Iz Erzotovega dnevnika: Pozabljena, izgubljena in ukradena padala se dobijo v Ivančni Gorici

... ali kako je moje padalo za mano potovalo domov izpod Ararata

Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo

Fotografija: Erzo - potem, ko je s camp base I (3350 m) odletel prvi slovenski let s pogorja Ararata - 12.9.2018 (Foto: Gašper Prevc)

4.9.2018 smo udeleženci odprave na Ararat (5165 m) v sestavi (po abecednem redu): Gašper Prevc, Jožef Poje, Primož Suša, Sergej Gluhodedov, Stanislav Bajt, Andrej Erznožnik stopili na vrh Ararata in z jadralnimi padali z gore (drugi najvišji strato-vulkan v Aziji) odleteli v dolino. S tem smo si prihranili hojo navzdol. Naslednji dan, 15.9.2018, piha v dolini 50 km/h. Ta veter bi dočakali na gori, če bi zganjali aklimatizacijo. Tako je vprašljiva serija vsakodnevnega letenja (Poje-in manj Erznožnik). Čeprav z organizatorko Aneško (Poljakinja, poročena tukaj) naredimo izlet na grad Ishak Pashe (da bi veter pojenjal) in do Noetove barke (tu mi veter nekajkrat z glave zbije "šilt" čepico!), sapa ne odneha. Pojetova rekordna serija, ki danes šteje že preko 210 zaporednih dni, je ta dan resnično ogrožena!

Ob vrnitvi v hotel je Jožef v recepciji videti kot kup nesreče, stiska se ob padalo in se še ne predaja. Ob odhodu v sobo solidarnostno pri njem pustim svoje padalo. Kasneje pride v sobo in le moje padalo ostane v recepciji. Pod večer si ponovno naročimo kombi za nov poskus. Ko pridemo ponovno v recepcijo - mojega padala ni! Mladi portir, ki celo nekolikanj (kot jaz) govori angleško, pojasni, da o moji torbi ne ve nič, saj je nedolgo tega začel s " šihtom". Na steni imajo ekran, ki kaže na to, da je hotel pod kamerami. Predlagam, da zavrtimo posnetek dogajanja za nazaj, kjer je potem lepo videti, da je kar ta mladi portir moje padalo premaknil k sebi ob sprejemni pult. Pravilno, vzel ga je v varstvo. Mora nadzorovati stanje in dogajanje v recepciji. Kmalu zatem so hotel zapuščali gostje iz Irana ter svojo prtljago odložili poleg mojega nahrbtnika s padalom. V minutah zatem pride taksist, ki jih bo odpeljal in brez prisotnosti Irancev vkrca vso prtljago. V tem trenutku mladi portir ne nadzoruje dogajanja, pač pa s hrbtom obrnjen poseda na zofah za goste in sreba čaj. Narobe! Zdaj telefonsko pokličemo taksista, ki pove, da je potnike že odložil na iranski meji, ki je oddaljena le 30 km in da ni nihče rekel, da je kakšna prtljaga odveč... Seveda mi je hudo za padalo, da mi je kar slabo, a v dneh zatem mi je še bolj hudo za gojzarje in edine sveže nogavice v njih. Mulca (mladi portir) po tem kar umaknejo/pošljejo domov. Rečem si, da se moram le prepustit, saj mi nič drugega ne pomaga.

Že 16.9.2018 se z avtobusom odpeljemo v 170 km oddaljeni Van. Naša Aneška mi po WhatsAppu sporoči, da imajo v hotelu imena in številke potnih listin iranskih gostov, ne pa tudi njihovih naslovov in da ni vse zgubljeno. Verjetno je v medčasu delovala turška in iranska policija in že 19.9.2018 Aneška javi veselo novico, da je padalo nazaj v hotelu! Toda 20.9.2018 iz Vana letimo domov, časa je premalo, da bi padalo prispelo do mene. Aneški pošljem domač naslov, ko pravi, da pošljejo nahrbtnik s pošto. Misleč, da je vse skupaj na poti, Aneško 25.9.2018 vprašam, kdaj so odposlali pošiljko, pa mi napiše, da je poštnina 300 EUR (medtem ko je v obratni smeri le 50 EUR) in da toliko gotovo ne mislim plačevati... Postane jasno, da hotel ne bo plačal poštnine. Aneška predlaga, da mi bo padalo pripeljal kdo od poznanih, ki bo potoval v Turčijo. Le kdo?

Postaja zabavno. Že v drugo se prepustim. Še isti dan na XCGlobe zaznam Slovence v Oludenizu (so pa pohiteli letos), sem že v dogovoru s Samom Verbovškom, pa pojasni, da naslednji dan že odhajajo. Tema. En dan se domislim in 2.10.2018 pišem za pomoč na slovensko veleposlaništvo v Ankaro. Odgovorijo mi v pol ure (res nimajo kaj delat), da oni ne razpolagajo s tovornim vozilom, ki bi potovalo v Slovenijo ter se podpišejo s "Konzularni oddelek". Njihov odgovor mi nekaj dni ne da miru in 8.10.2018 jim ponovno pišem (citiram:

"Spoštovani veleposlanik in ostali, saj se nismo prav razumeli. Jaz nisem mislil, da bi to pripeljali z nekim tovornim vozilom, ampak, da bi nekdo od vas to vzel na letalo, ko bo potoval domov. Vse skupaj je majhno, nekih 8 kg, sam sem to imel kot osebno prtljago. Gre samo zato, ali pomagaš ali pa ne. Kar nekaj sem bil po svetu in zmeraj sem vsaj v tujini ponosen na našo Slovenijo in zavedanje, da nekje v Melbournu, Mexico Cityju, Oslu, Madridu, Lizboni, Rimu, Santiagu, Buenos Airesu, Bogoti, New Delhiju, ste, če bi šlo kaj narobe. Zdaj pa vidim, da bi moral biti mrtev, da bi se kaj zgodilo. Takrat pomoči v resnici ne bom potreboval, potrebujem pa jo zdaj, zato sem se obrnil na vas.

Lep pozdrav, Andrej Erznožnik"

Odgovora ni bilo.

3.10.2018 mi Janez Kanižar posreduje tel. številko Medine Cakir, Slovenke, ki jo srečujejo v Oludenizu, da ji pišem, pa ne dobim odgovora. 9.10.2018 mi posreduje še mail Darinke Kašman Uran, ki pa se žal javi 15.10.2018, ko se že vrača v Slovenijo. 10.10.2018 je pri meni serviser centralne kurjave Benjamin Pavunc, ki pove, da ima za prijatelje Turke policaje, ki so mu rešili sina v Turčiji in so dva dni nazaj šli skozi Slovenijo v Nemčijo na poroko. Ves čas smo v zamudi teden dni!

11.10.2018 mi na Čavnu Mojca Pišek v japankah pove, da gre v Oludeniz nova ekipa, naši hrvaški in bosanski prijatelji, Romano Latin in Denis Vico, s katerima stopim v kontakt z Vibrom, da po dopisovanju hotel ali Aneška prepošlje padalo, da ga vzameta v Sarajevo in 26.10.2018 je pri Romanu v Ozlju. Zdaj vklopim Martina Pezdirca, ki je pripravljen pomagati, a je pozabljiv in kakorkoli, Romano ga sam, 6.11.2018, pripelje v Višnjo goro, kjer ga prevzame Jožef Poje, ki ravno poskakuje tam okoli. Naslednji dan, 7. 11.2018, na Spodnji Kranjski poskakujem (kakor Jožef) po projektih tudi sam in ko nastopi premirje in se tema spusti do nižin, se dobiva v Ivančni Gorici, kjer si s padalom po 54-ih dneh padeva v objem. Strošek potovanja padala 70 EUR.

Resnično hvala vsem, ki so v zgodbi sodelovali.

P.S: Poje je 24.7.2016 pustil nahrbtnik s kompletno opremo v Rašci ob cesti in se oddaljil. Zginilo je, jokali smo skupaj, potem pa se je pojavilo - 20.10.2016 ga je prevzel v knjižnici v Ivančni gorici, kjer ga je nekdo pustil.