Iz Erzotovega dnevnika: Kdor je dober, ne leti (padalska dobrota)

Od 25.10.- 7.11. 2007 je bila naša prva odprava v Brazilijo, od mojih skupnih pet (še 2008, 2009, 2010, 2013). V alpinističnem žargonu bi lahko rekli, da je bila to izvidniška odprava, ki je bila sestavljena iz legendarnega Rabiča, Klarića, Nevidnega, Mljača in moje malenkosti. Ko 26. oktobra po dolgi vožnji iz Fortaleze najdemo cesto na štart QUIXADA (Kišada), ki obstaja zaradi cerkve do katere pelje, lahko v senčni uti, tri ure, zgolj opazujemo kako izgleda pre-močan pasatni ekvatorialni veter. Naslednje jutro, ljubosumna ekipa Brazilcev, ki tu poskuša postaviti nov svetovni rekord v prostem letu, še v temi zbeži iz hotela na štart, misleč, da poti ne poznamo. V jutranjem svitu se mrzlično vpenjamo v sedeže za štartom, kakor vsi ostali. Ko stopimo iz zavetja nam (spet) postane jasno, da je brez pomočnikov, ki ti odprto padalo tiščijo k tlom, vzlet nemogoč. Tako vzletita prva dva v katapultu z obveznim rikvercanjem in visenju na mestu (ta dan Olympico odleti 402 km). Včeraj nismo štartali, ker nismo vedeli, da je mogoče leteti, danes nismo, ker smo videli, kako je mogoče! 28.10. 2007 se tako pojavimo na drugem štartu PATU, kjer so Brazilci "rekorde" postavljali preden so "odkrili" Quixado, ki je bila v vodnikih opredeljena kot štart, ki je samo za zmajarje in ne za jadralne padalce. Prvega novembra se spričo bolečine v hrbtu, kjer imam zavijačene vijake od zloma v letu 2006, javim naivno za šoferja. Štartam ob 11 h: Patu - Almino Afonso - Frutuoso Gomes - Antonio Martins - po cesti s peskom, kot v Sahari, da se lahko pelješ le 20 km/h - Piloes - Marcelino Vieira (tu vzamem Mljača) - Mai Felipe - Uirauna - Sao Joao - Cajazeiras - Ico (18:15, že je tema) - Iguatu - Carius (tu okoli polnoči pridemo do koordinate, ki jo je poslal Klarić, a tam je le 200 ljudi in njegov ruzak sred noči, njega pa ne - vsaj jaz sem se takrat kar ustašil, da mu niso kaj storili) - Iguatu - Ico - Jaguaribe - Alto Santo (tu zastane- Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo DNEVNIK mo, 3:00, jaz ne bom več vozil, Klarić pa, ki je prvi, prav ta dan odletel 200 km, nam v prah za cesto vrže svoje padalo, rekoč: "Spite v njem, jaz ne letim več!" Zatem se odpelje po Rabiča, ki je na edini pumpi v Iracemi, 50 km proč in pot domov pelje nazaj tu mimo. Opomnim ga še, naj vzame telefonsko kartico za klic, če se ne bi našla, saj je Jože zraven stacinarnega telefona, in se ga da poklicati. Odpelje se brez. Po dobri uri se vrne in nas budi, naj mu dam kartico, ker Jožeta na "edini" pumpi ni, seveda se izkaže, da sta dve in je on na drugi. Prizor, ko se mi, v prvi svetlobi ob petih zjutraj valjamo v prahu, za cesto pokriti s padalom, nasproti pa se zbira čakajoč na avtobus skupina začudenih ljudi, je gotovo neponovljiv. Potiretama - Rodolfo Fernandes - Umarizal - Patu: ob 7.25 smo po 925 km sklenili krog v naši pousadi in naravnost na zajtrk. Potem pa eni letet, prej omenjeni legendarni Rabič, ki se je na pumpi naspal, na novih 100+, drugi, uničeni - jaz, pa spat!