Speed Gliding, Nebesa 2007

Pri srečanju s šentrupertskimi zmajarji v Tolminu, je oživela ideja, ki že dolgo živi in njena realizacija je, kot ponavadi, odvisna od vremena. Seveda, saj za tako veliko predvideno število ljudi, ki naj bi prišli na štart, niti ni prostora pod streho, pa naj se leti ali pa ne. In ko smo debatirali o šentrupertskem speed glidingu, je preteklo precej soče in pira, predno smo sploh dojeli kaj se sploh menimo. Namreč, okupacija Nebes (vzletnega mesta) nad Šentrupertom je bila dne 22.9.2007 bolj razsežna, kot je bila načrtovana. Vzletišče v Nebesih me po obliki spominja na vzletišče na skakalnici za smučarske skoke. Nekaj je zruvano, nekaj zglajeno, trava še ne raste, na koncu pa drevesa, ki jim vsake toliko časa kateri zmajar poljubi vrhove. Kot bi skočil zmajar na babo je izgledalo nazadnje (lani), samo da sam ni mogel dol. Iztikali smo ga iz drevesa in se hkrati smejali kot zmešani, pa ne hudomišno, ampak smo hoteli, da ta »ne«sreča čimprej preide v pozabo. Pa vendarle... V okolici je lep, čist prostor za sestavljanje zmajev in še lepši pristanek na polju. Dva hrasta, ki sta že pred časom prekrižala pot nekemu šentrupertskemu zmajarju pa sta že upepeljena. Gori se vedno nekaj dogaja, in tudi tokrat se je. Zbralo se nas je veliko število. Okoli 30 zmajarjev je razprlo krila. Moje pričakovanje ni segalo tako visoko, ker nisem niti sanjali, da bo tako dobro poskrbljeno za nas. In ko sem se nazadnje pogovarjal s Sebotom in ga vprašal, koga lahko pripeljem, mi je skrivnostno odgovoril: »N`ben pr`blem, ti kar prid` in pr`pel«. Rad bi povdaril, da je šlo za tekmo in ni šlo za tekmo, torej najbolj je šlo za lepo sobotno druženje. Pri prihodu gor sem najprej dobil golaž in 2 deci cvička. Za nameček pa je eden od njihovih članov še s prstom pokazal na poln sod v nekem prostoru, v katerega smo lahko vstopali in nalivali po mili volji. Od vzletišča do pristanka je natanko 300 m višinske razlike. Teren se počasi spušča, tako da imaš vedno občutek, da si nizko. Organizatorji so določili pravila in speed gliding se je začel. Brez zapletov, varno, s primernim čelnim vetrčkom na štartu in prostim vrstnim redom nastopa. Progo dolgo približno 2000 metrov je nahitreje prevozil Matjaž Čater s časom 1:24:57 in s povprečno hitrostjo okoli 85 km/h. Drugi je bil le slabih pet sekund za njim Franci peternel, tretji pa Simončič Jože 10 s za zmagovalcem. Nehvaležno četrto mesto pa je pripadalo Simončiču Sebastjanu – sebotu. Za nekatere netekmovalce je bil prijeten tudi gliding brez »speed«, saj se je na blagi termiki dalo pobrati kar na 1000 metrov. Glede na pozno jesensko vreme je bilo dovolj za uživanje v prelepem razgledu po vinskih goricah... »za dušo privezat«. Rajanje se je nadaljevalo v pozno popoldne. Ob pečenki, dobremu cvičku in živi glasbi (vse v neomejenih količinah in zastonj), smo izmenjali vtise in skovali načrte za naslednjo sezono. In če bomo polovico načrtovanega v naslednji sezoni res uresničili, bomo vsi med sabo zmagovalci. Iskrena hvala v imenu vseh udeležencev šentrupertskim zmajarjem za gostoljubje in organizacijo. Bistvo tolminske debate je bilo več kot uresničeno.