Ko odleti mladi jastreb

Avtor: Tomaž Samec

Vsak izmed nas ima možnost izbirati in hoditi po svoji poti življenja ter ob tem uživati ob lepotah, ki nas obdajajo.

Naj opišem začetek moje poti v jadralnem padalstvu, ki ji jaz pravim, da je to še vedno začetek poti v tem mojem športu. Že v otroštvu sem sanjal, da bi letel kot ptič. No, za 30. rojstni dan se mi je ta želja uresničila, ko mi je partnerka poklonila bon za tandemski polet z jadralnim padalom. Moram povedati, da nisem dolgo okleval in sem stopil v stik z Damjanom in tako sva že v jeseni 2012 izvedla polet s Konjiške gore. Še danes se spominjam svojih besed pri vzletu, ampak Damjan je svojo vlogo opravil vrhunsko – umirjeno kot se spodobi in z razlago kako stvari delujejo v jadralnem padalstvu. Adrenalina je bilo polno v mojih žilah. Po pristanku sem bil že "okužen" in še tisto jesen pričel vaditi v šoli jadralnega padalstva.

Spomnim se tudi vsakega napora, ko je bilo potrebno padalo zložiti in ponovno nesti na vrh za let, ki je bil takrat skromen - 2 do 3 metra nad tlemi in z dolžino leta od 50 do 100 metrov. Kmalu je sledil prvi višinski polet iz Donačke gore in vse si je sledilo zaporedoma, do uspešnega zaključka izpita za jadralnega padalca na Lisci.

Po pridobitvi dovoljenja za pilota jadralnega padala si vsak posameznik izbira kako bo nadaljeval svojo pot v jadralnem padalstvu. Eni izberejo najbolj obiskana vzletišča in odletijo svoj najboljši prelet, spet drugi izberejo manj obiskane hribe za "hike & fly" podvige. Pri vseh je skupno, da je potrebno biti zbran in tudi uporabiti znanje, ki se z vsakim poletom izpopolnjuje.

Na jadralno padalski poti sem srečal sedaj tudi dobrega kolega – Vladota, ki mi je večkrat svetoval pri realizaciji poleta, saj je poln znanja in tudi izkušenj. Večinoma izbiram kombinacijo pohoda na hrib in leta nazaj v dolino. V tem sodobnem času si človek mora vzeti tudi čas zase in oditi tja kamor pripadamo – narava.

Za podvig se mora vse poklopiti - služba, družina, vreme, zdravje, … Ko so ti faktorji obkljukani, pričnem s planom. Idej za naslednji dan, oziroma možnosti za let je ogromno. Veliko informacij se sedaj že pridobi preko interneta. Zvečer odprem vremenske karte, mape zemljevidov in ja, potrebno je tudi preveriti ali je na tistem območju NOTAM. Ko je vse zbrano v glavi, je ura že pozno v noč. V sanjah večkrat odletim, kar sem si zadal.

Zjutraj se zbudim naložim v avto stvari, ki jih potrebujem za podvig. In že sem na poti ter z avtom prispem na točko pristanka. Tukaj se vse še prebuja v jutranji meglici, voda teče v potočku in ptiči pričnejo s svojim petjem. Medtem jutranji žarki že božajo vrh, proti kateremu sem namenjen. Vzamem stvari iz avta in "hop", sem že na poti. Tukaj srečam srne, metulje, ptiče, polže … in vsak gre po svoji poti. Prispem na prvo jaso, kjer me začudeno zagleda krava, ki si misli, da sem prinesel svežo travo iz doline in kmalu ugotovi, da na hrbtu nosim le zeleni nahrbtnik. Srečam prijaznega kmeta, ki vzdržuje gozd in travnike. Ena od prigod - ko prispem na jaso, kjer so drevesa polna jabolk. Kmet me opazi že od daleč z nahrbtnikom, seveda ga ogovorim in si v mislih rečem da od tu ne bo mogoče odleteti. A glej, prijazen kmet mi le obrazloži, da naj pazim na jabolka, ki so na tleh. Namreč vsa jabolka pobira in naj ne hodim po njih. Cenim njegov odnos do narave. Do prigod, ko je tetka jesen polna gozdnih dobrot (gobe, kostanj). Po sprehodu po cesti v hrib skoraj na vsakem ovinku srečam pobiralce jesenskih dobrot, ki mislijo da imam že poln nahrbtnik gob in kostanja. Tako vsi hitijo naprej pred mano in na koncu na jasi vidijo, da sem v nahrbtniku nosil le padalo, ki ga položim na travo. Do prigode, ko sem ves srečen prispel na točko za vzlet in se od nekje pojavi pes, ki brani svoj teritorij. Po »pregovarjanju« z njim, se ta le pomiri in popusti, da si lahko vse pripravim in odletim. Do prigod, ko so točke za vzlet zelo strme, kjer dobesedno grizem strmino. In ko prispeš na točko vzleta, je potrebna še posebna previdnost kam kašno zadevo odložiš, ker ti lahko hitro zbeži po strmini navzdol. Do prigod, ko prispeš na točko za vzlet, kjer je potrebno najprej počistiti okolico, da lahko položiš padalo.

Seveda hoja v hrib zahteva svoj napor, pospešeno dihanje in razbijanje srca, vse to odtehtajo prelepi razgledi narave za pomiritev notranjega duha. Na vrhu sledi razgled v dolino in priprave za vzlet. Med tem prileti krokar, kanja, oba sta že razprla krila in se oglašata, da ima dan še polno priložnosti. Po njihovih predstavah si vpnem padalo in »hop«, sem že v zraku, kjer so fenomenalni pogledi in uživanje.

Ko priletim na pristanek, ki sem si ga zadal, poderem padalo na cesto, ki je brez jutranje rose. Padalo zložim in zaključim še en čudovit »hike&fly« podvig. Stvari zložim na svoja mesta v avtu in že sem nazaj v hitrem tempu našega življenja. Hkrati nastanejo nove ideje za vzlete in pristanke, ki sem si jih ogledal iz zraka.

Ob zaključku je potrebno povedati, da je vsak podvig, ki ga opraviš, zgodba oziroma poglavje zase v tvojem življenju.