PWC Bolgarija

Po 1200km stiskanja v Sušini savni se v popoldanskih urah v soboto pripeljemo v Sopot, ki v zadnjih letih doživlja preporod. Pred štirimi leti sem se s strahom vsedel na žičnico, ki te iz Sopota popelje na štart. Žičnica je bila še iz tistiega obdobja, ko se je v Bolgariji za nekaj let ustavil čas. Danes pa je žičnica v lastništvu ruskega tajkuna, ki tu v Sopotu gradi padalski, kolesarski in meditacijski center. V nekaj letih je pokupil dva hotela, v katerih smo brezplačno nastanjeni, okolico žičnice pa  je preuredil do te mere, da je že nekaj več zaupanja v stare materiale. Tudi organizacija tekmovanja je na nivoju, prav nič ne diši po Balkanu.
Ali pač. Prvi dan sta že manjkala dva inštrumenta, poleg Torstena ki ga je pozabil ob vstopu v taksi sem ze takoj po registraciji ostal brez inštrumenta tudi sam. Torsten ga je dobil nazaj po plačilu kavcije 100 eur, meni to ni bilo potrebno, saj ga je "ukradel" debeli Christian. Po treh dneh ga končno dobim nazaj, res je lenčina tale naš precednik najbolj demokratičnega društva na svetu - PWC-ja... Tudi tekmovalne discipline so dobro zastavljene, razen kiksa drugi tekmovalni dan, ko so postavili najbolj nevaren "safety turnpoint" do sedaj in je bila tekma prekinjena pred ciljnim doletom. Po ravninskem letenju smo priklopili nazaj v greben, kar pa zaradi močnega vetra po hribu navzdol ni bilo mogoče. Sam se po soočenju z vetrom in skorajšnjo prizemljitvijo zatečem nazaj nad mesto Karlovo, kjer pričakujem odrešilno dviganje. Več kot nule ne najdem, le-ta pa me odnese globoko nad mesto. Borim se do konca in doleta do pristankov ni več. Tako pristanem na krošnji divje češnje na nekem vrtu blizu centra. Ideja bolj slaba, vendar še kar dobro izvedeno. Brez prask, brez polomljenih reber in strganih štrikov na padalu.
Včeraj se je ponovila zgodba iz Makedonije, na štartnem cilindru so nekateri leteli previsoko od dovoljene vrednosti. Makedonija je bila zame dobra šola, zato zapustim steber že 200m pred limito - inštrumentu namreč ne gre verjeti, kar je poleg Urbana  uvidelo veliko pilotov v prekršku. Na prvem brifingu na štartu je Xavier dejal da tolerance sploh ne bo, vendar se je spet izkazalo da za najboljše pravila ne velja oziroma se jih priredi tako da ni štale. Tudi Aeby in zmagovalec tekme Schmoker sta bila nekaj metrov čez mejo, zato se je naknadno odločil za 20m tolerance. Tudi v Franciji na Evropskem prvenstvu je bila podobna zgodba, zaradi letenja po oblakih smo najebali vsi ostali, razen najboljših - npr. Maurerja in Aljaža, ki jo v dan danajšnji formi ne bi tako poceni odnesel :)Dirka je bila sicer podobna prvim dvem, po privh 15km grebenskega letenja je sledila ravnina, ki v teh pogojih res dela odlično. Večina Slovencev štarta slabo, tako da se v prvem stebru na ravnini znajdemo med zadnjimi. Celo tekmo se borimo da bi ujeli številno vodilno grupo, vendar razlika ostaja enaka, saj je Urbanu grupa zaupala nalogo iskalca stebrov in porivača, ki jo zelo dobro opravlja. V zadnjem stebru se le nekako približamo vodilnim, tako da zaostanki za njaboljšimi niso preveliki. Malo več zaostane Aljaž, ki se z Evropskim prvakom Blondijem malo pred ciljem rešuje 20m nad ravnico. Stojan tu nekje prizemlji.
Več slik na SLO Paragliding
LP Gašper