Argentina 2012 – Pa smo v Merloju

Pa smo v Mérloju (poudarek na e, ne pa kot merlot). Mestece je prijetno, cene malo višje kot smo pričakovali, menjalni tečaj pa malo nižji. Restavracij je dovolj, tako da lačni ne bomo. Zjutraj takoj navalimo v banko, saj dvig gotovine do sedaj ni bil preveč uspešen. Erzo se bolj zanese na keš, kot na kartice in čaka v vrsti skupaj z upokojenci. Jegulja in Bombarder uspeta iztrgat nekaj iz bankomata, jaz ostanem brez. Pa so me iz banke sami poklicali, da če imam težave z dvigom, je pač zato, ker se preklicali dvige v tujini. Vsem!!! ??? Ime banke naj ostane za zdaj skrivnost.
Naslednji dan se spravimo na štart, ki je v bazi. Ta se noče in noče spustiti. Tako gremo na drug štart, ki je kakih 300 m niže. Nevidni in druga ekipa so že pripravljeni. Najbližji zasilni pristanki se zdijo predaleč, malo smo skeptični. Potem Erzo zagleda gručico pod bazo in razgrne padalo preden uspem svojega vzet iz avta. To da nima telefona (ki ga je baje pozabil v hotelu, pa ga ni, pač pa v koči na vrhu hriba, kot smo izvedeli pozneje) in da se še ni povsem seznanil s SPOTom ga preveč ne skrbi. Tehnika ga nasploh preveč ne mara. Ne vem če ni za mrk računalnikov na letališču v Cordobi ob našem prihodu (ki povzroči zastoj in letala so nekoliko čudno pristajala), malo on kriv.
Ob dosti vlage v zraku in ne premočnem vetru, je letenje dokaj mehko, baze tam na 2000 m zaugajo in še kar dobro delajo. Proti jugu ob glavni cesti je tudi nekaj več pristankov. Meni po kakih 20 km zmanjka dviganj in pristanem na haciendi z lepo pokošeno travico. Nazaj se pripeljem na kamionu, ki pobere še tri druge scurjene. Erzo odleti 67 km. Zanj po nekaj pešačenja in poskusih štopa poskrbi druga ekipa.
Zvečer tekmovalci opravimo formalnosti, nekdo nam vrne Erzov telefon, v zamenjavo za pivo. Po mestu se sprehajajo hostese v mini minicah (slik ni, so cenzurirane). Žal ne zaradi našega 'Welcome reception and Ceremony', kot bi si nekateri želeli. Kje je ta 'reception' ne ve nihče, tudi organizator ne. Nasploh organizacija malo šepa, ali pa smo preveč razvajeni.
Danes nas spet peljejo na štart, ki je ponovno v bazi, pa še piha malo preveč. Erzova ekipa gre na štart nižje (tam kot prejšnji dan) in odletijo, verjetno edini danes. Je pa baje kar pihalo, tako da je Erzo vesel povprečne hitrosti. Nevidni je v tem trenutku baje še v zraku in če ne bo rekorda bo Erzo razočaran. Ostali ne dočakamo, da bi veter pojenjal.
Tako je Erzova ekipa, ki je prišla letet zadovoljna, drugim, ki smo prišli uživat, pa tudi ni hudega. Tudi moja buška, ki sem jo dobil na madridskem letališču, ker sem hotel skozi šipo v trgovino in me je dva metra nazaj odbilo, počasi plahni.
piše: Gotofje
 Dia 0 - Erzo
Odprava šteje 8 članov. Prva ekipa: S.K.Kranjc – Jegulja, M. Belčič – Gotofje, B. Svetlin – Bombarder, Erzo. Druga ekipa: P. Ščuka – Nevidni, M. Slamič - SkoznaLijaku , B. Bujan – Gorskik, G. Primc – Optik.
Pravzaprav bi najraje začel z Madridom, pa sem vseeno ponajpreje dolžan povedati, da prva ekipa odide z LJ 7:30 (Go Opti – 42 €, povratna, ustavi tud na Vrhniki na pumpi, priporočam; 28.11.12), let z Benetk 12 in nekaj ter dolet v Madrid 15 in nekaj. Druga ekipa odleti isti dan, kasneje, s ciljnim letališčem Mendoza. Torej vrnimo se v Madrid, kjer imamo naslednji let napovedan 00:20, kar nam nakazuje dolgo čakanje. Ko zaklenemo prtljago (5 € za vse kovčke), si za nadaljnih 8 € omislimo karte za cel dan za metro in vlake in zvis proti centru mesta. Na postaji Quatro Camino smo deležni izrednega dogodka.
Ob vkrcavanju v metro, Bombarderju neznanec med vrati začne kazati frišen flek na njegovi rami. V tem času pa mu drugi iz pedr taške zvizne listnico. Seveda neznanca ne ostaneta v vozilu metroja, vrata se že skoraj zaprejo, ko današnjemu junaku Bombarderju zasvetli kaj se je v resnici zgodilo in se požene v explozivni tek za unima, ki niti ne bežita, ampak se mirno oddaljujeta. Prvega dohiti na štengah in ga vrže ob njih ter ga ne spusti, to še vidim, vrata so se zaprla in ostali trije se odpeljemo. Drugi v strahu, da bo Bombarder pokončal njegovega sodruga, odvrže denarnico, vse je notri in zbežita. Zdaj veste od kje in zakaj to novo ime. Tudi postaja odslej nosi novo ime in sicer Quatro Camino y Dos Bandidos. Ko dosežemo Sol (center) in nekaj pojemo, se vrnemo z vlakom, da izkoristimo karto ter se za pol ure z njim zapeljemo do slepega tira, kjer vlak ustavi (ostali potniki so vsi izstopili na postaji prej, mi smo pa še zmeraj mislili, da bo peljal naprej na letališče kamor domorodci že ne grejo) že zgasne luči in le malo manjka da se še ne zaklene – sprevodnikov ni! Vseeno potem vlak potegne postajo nazaj, kjer prestopimo na pravega… Po nočnem letu po 13 h pristanemo v Santiagu de Čile (ne priporočam zavoljo dolgosti poleta). Lokalen čas je 11, 4 ure nazaj glede na nas. Čakamo avion za Cordobo, torej let nazaj čez Ande. V Cordobi smo ob 16h in ko dojamemo, da bo težava dviganja čudežev/pesov s karticami velika, se z minimalnim lokalnim denarjem odpeljemo z dvema taxijema (vsak po cca 12€) na Omnibus central, kjer se z busom- spalnikom (18:45-23:45, 18€, spat ob 01:00,30.11.12 ) dostavimo v Merlo, kjer za grande finale uprizorimo še peš dostavo do hotela (vsaj 1 km): ruzaki na hrbtu plus ročna prtljaga na koleščkih po tlakovanih, netlakovanih ulicah mesteca, kjer mestoma tečejo potočki današnjih neviht in neurij in po katerih ležijo polomljene veje. Še nikoli nisem takole kar dve noči zapored ne-spal- zmečkan sem, da se mi rola. Gotofje je bil na celi poti od doma do pojsle 47h, ostali mal manj!
Erzo