Potopis: Z jadralnim padalom po otoku Lanzarote

01.03.2019

Avtor: Sandra Fabjan

Začelo se je že julija, ko me Matjaž izza računalnika sprašuje, če greva decembra na Lanzarote. Nekaj sekund zrem vanj, če misli resno. Šolske počitnice so se ravno začele, z njihovim začetkom pa konec moje dotedanje zaposlitve. Takrat se mi sanjalo ni, kje bom decembra.

Po kakšnem mesecu dni mi znova postavi enako vprašanje. »Povratna karta je 35 Eur na osebo iz Benetk,« doda. Argument, ki sem se mu težko zoperstavila.

»Rezerviraj! Bova že nekako,« sem bila optimistična. »Optimizem se vedno izplača!« se posmejem.

»Samo vedi, da dol piha,« mi pojasni. »Ja, sej na Kovku tudi piha, ni panike.« zamrmram pri sebi in kuham naprej. In tako sva 1. decembra z Matjažem začela s pripravami. Kakšna oblačila naj vzameva s seboj, kopalke ali ne opren, kratke hlače ali dolge, optimizacija športne opreme, itd.

Letalske karte sva kupila pri letalski firmi EasyJet. Za padala sva doplačala malo športno opremo do 20 kg, ki je stala 80 Eur na osebo v obe smeri. Dejanska teža športne prtljage je bila kakšen kg več od dovoljene, vendar ni nihče kompliciral. Imela sva še vsak svoj kovček v določenih merah za kabinsko prtljago in če se ne motim, je dovoljena še dodatna ročna prtljaga, ki jo daš pod sedež.

Do Benetk sva šla s svojim avtomobilom, ki sva ga pustila na parkirišču izven letališča. Tam zaposleni so naju s kombijem zapeljali na letališče in poskrbeli, da je najin avto ostal nedotaknjen do najine vrnitve. To parkirišče obratuje 24 ur na dan, tako da nisva imela problemov, ko sva priletela z otoka nazaj v Benetke ob 00.30.

Let na Lanzarote je potekal brez posebnosti. Leteli smo podnevi, zato smo lahko uživali v pogledu na lepo pokrajino pod nami.

Pristaneva na otoku, v mestu Arrechife. Medtem ko jaz čakam na prtljago, Matjaž že ureja papirje za Rent-a-Car. Po glavi mi je šla samo ena stvar – hrana!!! Odpeljeva se v Caleta de Famara, kjer sva imela rezervirano bivanje za naslednjih deset dni.

Playa Quemada

Naslednji dan se zbudiva in že pade komanda, da greva na JV del otoka na vzletišče Playa Quemada. Kamnit štart, mali kucelj kakšnih 20 m nad morjem. Prelep razgled na temno morje z belimi penicami. Pristanek je na štartu, če to ne uspe, je desno pod štartom plaža. Matjaž se spravi v zrak, jaz se odločim, da še malo počakam, da se aklimatiziram. Po slovenski zimi mi je kljub vetru prav prijalo špansko sonce. Medtem ko Matjaž leti, opazujem pilote na štartu in neuspele poizkuse vzletov. Posebej me je skrbel pilot, ki je dajal občutek, da je na četrtem srečanju začetnega tečaja. Pri vzletu so mu pomagali še trije prijatelji. Ko ga je v tretjem poskusu vzleta grobo zavalilo po kamnitem štartu, so prišli do ugotovitve, da bi bilo bolje, da odnehajo. Matjaž pristane nazaj na štart, veter rahlo pojača in po dani predstavi se odločim, da je čas za kosilo. Ne maram leteti v močnem vetru. Po kosilu pridem do sklepa, da je veter še vedno močan in jutri je nov dan. Matjaž se samo smeje in je tiho.

Macher

Tretji dan me Matjaž pelje na vzletišče Macher, ki leži na JV delu otoka, kakšne 4 km zračne linije od morja. Zmajarji so tisti čas imeli ravno tekmo Canary open. Povsod po štartu sami zmaji in Matjaž se seveda zgubi mednje, jaz pa ostanem sama. Ne sekiram se, sonček je, veter pa še kar piha. Sprehodim se po štartu. Sicer peščen štart, vendar ga trava vztrajno prerašča. Tale kucelj je visok približno 500 m in se položno niža naprej proti morju. Levo so še drugi kuclji, ki spominjajo na vulkane, za mano pa vinogradi. Pristati se da na štartu, če je le dovolj vetra. Če le tega ni, pristajaš spodaj na … poljih, travnikih? Kako se reče skalnatem terenu, kjer raste le malo trave in kaktusi? No, na tem.

Prvi dan potegnem v zrak ravno takrat, ko malo manj piha. Po treh zavojih mi je bilo jasno, da »toplandinga « ne bo. Hitro se odpravim proti pristanku z višino, ki mi je preostala, saj moram na poti do tja prečkati še daljnovod, zasilnega pristanka pred daljnovodom pa ni. Vsaj ne takega, ki zagotavlja kolikor toliko varen pristanek. Ko pridem nad uradni pristanek, imam višine samo še za mini šolski krog. Pristajam zraven makadamske ceste, da lahko nanjo nežno spustim kupolo padala. Padalo spustim na tla v »kobra« stilu, saj je vetra dovolj in se mi je zdel ta manever najprimernejši, če želim padalo kar se da zaščititi pred ostrimi skalami. Ne pospravljam ga, le namolzem in počakam Matjaža, da pride z avtom pome. Višinska razlika med štartom in uradnim pristankom je le 230 metrov.

Mala (Arrieta)

Vzletišče Mala na višini 180 m, dober kilometer stran od obale, je ravna kamnita ploščad, ki se prevesi v greben. Do štarta je potrebna 5 minutna hoja čez jez, preko katerega avto ne more. Prijetno sonce, ampak spet zelo piha. Počakamo, da se zmajarji spravijo v zrak. Po eni uri še kar pošteno piha. Zmajarji naredijo dva koraka na skoraj položnem terenu, pa že letijo. Začnem dojemati, kaj je Matjaž poleti mislil s tistim stavkom, »samo vedi, da dol piha,« ko sva rezervirala karte.

Odločiva se, da poskusiva še s padali. Splezava po zidu pod štart, ker zagledava par kvadratnih metrov terena brez večjih skal in rastja. Tu je bilo področje že malo strmejše od zmajarskega štarta zgoraj in predvidevala sva, da nama bo lažje vzleteti. Kako sva se motila! Veter je bil še vedno močan, maneverskega prostora pa zelo malo. Po mojih dveh neuspelih poskusih začneva razmišljati, da bi pospravila. Zagledava padalca v opremi, ki hodi proti nama. Skleneva, da ga počakava, da vidiva kaj bo storil. Spusti se kakšnih 20 metrov pod naju in po kratki borbi z vetrom vzleti. Hitro pograbiva opremo in greva nižje. In glej, res manj piha! Štartam in greben lepo drži. Kako ne bi pri takem vetru!

Po letenju seveda pripada hrana in pivo. Nedaleč od tega vzletišča je v mestu Arrieta preprosta gostilnica z imenom La Casita de La Playa. Priporočam! Sem sva večkrat prišla jest, saj imajo teraso tik ob plaži, kuhajo odlično, natakarji so face, cene pa tudi niso pretirane.

Mirador del Rio (Orzola)

Želela sva leteti na najsevernejšem delu otoka, na ozkem rtu. Najprej sva se odpravila na Playa La Cantiera, zraven mesta Orzola. To vzletišče je na vznožju pečine, približno 30 metrov nad morjem in navadno padalci vzletajo tu in počasi naberejo na vrh 400 metrskega grebena. Tokrat že na plaži ni bilo nič vetra, zato sva se z avtom odpeljala na vrh grebena do Mirador del Rio. Tu sva parkirala in se peš odpravila na štart. Dober kilometer hoje po rdeči skalnati pokrajini in že sva bila tam. Končno sem dočakala dan, da piha normalno!

Vzletišče je široko, dokaj položno, leži na dobrih 400 metrov višine in je kamnito, brez večjih skal. Pristanek je na štartu ali pod grebenom zraven mesta Orzola. Malo naju je skrbelo, da bi veter toliko oslabel, da bi pristajala v Orzoli. Zaradi strmega terena do štarta ni nobene peš bližnjice, od ostalih padalcev pa tudi nisva dobila občutka, da bi naju lahko kdo zategnil. Hvala bogu je veter vztrajno pihal in tako sva se najadrala nad pečino nad oceanom. Zakon! Pristaneva nazaj na štart, pospraviva padali in se odpraviva nazaj proti avtu.

El Cuchillo (Tinajo)

Še en zanimiv mini »peskovnik« za jadrati z razgledom na posebno pokrajino. Štart je na višini 90 metrov, pristanek pa 50 metrov nižje, tako da ni veliko manevrskega prostora, če takoj ne nabereš nekaj višine oziroma jo vsaj vzdržuješ. Greben je v obliki črke U in gleda proti severozahodu.

Ko sva prišla na štart, je kar močno pihalo. To je super za jadrati, manj super pa zame za vzleteti, ker je štart položen in precej skalnat, jaz pa z balastom nerodna.

Mnogi bi mi sedaj najraje rekli, naj balast pustim doma in grem leteti brez. Ampak takrat, ko je potrebno leteti v močnem vetru in s svojimi kilogrami ne dosegaš zgornje priporočene teže padala, si pač pomagaš drugače – dodaš dodatne kilograme. To je absolutno nevarnejše pri vzletu, brez dvoma! Mi je pa občutek veliko boljši med letenjem, če sem bolj obtežena.

Odločila sem se, da ostanem na tleh s fotoaparatom v rokah in uživam v razgledu. Matjaž je seveda vzletel in pojadral nad greben. Čeprav je štart relativno blizu morja, je dovolj zamaknjen v notranjost, da so se sprožali »balončki« termike. V zraku je bilo kar živahno in aktivno letenje je bilo nujno.

Vzletišče nad Famaro

Nisem prepričana, da je to uradno vzletišče, ker nikjer ne dobim podatkov o njem. Nahaja se kakšnih 200 metrov zahodno od Lanzaroškega observatorija, na višini 650 metrov. Tisti dan je veter pihal iz jugovzhoda in bila sva skeptična, da bi lahko štartali na zahodno stran otoka. Zmajarji so bili optimistični in so šli vseeno gor, midva pa z njimi. Pridemo na štart in veter res rahlo piha navzgor. Hitro se pripravimo, da ne zamudimo primernega trenutka.

Štart je na terasah z zidovi, rahlo poraščen s travo in seveda položen. Kar hitro po vzletu si naenkrat 500 metrov visoko v zajedi med dvema grebenoma. To je bil zopet en štart s prelepim razgledom in če se ne motim moj najvišji na tem otoku. Letela sva v Famaro direkt na peščeno plažo. Prav poseben občutek je bil pristajati v mivko.

Lanzibobanzi

Vzletišče z najlepšim imenom . In zame najbolj »žleht« štart.

Nahaja se zraven mesta Tenesar, na višini približno 50 metrov nad morjem. Parkirala sva ob cesti in se povzpela kakšnih 100 metrov daleč po skalah na greben. Štart je bil daleč od idealnega. Majhna kamnita zaplata, od koder so bile večje skale odstranjene. Če bi želel padalo popolnoma raztegniti in preveriti vrvice, je bila ta očiščena zaplata premajhna, četudi si stal popolnoma na robu. Rob štarta je kot bi ga odrezal in 3 metre visoko nad terenom spodaj. Za nameček še teren »štartne ploščadi« visi, tako da je padalo nižje od prednjega roba štarta. Veter pa seveda močan. Dokler je bilo padalo na dnu, je bilo v zavetrju, ko si ga štartal, pa ga je zagrabil močan veter.

Prvi dan na tem vzletišču sem se kmalu »fentala«. Trikrat sem poskusila vzleteti in trikrat neuspešno. Takoj, ko sem rahlo potegnila A-linije, mi je že veter zagrabil padalo in sem letela za padalom, padalo pa z vetrom. Sem že omenila, da so povsod okrog štarta skale? Vse se je dogajalo tako hitro, da ni bilo refleksov, da bi teorijo »rahlo cukni in teci pod padalo« spravila v prakso. Balast v sedežu je še dodatno upočasnjeval moje noge. Tretjič me je prav pošteno zagrabilo in neslo po skalah. Odločila sem se, da je dovolj izigravanja sreče. Razočarana in v solzah sem se z namolzenim padalom odpravila proti avtu in na polovici poti začutila, da se ni končalo tako v redu, kot sem sprva mislila. Kar naenkrat me je začelo zelo boleti v predelu levega gležnja. Ustrašila sem se, da je padalskih počitnic konec.

Po dnevu ležanja opazim, da je noga boljše. Veter pa spet primeren za Lanzija. S strahospoštovanjem pripravljam opremo. Na štartu oklevam, srce mi razbija, čakam, da bi veter vsaj za trenutek rahlo oslabel, pa noče. Odločim se, potegnem in uspe! Prerinem se do roba štarta in se pahnem čez. Rob pobočja dela odlično in padalo leti kar samo in kot po maslu.

Z Matjažem letiva visoko nad pečino, pod nama se morje peni in vztrajno buta ob stene obale. Lep razgled imava na okoliško pokrajino, po kateri so črne sledi lave, ki je iskala pot v ocean.

Hrana. Tu je raj za ljubitelje morske hrane. In česna. Tako dobre paele, kot sem jo jedla na Lanzarote, še nisem jedla! In ribe ... mmm. Tistim, ki pogledate na kakšen Euro, svetujem, da nakupujete v nakupovalnih centrih. Ugotovila sva, da so cene nekaterih artiklov v manjših lokalnih trgovinah tudi za 50% višje.

Lanzarote je poseben otok. Raj za bicikliste, surfarje in zmajarje. Pa tudi za jadralne padalce, konec koncev. Razgledi so prečudoviti. Nekega XC letenja, ki smo ga pri nas vajeni, pa ne ponuja. Na otoku je zelo pogosto močan veter, leti se na dinamiki, dni s termiko skoraj ni, kuclji so pa bolj majhni.

Tistim, ki se na Lanzarote odpravljate leteti z jadralnim padalom svetujem, da ste z vzletno težo na zgornji meji. Do potankosti natrenirajte dvig padala v močnem vetru, saj na otoku ni prostora za napake. Če znate to, je vse ostalo mala mal'ca. Pa fajn let'te!