Eksistencialna privlačnost letenja

Avtor: Jernej Pisk

Najbrž ste že doživeli, da vas je naključni sogovorec ob spoznanju, da ste jadralni padalec, zmajar, pilot ali pa se ukvarjate s katero od drugih športnih dejavnosti »v zraku«, najprej vprašal »Ali ni to nevarno?«. Vprašanje, ki me je sprva spravljalo v zadrego, mi je kasneje postalo »filozofski « izziv. In bolj ko sem se poglabljal vanj, bolj mi je postajalo jasno, da sogovorec v svojem omejenem dojemanju letenja ni zastavil pravega vprašanja. Bistvo letenja in pravi odgovor na vprašanje »Zakaj letim?« namreč ni v varnosti (za to obstajajo boljše dejavnosti, kot npr. hoja) niti ne v nevarnosti (tudi za to obstajajo boljše dejavnosti, npr. ruska ruleta), pač pa je odgovor potrebno poiskati nekje drugje.

Iluzija varnosti in gotovosti

Sodobni človek ima rad gotovost. To mu zagotavljata znanost in tehnika. Vse mora delovati z mehanično zanesljivostjo in učinkovitostjo. Ne le na tehničnih področjih, pač pa tudi na področju »življenja«. Zato so na poseben način sodobnemu človeku pisane na kožo zavarovalnice. Zavarovati je N mogoče vse. Toda, smo zavarovani res bolj varni? Zavarovan avto prav nič ne zmanjša možnosti prometne nesreče, in življenjsko zavarovanje nam ne more ohraniti ali povrniti izgubljenega življenja. Nesreče se in se bodo dogajale ne glede na višino vplačane zavarovalne premije in ne glede na napredek v znanosti in tehniki. Helen Keller, slepa in gluha ameriška pisateljica in aktivistka, je nekoč zapisala:

»Varnost je iluzija. V naravi ne obstaja, pa tudi človeštvu je nedostopna. Na dolgi rok izogibanje nevarnosti ni nič varnejše kot soočenje z njo. Življenje je bodisi drzna pustolovščina, ali pa sploh nič.«¹

Življenje je negotovo in tvegano. Čeprav tega danes ne slišimo radi, je obenem prav to tisto, kar življenju daje vrednost in smisel. Literarne znanstveno fantastične utopije popolnoma urejenih, predvidljivih in varnih družb prihodnosti (npr. Krasni novi svet) se končajo podobno: človeka to ne osreči, zato se bodisi nesrečen vda brezsmiselni eksistenci, ali pa si želi pobegniti ven.

Pobeg iz predvidljivosti

Vsaka človekova dejavnost vsebuje določeno tveganje. Noben šport, razumljen kot človekova dejavnost, ne nujna za preživetje, pri tem ni izjema, letalski športi pa še toliko manj. Vprašanje je torej, ali je tveganje, ki smo mu izpostavljeni, tega vredno? Vprašanje se še bolj zaostri, ker imamo opravka s t. i. nevarnimi ali ekstremnimi športi, ki lahko vodijo do hudih telesnih poškodb ali celo smrti. Lev Kreft zapiše, da je »ekstremni šport nekaj tako ekstremnega, da potrebuje skrivnostno, a vsaj do neke mere razumljivo dodatno potrditev ali izgovor, ker bi bil brez tega videti nevarno čudaško početje.«² In to se, kot smo videli že v uvodu, mnogim zdi tudi letenje. Obenem pa lahko ugotovimo, da je priljubljenost nevarnih športov danes na poseben način znamenje časa, v katerem živimo. Ugotovili so, da so športniki v takšnih športih svoje udejstvovanje utemeljevali na želji po osvoboditvi od pravil in omejitev vsakodnevnega življenja, ne glede na siceršnje socialne in druge omejitve.³ Ekstremni športi naj bi jim pomagali doseči izzive in vznemirjenje, ki so jih pogrešali v rutinski vsakdanjosti.

Družbeno (ne)sprejemljivo

Kljub temu se zastavlja vprašanje, ali obstaja nekakšna meja, določena stopnja tveganja, ki bi jo kot družba morali prepovedati? Pri tem gre za soočenje dveh vrednot: avtonomnosti posameznika in dolžnosti preprečiti škodo, oziroma poškodovanje. Vprašanje ni pomembno le za presojanje nevarnih športov, pač pa tudi za politiko in družbo nasploh. Ima država pravico, da od svojih državljanov zahteva, da se v avtomobilu privežejo z varnostnim pasom?

Individualna svoboda je ena najvišje cenjenih vrednot sodobne družbe. Nenazadnje zato podpiramo demokracijo, svoboda pa se kaže tudi v tem, da si lahko ljudje sami izbiramo načine življenja. Še več: legalno lahko počnemo stvari, ki so za nas očitno slabe (npr. pitje alkohola, kajenje, prehranjevanje z nezdravo hrano ipd). Po drugi strani pa nam država vendarle ne pusti popolne svobode. Zakonsko je določeno, da se moramo cepiti, da ne smemo uživati trdih drog, da moramo skrbeti za varnost na delovnem mestu, ipd. Ali bi potemtakem država morala prepovedati tudi ukvarjanje z »nevarnimi« dejavnostmi pod oblaki?

Osebna svoboda proti zaščiti

Čemu dati prednost: svobodi ali zaščiti/varnosti, liberalizmu ali paternalizmu? Eden prvih in najvplivnejših zagovornikov osebne svobode, angleški filozof John Stuart Mill (1806–1873), je zagovarjal, da ima posameznik pravico nad svojim telesom celo v primerih, ko si s tem škoduje. Ta svoboda je omejena le s svobodo drugih: »Upravičeno je mogoče uporabiti moč na katerem koli članu civilizirane skupnosti proti njegovi volji edinole z namenom, da preprečimo oškodovanje drugih ljudi. […] Do samega sebe, do svojega lastnega telesa in duha pa je posameznik suveren.«⁴ Če sprejmemo Millov pogled, bi težko komurkoli preprečili ukvarjati se z nevarnimi športi, saj je vsak posameznik suveren v tem, kar počne, če s tem ne škoduje drugim. Toda, ali je moje dejanje sploh kdaj lahko povsem neodvisno in brez vpliva na soljudi? Zato so paternalisti prepričani, da je naša dolžnost preprečiti poškodovanje sočloveka, četudi s tem kršimo njegovo lastno svobodo. Posebej je to jasno pri otrocih, ki še niso sposobni premišljenih racionalnih odločitev. A tudi odrasli se včasih odločamo zelo neracionalno. Upoštevati pa ni potrebno le nevarnosti za športnika samega, pač pa tudi potencialno izgubo za njegovo družino, sorodnike, prijatelje in celo za zdravstveni sistem, na katerega bi se v socialnih državah prevalili stroški zdravljenja. V tem primeru bi prišlo do trka pravic posameznika s pravicami drugih ljudi. Naj ob tem ločimo med trdim in mehkim paternalizmom. Trdi paternalist bi športniku, ki se podaja v zelo nevarno športno dejavnost, v vsakem primeru to preprečil, medtem ko bi se mehki paternalist najprej prepričal, ali športnik ve, v kakšno tveganje se podaja in ali ima ustrezno znanje in dobre možnosti, da iz preizkušnje pride živ in zdrav. Posredoval pa bi le v primeru, če bi se izkazalo, da športnik tveganja ne pozna, da ni sposoben racionalne presoje ali da nima znanja in sposobnosti, ki so potrebne, da bi uspel v nevarni preizkušnji.

Pomen srečnosti

Zgornji razmislek o dopustnosti ukvarjanja s tveganimi dejavnostmi bi najbrž zadovoljil le redke, zagotove pa ne samih akterjev, letalcev. Kakšni so torej razlogi, da se kljub izpostavljenosti poškodbam ali celo smrti nekdo ukvarja z nevarnimi dejavnostmi? V čem je vrednost tveganega »letanja po zraku«? Najprej moramo ponoviti zapisano na začetku, da čeprav se tveganju ni mogoče povsem izogniti, tveganje samo ni smisel in cilj teh dejavnosti, pač pa le njihov stranski produkt. Jadralni padalec nima tveganja za cilj, pač pa tveganje nastopa kot stranska posledica cilja, ki je v letenju samem, v uspešnih preletih, ipd. Tveganje je tako posredno ali neposredno vključeno v človekovo težnjo po osebni izpolnitvi in sreči. Že antični filozof Aristotel je ugotovil, da si sreče ne želimo kot sredstva za nekaj višjega, pač pa je sreča sama najvišja, je cilj sam na sebi. Ko srečo primerjamo z npr. varnostjo, ugotovimo, da je varnost le sredstvo za doseganje drugih, višjih vrednot, tudi sreče, nima pa vrednosti sama na sebi.⁵ Izkušnja sreče, dosežena v športnih izzivih, preizkušanju in razvijanju lastnih sposobnosti ter občutku svobode je zato lahko več vredna kot popolna varnost.

Vrednost tveganja

Izziv negotovosti, ki jo na poseben način izkušamo v letalskih športih, lahko daje okus in avtentičnost življenju, ki ga je v sodobni, mirni, urejeni, nadzorovani in predvidljivi družbi težko doseči. Norveški filozof športa Gunnar Breivik zato trdi, da je razvoj ekstremnih športov neposredna posledica preveč varne in nadzorovane družbe.⁶ Prakticirati nevarni šport bi lahko razumeli kot obliko upora proti pretirano urejeni družbi in kot posledico človekove potrebe po svobodi in vznemirljivosti lastnega življenja. Sodobna, z zakoni urejena družba deluje predvidljivo, medtem ko nam nevarni športi ponujajo doživetje absolutne prihodnosti,⁷ prihodnosti, v kateri ni popolne gotovosti in predvidljivosti in kjer so odprte različne možnosti. Zato nekateri doživetje nevarnega športa opisujejo kot sublimno izkušnjo. Slovar slovenskega knjižnega jezika sublimno opisuje kot vzvišeno, plemenito, ki pa nam obenem ponuja zadovoljstvo in užitek. Gre za lepoto, ki presega zgolj estetsko izkušnjo.⁸ Emily Ryall zapiše: »Sublimno izkusimo, ko se zavemo moči narave, ki nas lahko premaga in uniči, s čimer smo prisiljeni soočiti se s svojo smrtnostjo.«⁹ V skrajnih situacijah gre za simbolično lovljenje ravnotežja na »rezilu noža« ob zavedanju, da bi bila lahko že majhna napaka za nas usodna. Gre za paradoks izzivanja, ko se nekako soočamo z možnostjo smrti, a se ji obenem izogibamo. Na ta način nam nevarni športi omogočajo izkusiti, kaj v resnici pomeni biti človek. V njih preizkušamo svoje telesne in duševne meje pod pogoji, ki jih ni mogoče doseči v vsakdanjem življenju. Zato nas takšne situacije lahko privedejo pred samega sebe, o čemer piše tudi Leslie Howe:

»Tveganje do podrobnosti izostri našo pozornost, naše prioritete in vrednote. […] Tveganje nam razjasni, kdo smo, kaj nam je pomembno in kaj smo glede tega pripravljeni storiti. To je pomemben element v spoznavanju samega sebe.«¹⁰ V tem pa je mogoče prepoznati tudi pot k avtentičnemu načinu lastnega bivanja, ki posameznika umešča znotraj širše celote sveta. Posebej v športih, ki se dogajajo v naravi, ne gre zgolj za to, da se športniki »igrajo « z naravo oz. jo izzivajo, pač pa se tudi narava »igra« oz. izziva športnika: jadralni letalec je posrkan v igro z vetrom, termiko in terenom.

Globoka igra

Neredko lahko v nevarnih športih prepoznamo tudi t. i. »globoko igro« [deep play], kot jo je poimenoval an gleški filozof Jeremy Bentham.¹¹ Globoka igra zahteva tako velike vložke, da se pragmatični racionalnosti lahko zdi povsem iracionalna. Kot ugotavlja Clifford Geertz, ljudje pristopajo v globoko igro zelo strastno in celo če je v nasprotju z zakonom.¹² Gre za nekakšno »igranje z ognjem« v situacijah, ko se zdi, da smo že na meji svojih sposobnosti, na meji nadzorovanega, a tvegamo in naredimo še korak naprej. Čeprav lahko to že meji na t. i. »perverzno svobodo«, pa je pogosto prav ta korak tisti, ki pelje k osebnemu razvoju posameznika. »Če bi ljudem preprečili možnost udejstvovanja v tveganih aktivnostih, bi jim s tem preprečili tudi možnost razvijanja veščin in sposobnosti, ki omogočajo njihov razvoj ter dobro in vredno življenje,«¹³ zapiše Emily Ryall.

Privlačnost občutka svobode

Čeprav imata, kot smo pokazali, tudi nevarnost in tveganje lahko svojo vrednost in smisel, saj ne gre za golo prepuščanje »usodi«, pač pa je racionalno utemeljeno na posameznikovih sposobnosti, pa bi najpogostejši odgovor na začetno vprašanje »Zakaj letim?« verjetno bil: zaradi občutka svobode. Ko zapustimo tla, obenem zapustimo in izstopimo iz vsakodnevnih skrbi za materialno preživetje, skrbi za lastni socialni in družbeni položaj ter s tem povezanih omejitev in determiniranosti. V zraku so pomembne druge kvalitete. Poleteti pomeni vstopiti v nov prostor svobode, z novimi možnostmi, ki se nam ponujajo in ki ustvarjajo privlačen občutek svobode. Šest področij svobode, ki jih po izkušnjah ekstremnih športnikov navajata Eric Brymer in Robert Schweitzer, velja tudi za letalce: svoboda od omejitev, svoboda gibanja, svoboda kot umikanje nadzoru, svoboda kot premagovanje strahu, svoboda kot biti eno z okoljem ter svoboda odločitev in odgovornosti.¹⁴ Čeprav absolutna svoboda človeškim bitjem ni dostopna, pa se lahko tudi znotraj svoje omejenosti počutimo svobodne. Na eni strani se svobodne počutimo v obvladovanju naravnega prostora: ko npr. pilot obvlada svojo letalno napravo in jo nadzorovano, z lastnimi odločitvami in odgovornostjo vodi skozi prostor. Na drugi strani pa ne gre le za obvladovanje okolice in »rekvizitov«, pač pa za nekakšno združitev z okoljem, za »biti eno z naravo«. Občutek svobode, ki izhaja iz tega, ni posledica nadvlade ter prevzemanja nadzora nad okoljem, pač pa nekakšna uskladitev z okoljem: biti v miru, brez napetosti do okolja, zato tudi brez reakcij, brez nasprotovanja naravnih sil(nic). Svoboda kot posledica osvobajanja od strahu temelji na izkušnji, ko nam nekaj doslej tujega in nevarnega postane poznano in domače. Ko premagamo strah, ki nas obremenjuje in ovira, se polje svobode razširi. Nenazadnje pa nas prav dejavnosti, izpostavljene nevarnostim vodijo do izkustva svobode kot umikanja nadzoru in k prepuščanju. To je sprejemanje dejstva, da vsega ni mogoče nadzorovati, da ni vse v naših močeh. S to zavestjo se človek lahko osvobodi pritiska bremena, da je odgovoren za vse. Spoznanje, da je razplet odvisen tudi od okolja, tehnike, soigralcev in (ne)sreče pomeni prepustiti se poteku dogajanja, osvoboditi se od pretiranih skrbi ter želje ali zahteve po gojenju iluzije varnosti in po »tehničnem« obvladovanju stvarnosti.