud maksimum na ravnini. POt nas je gnala proti jugu, na zadnjo obratno, vmes pa ena sama jeba. Nobeden ni hotu porint naprej, vsi so se bali curaže. Jst nekako ne zdržim na koncu stebra, ko crkuje in porinem naprej na eno tovarno, kjer je dva dni prej fajn delalo. Urban pa za mano. Najprej nič, samo neki balončki, Orlik in Jimmy se usedeta, pol pa le neki zagrabi in poberemo nazaj na jurja, ostali hitro k nam. Pol pa trenutek odločitve, vsi curimo, pred nami gori, nekateri porinemo nad ogenj, nakateri proti obratni, tudi Gašper. Slednji se usedejo, ostali nekako vztrajamo, Urban in Aljaž sta najvišje in nadzorujeta situacijo. Meni zmanjka 100 m do obratne, nočem reskirat pristanka v močvirju. Valiča nekako pobereta in odplanirata še 7 km proti cilju, zmanjka jima le en ušiv steber do cilja. Vseeno je to dovolj za novo slovensko nzmago v pwc-ju, Urban ponovno, Aljaž tretji. Jaz končam na sedmem mestu, Prevči na trinajstem. Vsi smo valjda zadovoljni z uvrstitvami, ekipno je Slovenija druga!
pa lep pozdravčk!
Primož in ostali žgoljoti