Valfafina, kraljevska etapa in GPS zarota v Italiji!

V Italiji nas gonijo do konca, za reporte res ni časa. Imamo 12 urni delovnik, ki se začne ob 9-ih oziroma 10-ih, odvisno v kateri skupini si. Na štartu, ki je podoben Stolu na slo. državnem prvenstvu dve leti nazaj se stiskamo pod mrežo, ki daje malo sence v strmo pobočje. Ni nam lahko. Letenje je tudi za najboljše vsak dan daljše od treh ur in pol, večinoma aktivno v dokaj turbulentnem ozračju. Sploh tretja 82km dirka v 20km oddaljeni dolini Valsassina je bila naporna. Na štartnem pilonu nas je metalo po stebrih, težko je bilo loviti padalo in paziti na ostalih 100 pilotov v skupini. Tudi v nadaljevanju je bilo kar nekaj zahtevnih delov. Splošni veter je pihal vzporedno s hribom, zato je bilo sploh letenje proti vetru zelo težavno in na nekaterih mestih prav divje. V spominu mi bo vsekakor ostal del poti, ko sva bila z Jurijem skupaj s krilom ob krilu, oba v borbi s padalom in upanjem na srečen prelet grebena. Blizu naju pa še 5 ostalih potencialov za padec v njihove kupole ob morebitni napaki. Sama disciplina je bila kar dolgočasna, saj smo furali skozi po istem grebenu. Prva večja skupina se je oblikovala po 13km, pred prvo obratno točko. Z Jurijem sva tu zapravila dobro pozicijo, malo sva bila zmedena glede obratne točke in sva porinila malo preveč naprej. Ostali piloti so se kasneje moštveno vozili čez naju. Tudi Primož, ki je torkat štartal bolj slabo, vendar je z odličnim letenjem ujel prvo grupo pri formiranju, v njej pa sta bila vseskozi Urban in Aljaž. Z Jurijem sva bila kljub temu v dobrem položaju, na čelu druge manjše skupine smo nekako sledili vodilni grupi z vseskozi cca. 2-3km prednostjo. Dirka je bila dolga, ura je bila že pozna, zato dviganja niso bila več tako močna. Prva grupa obstane v šibkem stebru 15 km pred ciljem. Nama z Jurijem se ponudi priložnost, da bi večino prve grupe celo prehitela, vendar  ne izkoristiva šanse. Namesto da bi se držala stebra v dolini se poženeva v hrib kjer je slabo. Znajdeva se z najnižjimi v prvi grupi, kjer sta tudi Primož in Aljaž. Steber ne dela več, zato se večina požene naprej, najnižji  pocurijo. Žal sta med njimi tudi Aljaž in Jurij, Primožu se nekako uspe pobrat. Jest se odpeljem nazaj popravljat višino, kar mi verjetno reši dirko. Od naših je v igri za najvišja mesta le še Urban, ki v Italiji vozi neverjetno. Vseskozi je med najvišjimi in pametno nadzira potek dirke. V cilj je tokrat pripeljal na 2. mestu, za zmagovalcem Aebijem. Jest sem 17., Primož nekaj minut za mano, ostalih Slovencev pa žal ni v cilju. Stojanu zmanjka samo zadnja obratna točka, saj hrib v poznih urah ne daje več možnosti za pobiranje.
Četrta dirka je bila zopet v hribih in ravnini med Leccom in Comom. Prvi del po hribih, drugi del po ravnini.  Tokrat na začetku ni šlo vse tako gladko, dviganja so bila šibka, šlo ni visoko. Večinoma smo se držali skupaj, ena skupina si je nabrala nekaj prednosti zaradi nizkega naskoka čez Lecco v močan steber. V prvi grupi je od naših edino Urban, ostali malo preveč taktiziramo in ostanemo malo zadaj. Aljaž naredi napako, zaradi stebra zraven obratne točke pozabi na obratno in se vrača 3km nazaj. Izgubi preveč časa da bi še lahko zmagal na tekmi. Vsi smo tokrat še dodatno motivirani, ker prva tri mesta prinašajo dobre nagrade iz Digifly-a. Na ravnini se prednost prve skupine izniči, najprej vrtimo dva stebra 1-2m/s, naslednji steber je pa prava raketa, sredi ravnine leti 3-4m/s do 2000m. Sledi 15km ciljni dolet. Kdor je naredil hiter preskok v ta steber je tokrat med najboljšimi, od naših to naredita Jurij in Urban, ki sta v cilju oba med 10! Tudi Primož ni v slabem položaju, vendar pred ciljem močno ugreza in konča 1km pred ciljem.  Tudi meni se komaj uspe prvlečt čez ciljno linijo. Pred seboj imam 10 tekmovalcev, ki jih na vsak način želim prehitet.  Stiskam gas, ciljni dolet kaže 100m nad pristanek. Potem pa se ugrezne tako zelo da zadnji del trase odpeljem na trimu in iščem vsak balon, ki bi me dvignil tistih 10m ki jih še rabim za cilj.  Črto preletim za 10m. Juhu. Urban se s Kriglom bori za 2. mesto, ker je višji lahko bolj stiska gas, vendar pa na gasu dobi frontalca in kravato, ki jo rešuje z full stolom.  Za kriglom tako zaostane 2o sekund, vendar je v skupnem seštevku Italije še vedno nekaj točk pred njim in po curaži prej vodilnega Wysa v ciljnem doletu prevzame vodstvo! Držite pesti da fant zdrži do konca!
Urban je ob prevzemu vodstva vodilnega v Italiji prevzel tudi rumen trakec, novo iznajdbo šefa PWC-a Murillota. Ta trakec očitno prinaša le nesrečo, saj je vodilni v Italiji naslednjo dirko vedno odpeljal slabo če ne celo scuril. Ob odličnem letenju Urbana v prejšnjih dneh smo bili prepričani, da ga en beden trak že ne ustavi. Kako se je zgodba končala verjetno veste že vsi, ki ste preverili rezultate včerjašnje dirke - za Slovence porazno, sploh za Urbana, ki je sedaj šele na 6. mestu v skupnem seštevku. Samo Stojan je od naših v cilju in daje tokrat še kako potrebne točke za Slovenijo.  Tokratna tekma se je za nas odločila na prehodu iz prvega dela po hribih v ravninski del. Primož in Jurij sta bila nekoliko prehitra in nista dobila stebra. V tem delu je kar nekaj pilotov imelo slab sprejem GPS-a zaradi bližnje antene, žal sva bila med njimi tudi Urban in jest. Sam sem brez satelitov ostal kar za 10min, ravno na obratni točki. Zaradi tehničnih težav z mojim inštrumentom v prejšnjih dirkah sem bil prepričan da se to dogaja samo meni, čudno se mi je pa zdelo zakaj tudi drugi inštrument MLR ne najde povezave. Mogoče so krive baterije, sem si mislil. Iz zadnjega dela sedeža sem vzel druge, jih zamenjal in zraven klel na inštrumentacijo. Ko sem dobil končno povezavo z američani je bilo že prepozno. Kot sem izvedel kasneje nisem imel edini teh težav, žal je isto zgodbo doživel tudi Urban, ki je tako izgubil možnosti za skupno zmago. Res škoda na kakšen način. Ostal je sam na ravnini daleč zadaj, Aljaž in Brauner sta mu prišla na pomoč, vendar se reševanje padalca Urbana ni srečno končalo.
PWC stran z rezultati TUKAJ
Spletna stran organizatorja TUKAJ