Maraton treh stotk

Avtor: Franek Rakun

Petek, 20. april

Pomlad se je le počasi prebujala za nas jadralne padalce, ki nam začetek pomladi ne pomeni samo taljenje snega in prve rože, pač pa tudi stabilno ozračje in močan gradient. Do konca aprila se je le sestavilo nekaj dni za dobre prelete. Po štirih dneh lokalnega jadranja se s Cenom odpraviva na Dobrovlje. Bila je dobra napoved, s kar nekaj SV vetra v višinah. Želja mi je bila odleteti z Dobrovelj na Gorenjsko, da ne drgnem preveč standardne špure Golte - Gorenjska. Poberem, nato s polnim »gasom« proti Menini planini. Preletim grebene nad Vranskim in pazim na višino ter priklopim Menino. Tukaj je kar nekaj severnega vetra, ki se je lepo ujel na severne grebene in točno to rabim, da priklopim nizek oddajnik pred Lepenatko. V Gornjem Gradu sem vseeno nizek, da mi je bilo prav toplo po pol ure zelo nizkega pobiranja. In končno me le popelje močan steber modre termike čez 2 jurja nad Lepenatko. Vesel, ob lepih razgledih, pičim po modrini, polepšani z močno pobeljenimi vrhovi Kamniško Savinjskih Alp proti Krvavcu. Tam prve baze, ki mi polepšajo dan. Letenje od Krvavca do Kriške gore in nazaj pa vseeno bolj netipično zaradi kar nekaj SV vetra, ki ti dodatno učvrsti roke s komandami ter iz misli prežene odvečne stvari in tako ostane samo padalo in ti. Na Kriški pomislim na enosmerno špuro, vendar si premislim, ker mi je ljubše letenje s povratkom, pa še Kranjska gora mi ni dišala v tem vetru. Sledilo je počasno letenje iz Krvavca proti domu v veter. Res je šlo počasi, vendar z lepo višino in dosti časa za sproščujoče razglede in fotke. Pristanem ob piceriji Četara v Okonini pri Ljubnem ob Savinji in tako so Dobrovlje postale štart, ki je dobil prvo stotko.

Sobota, 21. april

Dan, ki z napovedjo prekaša vse do sedaj letos. Zelo malo vetra v višinah, dober gradient, višine baz oblakov prek 3 tisoč. Danes je dan, ko bom odletel FAI 100 trikotnik z mojega vzletišča, sem si rekel takoj po pregledu napovedi. Na vzletišču se kar nabirajo naši, Korošci in ostali, ki se odločijo na ta dan obiskati zasnežene vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Slišim tudi informacijo, da so določeni padalci odšli zgodaj zjutraj na Sorico. Štartam prvi in brez težav zapustim Golte. Sledi zelo nizko pobiranje na Svetem Križu in dan se začne. Priklopim Uršljo goro, tu leti noro gor kamorkoli se premaknem in v ozadju nad Peco se pojavijo prve baze nad 3000 m.n.v. Po postaji se derem, »full« vesel, ostalim, da je zadaj baza zelo visoko in da so nori pogoji za v Alpe. Do Pece v ravni črti, povečini čez 2300 m višine. Tu poberem do višine dovoljenega in dobim občutek, da je vse v mojem dosegu, kot če bi letel z jadralnim letalom. S to lepo višino se sedaj odločam med Olševo in priklopom Košute prek Jezerskega ali pa da bi poskusil kaj novega in posledično s tem ogrozim mojo misijo. Odločim se za avstrijski Obir. Priklopim ga kar nizek, v nekem meni neznanem dolincu iz obeh smeri, nato pa gre z nekaj truda spet pod bazo in odprejo se mi čudoviti razgledi proti severu. Sedaj moram Košuto vzeti kar od zadaj, namesto klasike. V zraku dobim občutek, da bomo v tako kvalitetnem ozračju kot je danes, zvečer na spletu sigurno priča čudovitim preletom. Svojega leta pa vseeno nisem raztegoval ali spreminjal. Hotel sem odleteti FAI 100 za svoje zadovoljstvo Sobota, 21. april D in lastno zbirko. Z lepo višino priletim mimo Grintovca in »štempljam« tretjo točko na Črnivcu. Res je malo dnevov, ko lahko z lepo višino letiš v vse smeri skoraj z isto hitrostjo. Sedaj me čaka le še vrnitev domov. S 1500 m višine me kar lepo požre na zahodno stran Lepenatke. Običajno ni to nič posebnega, danes pa, ko sem večino časa letel prek 2 tisoč in se znajdem nizek ob nekem grebenčku, ki ga moram z vetrom popeglati do vrha, se mi pa to zdi kar nekam malo. Ko si s težavo priborim vsak nabrani meter, si oddahnem, ko spet zadiham hladnejši zrak nad Lepenatko. Nadaljujem proti Raduhi, od tu na Golte, kjer se potrdim na štartu in nato parkiram svojega Kinga tik pred hišo. Uf, kakšen dan in kakšno lepo potovanje. Zvečer se to samo še potrdi na XC Globe-u in padel je svetovni rekord naših štirih »top« pilotov ter seveda rekordni FAI zame.

Nedelja, 22. april

Novo jutro, nova napoved, nov letalni dan. Saj ne, da se mi »full lušta«, pa še rahel občutek krivde me obide, če bi še danes cel dan v zraku preživel, kajti namen je bil biti z družino. Pa ne, da bi moral spraševati za letenje, ampak vseeno omenim - kaj pa če bi šel letet, ker potem res dolgo ne bo vremena (kot zmeraj), reče »ja pejt« - »green light« akcija. Na pristanku srečam Rupa, Bidra in Pahota, ki so prišli po avto, ker je Rup prejšnji dan letel z Golt do Bohinja in se jim kar pozna na spanju, da jim še za v zrak ni. Jaz in Cena standard. Nasučem Golte in pokrije vse do Raduhe, »fajn«, si rečem. Privlečem se do Luč in z zadnjimi močmi naslonim na greben in pričnem z drgnenjem na eni nulci, kar je trajalo več kot pol ure, en čas dol, en čas gor. Če bi bil z družino, bi lepo izkoristil dan, zdaj pa tole švicanje in matranje, si mislim, itak bo treba pristat. Nato se oblačnost razkropi in prične delat - ha, mogoče pa le. Zvlečem se na Raduho in grem prek Robanovega kota in Logarske doline nad Jezersko. Tam do baze in potem smer Košuta, do katere izgubim vso višino in me za Jezerskim kar fino premetava in preizkuša moje znanje v rahlem rotorju. Končno priklopim Košuto, zdaj se bo pa peljalo. Pa ni bilo tako kot ponavadi. Veliko vetra, nobenega formiranega stebra, nabijanje gor in dol. Priklopim Begunjščico v jeb.... razmerah in končno zagledam jadralne padalce, ki mi potrdijo, da nisem gledal napovedi za kak drug dan, ker do sedaj sem videl samo jadrilice. OK, do Stola, nato obrat. Pred Dobrčo super višina, na Kriško goro komaj komaj, tam srečam Mickota in Matica. Pri Storžiču me malo sklofa, ker pa bi rad do doma, me v Krvavec in vzhodnik ne vleče in se vržem proti Kočni, ki sem jo enkrat že speglal nizek do Nedelja, 22. april N vrha in prav tako danes, čisti užitek. Ker se je dan nagibal k koncu, sem vedel, da me sedaj čakajo le še sladice, če bom to znal izkoristiti. Takoj zatem napačna odločitev, ko se vržem mimo Planjave v sončno Logarsko, kamor me kar splakne jugozahodnik, močno propadanje na srečo brez rodea, nizek se privlečem čez Robanov kot do Raduhe, tam pa standard v zid vzhodnika, obrnem in poskusim na s soncem obsijani zahodni strani Raduhe, kjer je ponavadi rotor in misija nemogoče. Ker pa je pozna ura, pomlad in sonce direkt v skale, začne vario piskat in zlezem višje, kjer je zopet sled jugozahodnika. Zapustim Raduho in na Ljubnem poberem zadnje vzdihljaje nekega stebra, ki ga tam drugače nikoli ni. Priklopim zahodno stran Golt v Tirske peči in splaniram pred hišo. Kako čudovito se je dotakniti tal po takšnem preletu, polnem presenečenj, počutiš se noro živega. Maraton treh zaporednih stotk bo ostal v lepem spominu za vedno.