SP 2015, Roldanillo - Kolumbija: Task 3

15. januar. Zapomnite si ta dan. Na ta dan se je odvijal Task 3 na 14. svetovnem prvenstvu v hitrostnih preletih z jadralnimi padali. Na ta dan ob 3. uri zjutraj je iz Bogote prišlo največkrat 'klicano' padalo v zgodovini Slovenije. Najprej smo ga čakali dobre 3 tedne, da je prišel v Slovenijo, nato še 4 dni, da se je prikazal na svetovnem prvenstvu v Kolumbiji. Padalo očitno rado zamuja! Mislim, da je skrajni čas, da temu naredim konec. Od sedaj mora biti pravočasno oziroma med prvimi v cilju. Pika!

Na ta dan je menda bilo najbolj 'shity' letalno vreme v zadnjih nekaj letih v Valle de Cauca. Ponoči so nas dosegle manjše nevihte z nekaj dežja, tako da smo se prebudili v oblačno jutro, a jo kljub temu ob 8. uri že hitimo na start. V Roldanillu namreč ne drži pregovor, da se dan po jutru pozna. Tukaj je običajno tako, da se po oblačnem, včasih tudi po rahlo deževnem jutru razvije lep termičen dan, a tokrat smo se malo ušteli. Po prihodu na start se nobenemu ne mudi, saj smo v bazi (megli), vsake toliko časa pa se nam odpre pogled na temačno dolino, tako da se občasno že vprašujemo, ali nam bo uspelo 'startati' pred vetrom iz Pacifika. Vmes task komisija sestavi 45 km dirko s startnim markerjem ob 14. uri. Start je odprt uro prej. Menda se tukaj tako pozno še ni vzletalo, a tokrat je šlo brez težav, saj običajnega hrbtnega vetra kar ni bilo. Na marker nas pot vodi po grebenu cca. 7 km na sever do radija 14 km od točke, nato pa nadaljevanje še do 2 km do iste točke na ravnini. Do tukaj še gre nekako nad pričakovanji, saj termiko najdemo  brez večjih težav in jo nekateri zvrtimo skoraj do baze. Kalvarija tega dne se začne nekje malo po 1. obratni, ko letimo na jug proti vetru in povrtavamo bolj 'balone' kot termiko, saj vsakih višino popravimo le za nekaj sto metrov, do baze pa nikakor več ne moremo. Nebo je bolj ali manj prekrito z oblaki, le tu in tam je nekaj sonca. Ker smo sami asi :) in nas je veliko, kot ovčke rinemo proti drugi obratni v veter tudi z ne najbolj optimalno višino in upamo na odrešitev v obliki konkretnega stebra. A na koncu se izkaže, da le tega praktično ni bilo do cilja, tako da smo se iz tukajšnjih mestoma neposeljenih dolinc pobirali prekleto nizko, tako da smo že lahko vohali kravje fige, ki jih sejejo črede pod nami (opomba: beri kot komaj 100 m nad tlemi ali celo manj). Ko jih, krave namreč, tako opazujem iz zraka, si mislim, da je bolje, da jih spoznam preko odlično pripravljeni 'steakov', kot pa v živo. Od naših sta ta kravji dol najbolj  suvereno odletela Jurij in Primož, midva z Dušanom pa sva zaključevala razvlečeno prvo skupino, medtem ko sta Tilen in Jošt očitno želela preveriti, kako rastejo 'steaki' v živo, zato sta pristala kar v kravjem dolu.

Zadnje dejanje letalnega dneva se je odvijalo praktično nad strehami Zarcala, kjer smo kot je tukaj običajno, pričakovali kakšnem meterček dviganja, ki smo ga krvavo potrebovali za dolet v cilj. A na žalost je tokrat 'naša' logika odpovedala, saj nam nad mestom ni uspelo dvigniti, tako smo task večino zaključili nekaj kilometrov pred ciljem, nekateri tudi na strelišču vojaške baze. Treba je poudariti, da so nas varuhi Kolumbije res lepo sprejeli. Edini srečnež v cilju je bil Švicar Morgentaler, ki je bil tokrat zamudnik, tako da je v cilj napadel po čisto drugi špuri, ki se je z veliko sreče obrestovala.

Tokrat se je iz naše ekipe najbolj izkazal Dušan, ki je pristal kar na 4. mestu, Jurij na 21. mestu, midva s Primožem pa  na 46. oziroma 50. mestu, sorazmerno majhno razliko od TOP 10. Tilen in Jošt sta zaostala za želenima uvrstitvama.
Aja, sledita še zahvali. Najprej naj se zahvalim Luchotu, Nataliji, Kaličeju, Petri. Predragu in Dejanu, ki so mi v prvih dveh odstopili vsak svoj kos opreme, tako da sem lahko tekmoval.
Druga zahvala gre našemu sponzorju Naviter, ki nam je omogočil pokušino res odličnih 'steakov', s katerimi je pot v jutrišnji dan sigurno lažja.

REZULTATI
Vir fotografij (razen prve): https://airtribune.com/worlds2015/blog__day_3