English
SlovenščinaIz Erzotovega dnevnika: Maroko (januar, februar 2020)
Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo
Vedno pametujem, da se letenje v Avstraliji ali Braziliji v starem letu in v naši zimi in letenje v Kolumbiji v novem letu in v naši zimi ne izključujeta. Pa je venomer ostalo le pri besedah. Letos mi uspe prvi korakec v tej smeri: oktober 2019 - Brazilija; januar, februar 2020 -... Maroko! Afrika, sliši se res odlično, saj razen na Kanarskih otokih (2011), ki geografsko spadajo k Afriki, na sami celini še nisem bil.
In vsega je kriv Mitja Sajko, ki me prijateljsko pokliče in mi ponudi prostor v odpravi. Še cena za letalo je le nekih 36 eur, kar je tak detajl, da res ni kaj razmišljati. Ja, prav ste prebrali, 36 eur in to v obe smeri! No, potem sicer doplačaš padalski nahrbtnik, 23 kg, nekih 50 Eur, pa še zmeraj ne boli. Četrti član se nekaj poškoduje, tako da ostanemo le trije: Mitja, Marko Pez in jaz. Edina podrobnost, ki me moti je, da je vse le za 7 dni in ne vsaj za 14.
Po pristanku letala v Marakešu nas zunaj že čaka dogovorjeni rent-a-car za 27 Eur/dan, kar bomo tudi zmogli. In ker imam serijo: poskakovanje vsak dan, se vozeč z našo Dacio po avtocesti na jug, že oziram za morebitnimi vzpetinami, saj je pokrajina ravna, dan pa se preveša v popoldne. Pri mestu Chichaoua jo zagledam, tako z antenami in če so antene je tudi cesta gor! Že smo na hribu, še lep prostor se pokaže med skalami, brez odlašanja padalo ven, ker je veter pravi, … še prav fletno zajadram in ‘scurim’, ko mimo mene na nov štart, po res slabi cesti že dirja kombi, za katerega se izkaže, da je policijski. Že kar prvi dan! Pojeta so v Burmi ulovili šele tretji dan! Najprej masira njiju zgoraj, potem pridejo dol, policaj s ‘šapko’ mi salutira z obveznim “Welcome in Marocco”, nakar še meni vzame ‘pasuš’. Prej kot v uri je zaplet rešen, brez da bi vstopili v zgradbo policije v mestu; policijski šef v civilu pride do našega avta in pove: letenje ni prepovedano, je pa za njih to nekaj novega, zato so se prekomerno vznemirili in bi radi videli, če bi se prej najavili. Kr neki.
Marokanski kralj je Arabec in je leta 2013 priznal Berberom, ki predstavljajo kar do 85% vsega marokanskega prebivalstva in so jih vse dotedaj arabizirali, da je berberski jezik tudi uradni državni jezik. Za to se je najverjetneje odločil zaradi ljudskih vstaj v Tuniziji, Libiji, Egiptu in Siriji, saj se je bal, da se bo vse to zgodilo tudi njemu. Berberi so živeli na območju Maroka in širše pred prihodom Arabcev in so po eni varianti potomci Vandalov, ki so prispeli sem preko Pirenejskega polotoka iz osrednje Evrope, ko so pred tem skupaj z Germani uničili Rim in imeli na severu Afrike, kjer so se ustalili, svojo državo. Njihov jezik ni podoben arabskemu. Nekateri imajo kljub temni polti modre oči. Tako imajo zdaj zemljevidi zapise mest v treh pisavah, v vrstnem redu: latinski, berberski in arabski. Berberska pisava je sorodna feničanski in etruščanski, to so pisave, ki so bile pred 2000 leti, pred obdobjem Rima, glavne v Sredozemlju. Tudi noša žensk je drugačna. Če so Arabke strogo v črnem, pa so Berberke v deloma barvnih oblačilih z obveznim slamnatim klobukom, da spominjajo na andske Indijanke. Logika je ista: zračnost in zaščita pred soncem.
Prva destinacija: NID D AIGLE - Orlovo gnezdo
Betoniran štart, da kaj takega še nisem videl, ob sami ‘pousadi’, kjer spimo. Je 250 m nad morjem, od kjer je mogoče leteti na samo peščeno plažo s 30 m visoko sipino in z oceanskimi valovi. Morje je mrzlo, enkrat zaplavam. Zrak do 28 °C, ko je najtopleje v celem tednu, noči mrzle. Enkrat nam uspe jadrati celo uro, sicer slabo. V jutrih odhajamo naokoli v iskanju novih štartov, vsaj to.
Druga destinacija: AGUERGOUR - A gre gor?
Štart na 1330 m, do kamor se pripeljemo iz doline, ki je na 800 m. Predgorje Atlasa. Pogledi na zasnežen Atlas, inverzija in končno termični stebri, v katerih v obeh preostalih dnevih zlezemo na 1800 m.
Zadnji dan je organiziran ‘žur’ na strehi pousade, kjer spimo, nekaj kasneje se preselimo spodaj na večer-jo, na kateri so udeleženi Francozinja, dva Nemca, Marokanec, Hrvati in Slovenci. Oskrbeli smo se z domačim vinom in malimi pivi (0,2 l, pločevinke), ki jih v trgovini sploh ni za kupiti, saj jih domačinom ne smejo prodajati, tako da obstaja črni trg - sosednja pousada in to v omejenih količinah. Dan prej sem tako lahko dobil vsega devet piv, vsako po 2 EUR; vrla Štajerca pa iz ‘domačega’ skladišča potegneta zalogo: dve flaški po 0,5 l štajerskega sadjevca, nad katerim je najbolj navdušen Nemec, gozdar Filip, ki pije vse po vrsti in dokler še lahko govori, pove, da mu prav takega prinesejo njegovi sekači iz Romunije.
Debata gre o vsem, pridemo pa tudi do tudi mojih poskakovanj in serije - leteti vsak dan, ne glede na vreme. Nemko Aniko zanima kakšen smisel imajo ti kratki leti in vpraša, če so morebiti občutki podobni kot pri ‘kvikiju’ (za nepoznavalce besede - v zadnjih dneh se je v pogovorih pokazalo, da vsi moji sodobniki izraza niti ne poznajo, zato pojasnilo: kviki je na hitro opravljen spolni odnos, kjerkoli; mimogrede še povem kateri organ ob tem najbolj trpi? Ušesa – da vas kdo ne ujame!)? Res je, kratki leti so doživljajsko kot kviki!! Pomemben je vzlet in pristanek, tisto vmes je pa lahko monotono, saj včasih traja ure in ure :) .
Celo noč me skrbi, kako bom speljal serijo. Ob obiskih Bolgarije in odhodih iz nje sem že dosegal neprekinitev: skok po polnoči, pred dopoldanskim odhodom letala v Bolgarijo z večernim avtobusnim prihodom v Šumen ali skok po nočno-jutranjem odhodu z avtobusom iz Šumna ter po pristanku z letalom na Brnik, kje v temi v Tenetišah ali skok na poti domov iz Bolgarije z avtom. Ob nočno- jutranjem odhodu proti letališču bo še tema in doma bo že tema! Torej kdaj? Na slavnem zemljevidu, ki ga nudi FlySafe, si izberem dva kuclja, preden se gričevje dokončno ne izteče v ravnino proti Marakešu, kjer moramo ob 9.00 vrniti avto. Ko se še v totalni temi pripeljem do drugega griča, je prav tam nočna policijska kontrola, ki nas seveda ustavi, imajo pa k sreči navodila, da se turistov ne gnjavi. Obrnemo in nazaj. Prvi griček je še v temi, odkrijemo cesto nanj in na vrhu griča - grad! GASBAT AGAFAY. Kolega se v paniki, ko z opremo izstopim, samo odpeljeta stran in dol, ko si jaz še želim njune pomoči na štartu, za katerega niti ne vem če obstaja. Seveda ga ni, sploh pa ne v temi. Na nasprotni strani gradu zaznam super veter, prostor je pa slab, nasajeni majhni grmički, preskočiti bom moral še pol metra škarpe, da bom v zraku. V prvo dvigujem hrbtno, podrem, saj zadanem grmiček. Moram se odpeti iz težke opreme, ponovno pripraviti padalo, kaj bi dal za ‘tangice’, vem da imam le še en poskus! Svita se… Padalo postavim višje, bolj stran od grmičkov, med več vejic trnov, ki ležijo po tleh in jih s telefonsko razsvetljavo, kot prej, znova poskušam odstranit. Vpnem se, tokrat padalo uspem lepo dvigniti, preskočiti škarpo, saj me kar ne vzdigne - in odleteti, v zraku pa se v poltemi že vidi, da imam vseeno v vrvicah neko trnasto vejo, ki mi veže B in C linijo. Imam pa zato filmsko ekipo spodaj, prav hitro zložim in na letališče - gas! Pomirjen kakor sem, potem ko včasih takole težko rešim situacijo, pa je ponovno “Vsega kriv Sajko”, ki se potem, ko skočim v poltemi v Afriki, domisli, da moram v istem dnevu odleteti še v Evropi. Le kako se tega nisem domislil sam?? Najprej me ideja ne zanima, s časom dneva pa jo vse bolj posvojim. Verjetno je, da tega še ni. Dva kontinenta v enem dnevu! Res niso to zdaj neki leti, bodo pa ponavljalčevi toliko daljši, ko bodo, če bodo. Na Vrhniko pridem v temi, ob 19.00 in po tleh piha JZ 10 m/s!!! Na Hribih - SZ je morebiten poskus podoben samomoru. Mi gre kar malo na jok, ampak kjer je volja, je tudi pot! Imam še pet ur tega dneva. Izberem ‘tatežko’ opremo, saj na kake ‘tangice’ tudi pomisliti ne upam, čeprav imam pripravljene v avtu. Najdem tale ‘pukl’, BREZJE PRI DOBROVI 3, nekako upam, da je v zavetrju - sicer že znan. Tu vpet v sedež, dolgo v temi, sicer ob polni luni in s telefonom - lučko v eni roki, razmotavam z drugo roko (!) v močnem vetru padalo, ki mi občasno beži, potem pa pride tak sunek vetra, da rešujem glavo, grabim komande in tečem za padalom. Seveda vsled tega odvržem telefon, ki ga potem iščem pet minut. Zakaj je padalo tako zameštrano - najdem žico v vrvicah prinešeno z afriškega pristanka. Tako telovadim še eno debelo uro za kratek zabeležen track. Počutje? Odlično.