Letenje na Madeiri

Že leta 2016 smo se odpravili na enotedenski padalski izlet na Madeiro. Ker smo bili nad hrano, ljudmi, pokrajino, predvsem pa čudovitimi pogoji za letenje navdušeni, smo se zelo razveselili ponovnega povabila Tomaša Lednika, če se mu pridružimo tudi ta december. Tomaš je vsako leto organiziral padalsko odpravo na Madeiro, kjer je nadobudne letalce in letalke učil letenja v termiki in zakonitosti uspešnih preletov.

Poleg naše družine so se mu pridružili še štirje drugi piloti iz Hrvaške (Inja), Slovaške (Tomaš) in Poljske (Pavel in Lukas). Dobili smo ugodne karte za direkten let iz Minhena, vendar je letalska družba Flyniki en dan pred našim odhodom šla v stečaj, s čemer pa je šel »v maloro« tudi naš prevoz. A naša motivacija je ostala neomajana. Po nekajurni paniki, ki smo jo usmerili v divje iskanje nadomestnega leta, smo že sedeli v avtu in se peljali proti Pragi, od koder smo v zadnjem hipu dobili letalo. Ko smo že opravili varnostni pregled in čakali na vkrcanje, so mene (Matica) in Miho po zvočniku poklicali k varnostni službi. Na ekranu so nama pokazali »sken« najinih padal, češ da je notri nek nevaren eksploziven predmet. Izkazalo se je, da je šlo le za rešilni jopič, ki ima majhno bombico, ki omogoča, da se napihne takoj ob stiku z vodo. Očitno so varnostni detektorji na letališčih občutljivi tudi na reševalne jopiče - v vednost vsem, ki imajo namen v prihodnosti delati kaj podobnega. Po razrešitvi teh nesporazumov, kratkemu spancu v predmestju Lizbone in zgodnjemu jutranjemu letu, smo končno pristali na Madeiri. In v trenutku nam je bilo jasno, da je bilo vse skupaj vredno dolge vožnje, živcev ob stečaju Flyniki ter dragih in neokusnih kav na letališčih. Temperatura (20+ stopinj Celzija) je bila zelo prijetna sprememba v primerjavi s hladno Slovenijo, žareče sonce pa je obljubljalo termiko za naše padalske podvige.

Madeira je majhen portugalski otok v Severnem Atlantskem oceanu, blizu obale zahodne Afrike. Ima nekaj več kot 250 tisoč prebivalcev, ki pa v večini živijo v glavnem mestu Funchal. Tako je velik del otoka ostal neokrnjen ter zaradi goratosti in goste poraščenosti z nenavadnimi drevesi težko prehoden. Na Madeiri se narava prepleta z delom človeških rok. Ena izmed glavnih znamenitosti so levade, sistem kanalov, ki se razteza več kot 2000 km po otoku. Levade so namenjene razporeditvi vode iz severne, bolj deževne strani otoka, na sončno južno stran.

Če se boste v prihodnosti odpravili na Madeiro - s padali ali brez - vam predlagamo, da najamete avto. Javni prevozi so namreč redki in zaradi razgibanosti reliefa zelo počasni.

Hartmut’s place in poncho

Hartmut Peters je prišel iz Nemčije na Madeiro in storil to, kar smo si po tihem želeli storiti tudi mi. Kupil je enosmerno letalsko karto in rekel, da bo ostal dokler bo lepo vreme - od takrat pa je minilo že kakšnih deset let in nič ne kaže, da se namerava vrniti (na otoku se namreč leti v povprečju 340 dni na leto). Na hribčku Arco de Calheta ima v neposredni bližini svojega doma urejen štart, kamor prihajajo nam podobni padalski navdušenci iz najrazličnejših koncev sveta. Hartmutov štart je od glavne ceste, ki se vije ob plaži, oddaljen kakšnih 10 minut z avtom. Pred vhodom na njegovo posest stoji tabla, na kateri je z velikimi črkami napisano: “Come- 2Fly”. S padali na ramah nas kamnita potka vodi pod razraslimi vrtnicami, čez lesen mostiček, pa mimo ribnika in džunglasto razraslega zelenja, bambusov in kaktusov, do lepo pokošenega štarta. Tam trakec skoraj vedno kaže navzgor, trava pa se, z vmesnimi premori, ko sonce zastrejo zgodnji letalci, kopa v sončni svetlobi. Če le piha vzgornik, je Hartmutov štart idealen, saj ni preveč odročen, obenem pa dovolj visok, da je mogoče odjadrati nad hribe, ki se dvigujejo proti severu. Termika v decembru na Madeiri sicer ni posebno močna. Tako je letenje v tem obdobju precej mirno, a zato nič manj čudovito. Razgled v zraku se razprostira čez zeleno in strmo divjino, pa preko hiš, cest in teras za vrtičke in njive,vse tja do mogočnega oceana. Če nismo pristali kar nazaj na štart, je za pristanek bilo več kot dovolj prostora na plažah Calheta in Madalena do Mar. Na kakšen posebej topel dan se je dalo odleteti tudi severozahodno proti svetilniku Ponto de Pargo, ali pa jugovzhodno kar do našega hotela v Ribeira Bravi. Tako je to pri Hartmutu. Hartmut vozi tandeme, leti vsaj štirikrat na dan, spoznava padalce s celega sveta in mu res ni hudo. Lepo pa smo se - poleg padalskih užitkov - imeli pri njem tudi na trdnih tleh - pripraviti zna namreč najboljši (tako pravi vsaj sam) Poncho na otoku. To je tradicionalna madeirška alkoholna pijača, ki jo pripravijo iz žganja, medu, svežih mandarin in limon, ki jih tam ne manjka. Če se komu slučajno ne smeji po celodnevnem letenju, se mu bo pa gotovo po tej specialiteti.

Cabo Girao in zlomljen gleženj

Cabo Girao se s svojimi 580 metri višine ponaša z naslovom drugega najvišjega morskega klifa na svetu. Nekega sončnega jutra smo se ob spremljavi nežnega vzhodnika odpravili na nov letalski podvig. Iz steklene razgledne ploščadi (na katero je zagotovo veliko strašneje stopiti, kot pa leteti z jadralnim padalom) smo si ogledali naš pristanek - med strmim rdečkastim klifom in na videz mirnim Atlanstkim oceanom je ležala skalnata plaža. Iz višine več kot pol kilometra je bila strašljivo majhna, plana B ob morebitnem ponesrečenem pristanku pa ni ne levo ne desno. Štart se nahaja kakšnih 40 metrov pod razgledno ploščadjo. Ko smo prispeli in pripravili vso opremo, je termika že lepo pogrela zemljo in prve ptice so jo izkoriščale za svoje, nam padalcem dobro znane nadzemeljske užitke. Letenje na Cabo Girau je popolnoma druga zgodba, kot smo je vajeni na domačih hribih. Zaradi skoraj navpičnega reliefa in močnega sonca, smo na klifu doživeli termiko, kakršne še nismo izkusili. Poleg tega je bila ura zgodnja in stebri še niso bili dobro formirani - tako nas je v zraku veselo premetavalo. Stransko zapiranje je nekaj, na kar se človek hitro navadi, po frontalnem zapiranju, ki ga spremlja nenaden padec navzdol, pa laični padalec hitro začne pogrešati trdna tla pod nogami. Kljub prevelikim odmerkom adrenalina je bilo letenje nad rdečkastim skalami, med katerimi so bile natlačene plantaže banan, sivim oceanom in množico navdušenih turistov, ki so nam mahali iz razgledne ploščadi, nepozabno. Analogno zahtevnemu letenju tudi pristanek ni bil najmanjši izziv. Dolga, a ozka plaža je posajena z ogromnimi kamni, ki zahtevajo počasen pristanek in visoke pohodniške čevlje. Kaj se lahko zgodi, če zavoljo večje udobnosti tvegaš varnost svojih nog in močne čevlje zamenjaš za lahkotne teniske, je na lastni koži izkusil eden izmed pilotov v naši skupini. Prvič je letel s padalom B kategorije, ki je bilo hitrejše in odzivnejše, kot je bil vajen. Na plažo je pristal z nekoliko preveliko hitrostjo in zaradi kombinacije neugodne podlage ter neprimerne obutve si je nesrečnež zlomil gleženj na kar dveh mestih. V bolnišnici na Madeiri so zanj sicer odlično poskrbeli ter ga uspešno operirali, vendar je bilo letenja zanj za kar lep čas konec. Nauk zgodbe: Cabo Girao je izjemna letalska destinacija, vendar manj primerna za začetnike ali nikdar ne pozabite na dobre stare “gojzarje”.

Paul Serra in vetrni generatorji

Eden izmed lepših štartov, ki smo jih v tem čudovitem tednu obiskali, je bil gotovo na vrhu Paul Serre. Velika, popolnoma ravna planota, ki se dviga skoraj 1500 metrov nad morjem (in pristankom) je bila tako najvišja točka naših padalskih podvigov na Madeiri. Ta štart je sicer s svojo orientacijo proti jugu v tem obdobju primeren bolj poredko, saj takrat po navadi piha severni generalni veter, vendar se nam je enkrat vseeno nasmehnila sreča. Zaradi megle je bilo ob vzletu sicer nekaj težav z vidljivostjo, a se je tistih nekaj meglic po par minutah dovolj razkadilo, da smo lahko odleteli. Pri poletu iz Paula Serre velja biti posebej pozoren na to, da vse do plaže skoraj nobenega vmesnega pristanka oziroma so ti zelo neugodni. Prav tako je potrebno upoštevati daljnovod, napeljan visoko nad dolino, ki se ga iz zraka nekoliko slabše vidi. Četudi pogoji za letenje na Paul Serri zaradi severnega vetra niso vedno primerni, se gotovo splača ogledati to krasno, vetrnih generatorjev in sončnih celic polno planoto. Razgled pa se tam odpre tudi na severno stran Madeire, ki velja za veliko bolj divjo in neposeljeno. Mi sicer nismo imeli te sreče, saj je bila severna stran popolnoma v megli, sta pa pred leti tja že odletela Tomaš Lednik in njegova žena Lučka (Lucie).

Tomaš Lednik

Ko smo prišli iz Madeire, je naš inštruktor Tomaš s svojo družino skočil na novo padalsko odpravo in sicer v toplo in divjo Kenijo, v dolino Kerio, znano po dolgem grebenu, ki privablja jadralne padalce iz vsega sveta. 23. januarja 2018, en mesec po naši vrnitvi iz Madeire, se je Tomaš v Keniji med letenjem s tandemom smrtno ponesrečil. Novica nas je močno pretresla. Tomaš, nekdanji solastnik podjetja Sky Paragliders, se je poleg testiranja novih padal profesionalno ukvarjal z akro letenjem, preleti, ter bil član češke reprezentance v točnosti pristajanja in tekmovanjih v paraskiju. Skakal je tudi z »base jump« padalom in letel z »wingsuitom« (obleka-krilo) ter letel s paramotorjem. V vseh naštetih disciplinah je bil med najboljšimi svetovnimi piloti. Tekoče je govoril slovensko, saj je bil tudi naših »korenin«, veliko je letel pri nas in dobro ga je poznala in občudovala vsa generacija naših po stažu starejših prostih letalcev. Vedno je bil s svojimi zračnimi vragolijami glavna atrakcija večjih prireditev v tujini. Vsepovsod je s svojim stalnim nasmehom, preprostostjo, dobro voljo in umirjenostjo prinašal pozitivne vibracije med ljudi. Poleg svojih športnih dosežkov pa je bil skrben oče Selmi in Mathiasu, ljubeč mož ženi Lučki, nam pa zanesljiv in navdihujoč inštruktor. Tomaševa pripovedovanja o številnih padalskih podvigih, skupni jutranji teki po zaraščenih gričih Madeire, vsa njegova pomoč ter neizmerna in nalezljiva ljubezen do letenja nam bo za vedno ostala v spominu. V čast nama je, da sva imela priložnost leteti z njim.

Maruša in Matic Grešak