Brezglavi ciljni dolet

Naprej smo dolžni še kratek report za sobotno dogajanje. V noči na soboto so v dolino Cauce prišle oslabljene vremensko motnje, ki so povzročila manjše nevihte in nekaj dežja. Bojda v tem delu Kolumbije ni padal dež od sredine oktobra. Zaradi povečane vlage v ozračju so nam napovedali možnosti neviht in nižjo bazo. Vse to je držalo ko prispemo na štart, ki je še v bazi. Relativno hitro se ta dvigne vendar nas kar pošteno zmoči plohca, ki pa ni trajala dolgo. Potem imamo lepe prizore šolskih primerov rotorjev in lee side-a, saj meglice iz hoste lepo vleče čez štart in obrača kot v pralnem stroju. Kljub vsemu smo kar dolgo čakali na izboljšanje razmer, do katerih pa ni prišlo. Še več, nad mestom Roldanillo se skuha lep žmoht, ki dokončno odplakne tekmo. Izpostavim lahko še to, da smo vsi piloti bolj izmučeni po vožnji z busi nazaj domov kot pa bi bili če bi leteli cel dan.

Sledilo je brezvezno pregovarjanje ali se to šteje za »rest day« ali ne, na koncu pa so FAI delagati končno počasi in pravilno prebrali svoje pravilo, da imamo samo po 6 zaporednih letalnih dneh počitek. Ideja teh delagatov je sicer bila, da danes ne bi leteli, ker naj bi bil zelo slab vreme.

Khm, očitno jim ni čist jasno glede napovedi vremena. Napovedali so 100 % pokritost, močan JV veter in brez neviht. Blo je pa takole, 5/8 Cu z bazo na 2400m, rahel S veter in lokalne nevihte po hribih :) . Najprej smo kar dolgo čakali na štartu, da se baza dvigne. Na briefingu nismo imeli veliko dela, saj smo uporabili kar včerajšno disciplino, torej štart na sredi ravnine, nato kakih 10 km proti jugu in po drugi strani (V) doline proti severu v cilj pri mestecu Obando, ki ga bom še omenil. Danes je štartni pilon odločil tekmo, saj je skupini 20-30 pilotom uspelo pobrat do baze sredi doline – na optimalni lokaciji tik pred odprtjem. Ostali, ki smo štartali pod njimi ene 200 metrov, jih do konca nismo več ujeli z izjemo našega Primoža. Samo letenje je bilo spet po receptu nabrušenih tišačev – steber in polna plinka. Zaostalci smo res hudo garali, da bi priključili najhitrejše ampak dirka je bila hitra in kratka, vseeno pa nam je uspelo pridobiti nekaj minut. Približno 25 km pred ciljem se vreme drastično spremeni, saj je zadnjih 15km povsem pokrito z eno osamljeno bazo. Medtem ko se večina začnemo jajcati nad hribčki, kjer vseen neki daje, Primož potegne solo nad ravnino in faše đokerja – steber dneva in tako ujame, oziroma kar prevzame vodstvo, saj se polovica prve grupe vrača pod njega. Nato pa se začne herojskih 12 km ciljnega doleta, kjer ga pač tišimo do konca, kljub temu da inštrumenti kažejo, da bo zmanjkalo kakih 100 metrčkov in kljub temu, da je vse pokrit. Vse bolj molimo, da se nam prikaže sveta marija, da pridemo do cilja in ko pred sabo vidim prve pilote, ki 50 metrov nad mestecom Obando zategnejo pile na kanto, pogledam gor in rečem hvala. Ampak adrenalin začne šopat čez par sekund, ko se spomnim, da smo šli malo nižje, in ko končno odpika end of speed section je jasno da bo treba pobrat. In pobral smo, dejansko slabih 50 metrov nad bajtami, najlepše od vsega pa je to, da se nam nikamor več ne mudi. Vsi pa niso bili tako srečni, saj jih ene 20 pride tistih ključnih 10 ali 20 metrov nižje in niso mogli priključit spasa. Med njima žal tudi Jože in Dušan. Primož Suša z đokerjem pride do 6. mesta, zimzeleni Jurij je 7., jaz sem na 27. mestu in Jošt na 40. mestu. Ekipno trdno ostajamo na 3. mestu z majhno razliko za Nemci.