Zakaj in kako sem postal jadralni padalec

Avtor: Ljubo Mohorič, “padalc”
Fotografije: Boža Bolčina

Čas približevanja 70. letnici mojega rojstva me je zadnji mesec leta 2019 vse pogosteje nagovarjal, da bi bilo prav, da tudi sam nekaj prispevam k vsebini tako kvalitetne revije, kot jo imamo jadralni padalci in zmajarji (v nadaljevanju JP in JZ). Toda že prvo resnejše razmišljanje v tej smeri me je opozorilo, da pravzaprav k tako strokovni in s samimi podvigi prežeti vsebini revije, s svojimi, več kot skromnimi jadralno padalskimi (ne) uspehi, nimam kaj dosti za dodati. Kaj lahko nekdo, s tako (pod)povprečnim padalskim znanjem in izkušnjami, kot jih imam sam, sploh lahko sporoči bralcem revije Ikar, kjer se oglašajo vrhunski teoretiki in predvsem praktiki JP in JZ? Po daljšem premisleku pa sem prišel do sklepa, da morda le nimam prav. Nenazadnje so prav vsi ti letalci prišli do JP veščin in znanj, ter tudi do JP izpita, na podoben način kot jaz sam in, da smo vsi mi na svojih začetniških fazah najverjetneje naleteli na približno enake radosti in strahove. Da bi drugim delil nasvete in nauke pač ne bo šlo, še posebej zato ne, ker se mi je ob tem razmišljanju od nekje prikradla v spomin še neka ponesrečena prispodoba izobraževanja iz bivše Jugoslovanske ljudske armade (JLA), no saj tudi v Slovenski vojski ni dosti drugače, ki je 'rahlo' ironična. Zapisano zgleda tole takole: »Oficirji JLA so imeli včeraj visoko strokovno predavanje o boju proti raketnim izstrelkom in možnosti obrambe Jugoslavije (Slovenije) v primeru sovražnega napada z najsodobnejšo vesoljsko tehnologijo. Po končanem predavanju so oficirji odšli na strelišče, kjer so se preizkusili v streljanju z zračno puško«. Tako nekako bi, iz prvega zornega kota, v luči delitve nasvetov, izgledal tudi moj poskus opisa lastnih 12-letnih jadralno padalskih dosežkov. Mojim mlajšim kolegom bi lahko realno ponudil le 'streljanje z zračno puško', saj ne morem pisati o XC preletih, niti ne o kakšnih rezultatih pri pristajanju 'na piko' (ker sem vedno padel na zadnjico), še manj o klubskih zmagah, ker sem bil vedno izven konkurence, da ne govorim o pionirskih poletih z vrhov pettisočakov Himalaje, poletih s kontinenta na jadranske otoke, da o 500-km preletih po Braziliji in JP akrobatiki niti ne pišem (čeprav, roko na srce, je tega nekoliko le bilo)… Pa vendarle ni čisto tako, da ne bi imel kaj smiselnega za sporočiti drugim.

Menim, da sodim v povprečno populacijo jadralnih padalcev in teh mislim, da je med nami največ (naj mi elita oprosti). V naši zelo kvalitetni reviji Ikar pa mislim, da se nas teh oglaša najmanj, saj v njej prevladujejo članki, kar seveda ni nič narobe, le o najboljših in njihovih občudovanja vrednih dosežkih, da ne rečem podvigih. Seveda pa bi bilo zelo dobrodošlo, da tudi tisti povsem povprečni napišemo kakšno svojo izkušnjo in/ali zgodbo iz lastne prakse. Nekje iz moje notranjosti se je namreč oglasil moj altruističen jaz in me opomnil, da ne bi bilo slabo opisati vse svoje neuspehe in ponesrečene primere iz tega športa, tako v zraku kot na tleh, saj se nenazadnje lahko zelo ve veliko naučimo tudi iz izkušenj drugih. No, tu sem se torej našel in opolnomočil svojo odločitev, da opišem in posredujem svoje izkušnje, večinoma mlajšim kolegom. Učenje iz napak drugih je lahko, tako pravijo, najbolj hvaležno in najbolj smiselno učenje.

Nekaterih mojih napak ne priporočam ponavljati nikomur, pa čeprav je to samo moja osebna izkušnja v čisto določenih okoliščinah. Želim, da bi bilo takih primerov med nami čim manj. Tudi zato, ker aktivno letim in se dobro počutim med vsemi temi čudovitimi ljudmi in mi že njihova soprisotnost vliva veliko življenjskega optimizma ter me izpolnjuje v mojem jadralno padalskem preživljanju prostega časa. Napake se v padalstvu drago plačajo in veliko sreče je potrebno imeti, da se vsi taki spodrsljaji, kot so bili tudi moji, ne končajo nujno tragično.

No, pa da ne pozabim, ena svetla točka v moji padalski karieri je pa vendarle tudi zabeležena in dokumentirana. Z Damjanom (mišljen je D. Pregelj) sva pred leti na vzletišču Lijak posnela kratek video o ročni košnji tega vzletišča, ki se je kar nekaj časa vrtel na YouTube-u. Vsi ostali neuspehi, ki jih štejem za zelo uspešne, bodo opisani v nadaljevanju. Za uspešne jih štejem zato, ker sem jih preživel. Žal pa vsem padalcem ni bilo dano, da bi take in podobne neuspehe ali napake preživeli. Doslej sem namreč imel veliko sreče, nekaj znanja, nekaj instinktov in tudi nekaj 'jajc'. Zdaj mi je tudi jasno, da se samo iz dobrih jajc izvalijo dobri orli.

V članku bom opisal vse, kar se mi je dogajalo v zvezi s tem športom v teh 12-ih letih mojega življenja od same odločitve, da postanem pilot JP, pa vse do moje 70. letnice, na kateri si želim, da sodeluje 70 pilotov, jadralnih padalcev in zmajarjev. O tem več na koncu tega sestavka.

Že uvodoma moram povedati, da sem se tega športa lotil sorazmerno pozno, pri svojih 58-ih letih. Torej takrat, ko večina moških teh let opušča svoje športe, kaj šele, da bi se lotevali novih, še najmanj pa jadralnega pa dalstva. Padalstvo sem takrat, pred 12. leti, le dodal nekaterim športom, s katerimi sem se že prej rekreativno in aktivno ukvarjal: kolesarjenje, plavanje (tudi zimsko), gorsko smučanje, tek na smučeh, rolanje, drsanje na ledu in krajši (vse redkejši) teki, dolgi do 12 km. Lahko bi rekel, da je bila odločitev za JP le logično nadaljevanje vseh prejšnjih aktivnosti, ki so rezultirale v želji po nadgradnji dotedanjih športnih aktivnosti in, da zaradi tega novega športa nisem opustil prav nobenega prejšnjega. Res pa je, da odslej absolutno prednost dajem prav JP in, da je to danes moj 'favorite sport'.

Da bo bralcem, veliki večini sem namreč nepoznan, vsaj deloma razumljivo za koga gre, se predstavim že uvodoma. Rodil sem se 9. 3. 1950 v vasici Čekovnik nad Idrijo. Tu sem se rodil vsaj pet let prepozno, da bi se priključil majhni skupinici pionirjev zmajarjev, ki so s Hleviških planin med prvimi v Sloveniji poleteli kar z doma narejenimi zmaji v spodaj ležečo dolino Idrijske Bele. Nisem prepričan, da bi se jim pridružil, četudi bi bil rojen tistih pet ali nekaj let prej, kajti to so bili za takrat veliki podvigi in ne verjamem, da bi premogel toliko poguma kot sta ga takrat imela Janez in Emil Guzeljev ter njuni podporniki. Prav ta pionirska skupina zmajarjev je 'odkrila' danes v Sloveniji zelo znano in tudi še danes moje najbolj pogosto vzletišče, Sončnico nad Budanjami v Vipavski dolini. Dejstvo, da sem na pripovedovanje o teh podvigih postal pozoren, pa priča o tem, da sem v sebi nosil nekaj latentnih ikarusovih genov. Ptičji gen je v človeku ostal iz davnih časov, a se je tekom evolucije nekje izgubil in tako je strah pred letenjem postal večji kot želja po letenju. Samo tisti, ki uspejo ta strah pred letenjem premagati, lahko postanejo padalci ali letalci. Pri nekaterih posameznikih se ta gen skozi tisočletja ni bistveno izgubil in je bil močnejši kot pri drugih in so ga v dobi tehnike uspeli zopet odkriti in aktivirati ter se lotili izdelovanja prvih letalnih naprav (Dedal, Ikar, brata Wright, brata Edvard in Josip Rusjan…).

Še dobro se spomnim, da se je po vasi govorilo, da sta na služenje vojaškega roka med vojaške padalce v Niš takrat odšla oba Černalogarjeva iz Hleviš. Ob koncu osnovne šole sem sicer sanjal o vojaškem pilotu, a te želje iz različnih razlogov nisem mogel uresničiti. Tako sem najprej pristal v rudniku, nato pa v tankovskem rodu kopenske vojske takratne JLA, a želje postati pilot nisem nikoli opustil. Ta se mi je uresničila šele 17. 07. 2013 leta, ko mi je Javna agencija za civilno letalstvo RS izdala dovoljenje za pilota jadralnega padala. Res to ni bilo isto, a nekaj tankovskega sem, hočeš nočeš vnesel tudi v padalstvo. Nekateri na Kovku, ki so priložnostno spremljali moje prve vzlete z JP, so rekli: »Ta pa vzleta kot tank«. A o tem nekaj več malo pozneje.

Bilo je leta 2007, ko sem v Vipavski dolini zagledal v zraku nad Kovkom skupino različno obarvanih jadralnih padal. Partnerici Boži sem nenadoma odločno rekel: »Tudi jaz bom letel s padalom «. Ni mi oporekala. Pozneje me je moralno in organizacijsko podpirala, ko mi je nesebično pomagala pri vseh prevozih na vsa različna vzletišča, da sem postal kolikor toliko samostojen padalec. Odločitev, da grem delat izpit za JP je povečala mojo čuječnost do vseh tistih pripovedi, da ne rečem legend in mitov, ki so v Vipavski dolini krožili o raznih resničnih in manj resničnih dogodkih med padalci. Nekateri od teh primerov so v moji predstavi o JP postali rahlo strašljivi in moram priznati, da ne preveč opogumljajoči za mojo že skoraj sprejeto odločitev. Boža mi je pripovedovala o resničnem primeru, o katerem se je med padalci na Vipavskem še dolgo govorilo. Šlo je za slučaj nekega mladega črnolasega padalca, ki ga je po vzletu proti njegovi volji odneslo med oblake (posesal naj bi ga oblak) in se je po treh ali štirih urah vrnil na zemljo (spet ne po svoji zaslugi) popolnoma prebledel in ne več črnolas, ampak osivel. O podobnem primeru so le nekaj let pozneje poročala tudi sredstva javnega obveščanja, le s to razliko, da je padalec bil odložen nekje v Triglavskem sredogorju že kar precej pomrznjen in dodobra ledificiran, o barvi las pa takrat niso poročali. No in, ko je še nekaj primerov reševanja v sili iz lastne padalske prakse v svojem stilu in žargonu opisal še izkušeni lokalni jadralni padalec Robert Bolko, sem že skoraj opustil misel na mojo prvotno odločitev. Rešilna je bila njegova beseda, ko je dodal, da se kaj takega dogaja bolj poredkoma in še to tistim, ki sami vsaj malo izzivajo svojo usodo.

Ugotovil sem, da v tem okolju biti padalec pomeni eno od bistvenih določil človeka. V pogovornem jeziku je običaj, da biti padalec pomeni 'genus proximus', zadostno ali celo osnovno določilo nekoga in, da ta označba ne potrebuje nobenih dodatnih določil ali t. i. 'difirencie specifike'. Preprosteje povedano, če je nekdo padalec, vse ostale dodatne kvalifikacije za njegovo določitev niso potrebne, oziroma niso pomembne. To, da je nekdo še delavec, uslužbenec, učitelj, upokojenec, ravnatelj, postane nepomembno tisti moment, ko si prepoznan za padalca. Kolikor vem, to ni slučaj za druge športe, kot je kolesarstvo, rokomet, košarka... Običajno rečejo, ta in ta punca ima padalca, kot da bi ta njen fant živel od padalstva in ne od česa drugega. Takšni, ki lahko živijo od padalstva, so tudi v Vipavski dolini zelo redki. Jadralno padalstvo je v glavnem strošek, 'izguba časa' in izpostavljanje nevarnostim. No, nekaj idiličnih trenutkov v zraku seveda odtehta vse nevarne plati tega lepega športa. In prav zaradi pričakovanja le teh, sem se tudi sam odločil za ta šport ali bolje reče no način preživljanja prostega časa, ki ga je bilo po upokojitvi vendarle nekaj več. O njegovih nevarnih pasteh takrat nisem resno razmišljal. Na Samov predlog sem se vpisal v tečaj jadralnega padalstva pri društvu Polet iz Nove Gorice. Tečaj je vodil učitelj JP Damjan Pregelj.

Vse skupaj naj bi se bolj zares začelo s prvimi treningi na strmini pod Lijakom prav na moj rojstni dan, 9. marca, leta 2008. Spomnim se, da sem obvestilo o tem prejel v obliki SMS sporočila na letališču v Helsinkih, ko sem bil na službeni poti na Finskem. Na Finskem je takrat snežilo, a mislim, da tudi na Lijaku tisti teden ni bilo pogojev za začetek praktičnega dela mojega začetnega tečaja o JP. Kasneje se je vreme izboljšalo in spretno smo lovili vikende, ko se je dalo odhajati na primerne terene v bližnji okolici. Po prvih začetkih vodenja padal na strmini pod Lijakom, smo nato odhajali na Vremščico in enkrat ali dvakrat tudi na Banjšice. Tu smo se v veliki vročini in rahlem vzgorniku učili prvih lekcij o padalstvu. Po desetkrat in več na dan smo tekli v dolino z napol odprtim padalom in se potem grizli v kolena, ko smo se vračali nazaj na vrh grebena, da smo lahko ponovili vajo. Le v redkih primerih si se resnično odlepil od tal in začutil čar letenja in že si bil zopet na nogah. Po 40-ih urah se je tako bližal zaključek prvega dela tečaja in sledil tudi prvi spust z Lijaka. Tega sem si zapomnil predvsem po tem, ker sem ves čas leta od vzleta do pristanka dobesedno visel (na modih) na sprednjih pasovih sedeža in se nisem upal niti toliko premakniti, da bi se pravilno usedel v padalski sedež.

Po opravljenem začetniškem tečaju sem že mislil, da vem dovolj o varnem in pravilnem letenju, zato niti nisem nameraval opraviti še nadaljevalnega tečaja, ki je potreben tudi za opravljanje JP izpita in s tem pridobitev licence za samostojno letenje z jadralnim padalom. Izpit je takrat že postajal obvezen in kmalu se je izkazalo, da bi tudi ta del tečaja lahko veliko prispeval k mojemu varnejšemu letenju. In ne le to, tudi tečaj iz postopkov v sili, ki ga je Damjan organiziral na Bohinjskem jezeru bi mi še kako prav prišel že takoj po opravljenem začetniškem in nadaljevalnem delu tečaja. To, da sem si takrat domišljal, da mi bo za moje potrebe in moje skromne JP ambicije zadostoval samo začetni tečaj, me je pozneje drago stalo. Bil sem namreč prepričan, da mi bo začetniški tečaj povsem zadostoval za moje 'nezahtevne' polete z vzletišč v dolino, saj nisem imel v načrtu opravljanja nekakšnih JP podvigov. Hudičevo sem se motil.

Razmere v zraku so me že kmalu podučile, da, ko se enkrat pobereš s tal in poletiš, izkušenj in znanj, ki ti lahko pridejo še kako prav, ni nikoli dovolj. Jadralnega padalstva se stalno učiš, saj razmere v zraku nikoli niso identične, kaj šele povsem enake. To pomeni, da se padalec vedno znajde v novih in drugačnih okoliščinah in mu že pridobljene izkušnje vedno ne zadostujejo. Damjan je ob koncu prvega dela tečaja povedal razliko med tečajnim učenjem in letenjem po opravljenem izpitu. »Ko si na tečaju te uči učitelj, po opravljenem tečaju se učiš sam. Torej učenja ni nikoli konec«. Učenje v JP pa ni zgolj učenje tehnik in veščin, ampak bi o tem lahko napisal celo knjigo. Pozneje par stavkov tudi o tem.

Po končanem tečaju sem takoj opazil bistveno razliko pri prehodu na samostojno letenje. Do opravljanega izpita je o vsem (vremenu, vetru, času vzleta, možnosti padavin…) odločal vodja tečaja, po tečaju pa sem moral sam sprejemati te odločitve, kar pa mi, roko na srce, ni bilo lahko. Prvi samostojni odleti so zahtevali lastno oceno situacije, vremena, vetra, spremljanje situacije v zraku, umik in hitro vrnitev na tla, če je kazalo na spremembo vremena. Občasno se me je v zraku polastil občutek tesnobe, strahu… Zanimiv je bil občutek, ki se me je polastil, da kljub ugodnim pogojem za letenje, nisem bil prepričan, da je tako res. Dejstvo, da v takih idealnih pogojih ni nikogar v zraku, me je begalo, celo strašilo. Razveselil sem se vsake pike nekje v daljavi, ker sem upal, da mi gre naproti JP, pa čeprav se je izkazalo, da gre za orla, kavko... Rešilno bilko sem takrat našel v UKV postaji, ki je prav zato bila takrat moj obvezni spremljevalec, pa ne zaradi vzdrževanja zvez, ampak zaradi preganjanja občutka zapuščenosti in osamljenosti. Vsak glas ali hreščanje, ki sem ga zaslišal v aparatu, čeprav ni imel nobene veze z mojo trenutno situacijo, mi je pomenil neizmerno veliko. Tolažil sem se, da je še nekdo v zraku, še nekdo je tu nekje, samo da ga ne vidim. Nisem sam med temi oblaki, sem si dopovedoval. Takrat sem si, kot začetnik, še kako zaželel pomoči izkušenih kolegov iz društva DJP Kovk. V društvo sem se včlanil, da bil sprejet in obravnavan kot novinec, začetnik, a ker za moje težave in pričakovanja ni bilo posebnega posluha, naslednje leto članstva nisem obnovil. Užaljeno sem ugotovil, da tega nihče ni niti opazil, zato sem naslednje leto nato članstvo obnovil, pa si s tem spet nihče ni belil glave. Individualisti?! Mislim, da ne bi bilo prav, da brezplačno koristim društveno infrastrukturo: vzletišče, pristanek, avtomatski odzivnik vremena… Spoznal sem, da se moram za svoje 'pravice' še bolj zavzeti sam, čeprav bi tudi JP društva lahko, po vzoru lovskih društev, začetnikom za eno leto dodelila izkušenega padalca - mentorja. Pilotu začetniku se pojavlja polno novih vprašanj, ki se jih na tečaju ne razrešuje: polet od Lijaka do Nanosa, vzletanje na drugih vzletiščih po Sloveniji je poglavje zase in se ga vedno ne da razrešiti z lokalnimi piloti, poglavje zase so zasilni pristanki med takimi preleti, itd. Padalec začetnik rabi veliko psihološke podpore za samostojne lete in le to lahko dobi le od izkušenih društvenih pilotov. Novinec ni primeren za tekmovalne izzive, ampak je nebogljeni začetnik, ki mu vsaka tovrstna podpora pride še kako prav. Sam sem se srečal tudi s povsem banalno težavo, ki sem jo omenil že v zvezi s prvim poletom, usedanjem v padalski sedež. Težave z umeščanjem v sedež sem rešil tako, da sem nožne pasove prepel čez spodnja nosilna pasova na sedežu in tako imel prilepljen sedež na zadnjico že pri vzletu. To bo verjetno tudi edina inovacija, prispevek, ki je bila preverjena v praksi v moji začetni fazi učenja jadralnega padalstva in presega domet streljanja z zračno puško. A kaj bi na to rekla kakšna strokovna komisija, ne vem. Pri meni se je stvar obnesla, dokler nisem ugotovil, da je problem usedanja v sedež izhajal iz prekratkih ramenskih pasov. Problem, ki to sploh ni bil, a bi ga izkušen padalec verjetno odkril že prej. Tudi to je učenje.

Učenje iz tujih napak je najcenejše. Pa, da ne bi kdo plačeval šole, ki sem jo že jaz, naj kar po vrsti opišem moje ponesrečene primere:

Nesreča št. 1: Polet z zelo starim šolskim padalom s Kovka in zagozditev vozla vrvice B linije v korak dveh vrvic linije C na levem krilu arhaičnega padala. Po dvigu in pred vzletom padala nisem preveril v zraku, temveč sem v bojazni, da se bo zaprlo, kar stekel proti robu planote, da se spustim proti pristajališču pri piceriji Anja. Kmalu po vzletu začutim, da mi padalo močno vleče v levo stran, pogledam navzgor in vidim, da gre že za omenjeno zagozditev in nobeno 'cukanje' leve komande ni moglo odpraviti težave. Padalo je hitro izgubljalo na hitrosti in višini, saj sem ga s poskusom uravnavanja smeri, s (pre)močnimi potegi desne komande, še bolj zaviral. Pod Budanjami se je padalo zrušilo na višini vsaj petih metrov in treščil sem na zemljo točno med asfaltno cesto in vinogradom z opornimi kovinskimi stebrički za trte. Z glavo sem udaril nazaj tako močno, da so mi očala odletela vsaj 10 metrov nazaj, čeprav so bila pod čelado. Mislim, da se kaj takega, kljub temu, da padala z vozli niso že veliko let v rabi, še vedno lahko zgodi. Dogajajo se mi vozli in vozlički iz vrvic, ki se pentljajo okrog nosilnih vrvic, in če so 'zategnjeni', jih v zraku le s težavo odpentljamo. Zato je potrebna stalna kontrola padala pred vzletom. Na tečajih se to uči in naša odgovornost je, da to izvajamo. Po tistem slučaju sem staro padalo takoj zamenjal z novejšim. Zaradi vse pogostejše uporabe kovinskih stebričkov v vinogradih po Vipavski dolini je prav, da se tega zavedamo, ker so poškodbe padalcev v primeru prisilnih pristankov lahko hude. S tega vidika in množice električnih žic, ki so napeljane 'križem kražem' čez polja, je za padalce, kljub odličnim drugim pogojem, Vipavska dolina vse manj prijazna. Skoraj ne morem razumeti, da se krajinska arhitektura s to problematiko ne sooča, ali pa sam ne vem zato.

Nesreča št. 2: se mi je zgodila v času nadaljevalnega tečaja in se je končala z elegantnim pristankom na črnem gabru pod Lijakom. Padalo Gradient Golden. Takrat se moja logika razmišljanja iz prakse ni ujemala z objektivno zakonitostjo gibanja zračne mase pod menoj. Prvi spust in nato dvig je uspel, pričakoval sem, da postopek lahko ponovim, saj bo ravno v tem času nastal nov termični steber in se bom tako lahko nanj 'prišlepal' in se ponovno dvignil do željene višine nad Lijakom. Pri tem razmišljanju nisem vključil možnosti, dvoma, da mogoče pa le ne bo več tako. Zgodilo naj bi se tisto, kar sem sem si želel, da bi se, pa se ni. Znanje, razum, intuicija, instinkt? Odpovedalo je najprej moje vedenje, nato intuicija in, če nadgradim razmišljanje Aljoše Čoha, avtorja članka v prejšnji številki Ikarja (december 2019, stran 22), še instinkt. Če bi imel instinkt, bi energično zavil v desno in pridobil na višini, ker je bil spodaj greben in bi lahko odjadral v pristanek, tako pa sem, na srečo, lepo kot orel, pristal na položnem črnem gabru. Odlično je deloval le moj ptičji instinkt. Damjan je takrat pripomnil, da je dobro, da ima vsak padalec svoje drevo. Tega tisti trenutek niti nisem čisto razumel. Pozneje, ko sem padel na območje brez dreves, sem šele dojel kaj pomeni obviseti na drevesu, imeti svoje drevo. Bilo je to v tistem zloglasnem Mačjem kotu blizu Čavna, od koder so baje včasih, 'piloti prihajali le s koščkom repnega dela aviona pod pazduho', kot mi je ob neki priložnosti povedal sosed iz Dolge Poljane.

Nesreča št. 3: padalo Gradient Golden. Nad pristankom pri Anji me je nekega poznega popoldneva, dobrih 100 m nad tlemi, zagrabi divji piš, ki je, kot bi rekel Bolko, nastal iz 'mrča' ter me začel razmetavati po zraku kot gosje pero. Presenečenje je bilo popolno, saj je bilo vreme spomladansko, na nebu le nekaj oblakov in česa tako silovitega niti slučajno ne bi pričakoval. Da je bila zadeva še bolj nenavadna, ostali padalci, ki so bili le nekaj deset metrov stran, tega niso niti čutili. Po nekaj premetih in zapiranjih padala, ki ga zaradi močnih sunkov vetra nisem več obvladoval, sem instiktivno odprl rezervo ter zamotan v vrvice glavnega padala enonožno pristal na zemlji sredi polja, dobrih 200 metrov stran od uradnega pristanka. Rešil me je instiktiven izmet rezerve, kar je bilo na zavedni ravni vneseno v možgane v obliki pogoste izjave učitelja JP Damjana: »Med letom večkrat pomislite na ročico rezervnega padala in ne samo to, primite jo, kot, da jo boste izvrgli«. Nekateri filozofi bi rekli: »Nič ni v podzavesti, kar ni bilo prej v zavesti«. Od takrat dalje sem vedno pozoren tudi na pristajanje. Prvotni občutek, da ko si enkrat nad pristankom, nisi več v nevarnosti, me je zapustil. Tudi v zraku, le še par metrov nad tlemi, lahko preti nevarnost. Popolnoma varen si šele po uspešnem pristanku. V zraku sta lahko nevarna samo strela ali trk z zračnim plovilom, sicer pa se vse hudo padalcu zgodi pravzaprav le na tleh, ob načinu pristanka.

Nesreča št. 4: Mačkov kot, poletno oblačno vreme, padalo Golden Gradient, na letu proti Otlici me veter začne odrivati nazaj proti Golakom. Opazujem kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Verjetno bi moral takoj pritisniti pospeševalnik, pa nisem. »Ko ne veš kaj storiti, prepusti odločitev padalu«, je nekoč rekel moj učitelj, saj je padalo narejeno zato, da leti. Še preden sem se karkoli odločil, sem se znašel v nekakšni turbulenci, negativnem zavoju in rotorju, z vrha pa kot da bi nekdo še lopnil po padalu in v parih sekundah sem telebnil na hrbet med dve veliki skali, ki jih na Gori ne manjka. Da bi me naložilo na kakšno drevo ali grmovje, te sreče tokrat nisem imel. Padec na vrat in hrbet me je stal sedmih počenih vretenc, treh vratnih in štirih hrbteničnih in izpaha leve ključnice. Boža me je urgentno odpeljala v šempetrsko bolnico, kjer so se mi bolečine še okrepile. Helikopterski prevoz v Ljubljano sem zavrnil, ker sem verjel, da ni nič hujšega, češ mi 'tankisti'. Magnetna resonanca je pokazala resne poškodbe vretenc in napovedali so mi večmesečno mirovanje in strogo ležanje. Izjava zdravnika me je popolnoma potolkla. Ali mi je tega bilo treba? Po dveh dneh so me odpeljali v klinični center v Ljubljano in tam sem bil po treh dneh operiran. Dva dni po operaciji sem podpisal izjavo (zahtevo), da me odpustijo iz bolnice, ker, da bom sicer zaradi 'lenarjenja' umrl. Oddelčni zdravnik me je uslišal. Čez tri mesece, ko bi moral po prognozi biti še v mirovanju, sem bil zopet že na Kovku. Okrog Mačjega kota sem se še dolgo časa sukal kot mačka okoli vrele kaše in se ga izogibal v velikem kotu. A ne predolgo.

Opisal bom še dva primera, ki pa nista bila nesreča, ampak bolj dogodka s srečnim izidom in sta pomembno vplivala na moje dojemanje JP.

Dogodek 1: Doživetje efekta šobe pri poskusu prenizkega preleta s Kovka na Nanos. Na ta možni učinek sem bil opozorjen od učitelja JP in ostalih kolegov v priložnostih pogovorih. Pri enem izmed poskusov preleta na Nanos se mi je to tudi zgodilo. Nekje na polovici poti mi je padalo začelo potiskati nazaj in niti pritisk na pospeševalnik ni več pomagal. Prisilni pristanek se je končal med konji v ogradi. Lastnik se je ustrašil, da se konji ne bi splašili, zato ni bil nič kaj prijazen z menoj. Bil sem nemalo razočaran. Moja usoda in 'nesreča' ga ni niti najmanj ganila, bal se je le za svoje konje. Hitro sem splezal čez leseno grajo in se oddaljil, saj nisem bil prepričan v dobre namere lastnika konj.

Dogodek 2: Letenje je lahko tudi čista filozofija, še prej pa fiziologija in psihologija, kar sem letos (2019) izkusil pri poskusu preleta z Lijaka proti Kovku, ko sem nekje na slabi polovici priletel v morje bele megle ali nizke oblačnosti. V trenutku sem izgubil občutek, da letim, saj se ni nič več gibalo, tudi sam ne. Rezultanta aerodinamičnih sil kot da je nič. Padalo kot da stoji na mestu, bel meglen medij (nekakšna mlečna cesta) okoli mene pa je bil itak nepregleden in brez ene same orientacijske točke. Dobil sem občutek, kot da stojim na mestu in, da ni gibanja glede na zemljo in glede na okoliški zrak. Noben moj čut ni zaznaval ničesar, razen nepregledne bele gmote megle, v kateri mi ni ostal na voljo noben vir informacij. Ker ničesar ne vem o stanju padala, poskušam ugotoviti kaj se dogaja z menoj. Zatečem se k Descartesovi izhodiščni filozofski tezi 'Cogito ergo sum' - Mislim, torej sem in jo predefiniram v 'Letim, torej sem' ali vsaj 'Visim, torej sem'. To mi za razjasnitev lastne pozicije ni zadostovalo, zato sem se zatekel k čistemu racionalistu I. Kantu (1724 -1804). Tako sva v tisti sivini ostala sama s Kantom in njegovo teorijo spoznavanja. Jaz kot čisti subjekt in nepregledno morje megle kot neprijeten objekt. Moje spraševanje, kdo koga določa, je postalo še kako pereče in aktualno. Prav mi je prišlo le Kantovo filozofsko in splošno priporočilo, imej hrabrost uporabljati svoj razum in vedno deluj tako, da tvoje ravnanje ne bo v nasprotju, v tem primeru, s splošnimi pravili varnega ravnanja v jadralnem padalstvu. Apriorne forme čutnosti zaznavanja so obstajale in se trudile biti uporabljene. Te forme čutnosti sicer omogočajo zaznavanje, a kaj, ko se izkazujejo šele z zaznavanjem samim. Torej, da bi se lahko oprl na apriorne forme razuma moraš imeti neko zaznavanje zunanjega sveta, v tem primeru letalnega okolja. Čutila so obstajala, a niso imela kaj zaznavati, razen bele oblačnosti. Letenje je tako v tisti situaciji postalo popolnoma razumska dejavnost odvisna od odločitev možganov, ki so v tem primeru delovali neodvisno od čutil. Tako sem se sam pri sebi odločil, da bom, ker tal pod seboj nisem niti slučajno videl, nadaljeval s 'poletom'. Kaj pa mi je drugega ostalo? Še enkrat sem povzel iz spomina situacijo: smer leta Lijak – Ajdovščina – pristanek pri piceriji Anja. Naprej ne smem, ker ne vem, kako oddaljen sem od najbližjih strmin hribovja na moji levi strani. Torej rešitev je na desni strani. Obrnem padalo za 90 stopinj in nadaljujem let v smeri jug proti Vogrščku, Soči ali Trstu, v upanju, da se bo oblačnost pretrgala in bom nekje v daljavi najprej zagledal na gladini neke vode odboj ali odsev sončne svetlobe ter se potem že laže odločil kako naprej. Situacija se je odvila zelo optimistično, čeprav sem tudi sam pri sebi računal na ugodnejši izid (optimizem), kot se mi je sprva zazdelo (rahla panika). Ko zagledam gladino Vogrščka, se poslovim od Kanta in se pridružim empiristom ter začnem uporabljati svoja čutila ter končam let s pristankom na uradnem pristajališču pod Lijakom.

No, in še dve moji padalski specialnosti, od katerih ena niti druga nista izrazito padalski. Prva je ta, da vsakih 14 dni poskušam vsaj enkrat priti na Kovk s kompletno normalno padalsko opremo (ne lahka varianta) v eni uri. Druga je morda vzletanje pri močnejšem vetru, zaradi česar se me je prijel 'sloves vzletača' v močnem vetru. To tehniko vzletanja sem razvil instinktivno in je pravzaprav izhod v sili, ker morda ne obvladam tistega galantnega vzletanja, ki ga obvladuje večina padalcev in omogoča kontrolo padala pred vzletom.

Naj pojasnim z lanskim poletnim pristankom pri piceriji Anja. Kmalu je nato nedaleč od mene pristal še legendarni Erzo, ki me direktno vpraša: »Kje si pa ti štartal?« Moj odgovor: »Na Kovku«, se mu ni zdel prepričljiv, resničen, skoraj ni verjel, zato je dodal: »To skoraj ni mogoče.« A bilo je res. 'Njegova' skupina je tistega dne prišla na Kovk in poskušala vzleteti, a ker je bil veter premočan, so namero opustili in šli odleteti na Lijak. Erzo ni pozabil pristaviti komentarja nekoga iz skupine. »Kako pa vzleti tisti ta stari, ki prinese padalo iz doline peš na Kovk, se malo razgleda naokoli, se pripravi in vzleti, mi pa ne moremo?«. Tako nekako se me je oprijel ta sloves. Seveda ni vse res. Res pa je, da sem se specializiral za vzlete v pogojih močnejšega vetra (9 do 12 m/s) ali sunkih vetra in še to le na Kovku. Moj odgovor je v moji 'tankovski' izkušnji in sposobnosti izkoristka vzleta med vmesnimi kratkimi premori ali intervali močnejšega vetra. Mnogi pa ne vedo, da se mi je iz 'tankovskih' časov ohranila tudi navada zaviranja in zavijanja z obema komandama, ki pa se pri padalu ne obnese. Pred leti sem tako v nekem trenutku, ko se mi je zazdelo, da me bo odneslo predaleč, poskušal padalo ustaviti kar z močnimi potegi krmilnih vrvic in padalo se je res ustavilo, a tudi sesedlo v bližnjo koruzo. Še sreča, da izpita 'vozač tenka' ni bilo mogoče, tako kot za večino ostalih vozil, pretransformirati v 'pilota jadralnega padala'. Toliko o tankovskih vzletih in JP.

To mi na nek način omogoča tudi padalo Pawn, ki mi ga je nekoč priporočil moj učitelj JP Damjan. Njegovo priporočilo in moja odločitev sta bili na mestu. S tem padalom in desetletnimi izkušnjami danes letim dokaj varno. Zasluga bratov Valič je, da so danes taka padala na voljo tudi pilotom mojega kova. V padalo imam zaupanje, v padalstvo pa v celoti še ne.

Izpita za JP nisem opravil prvič, ampak sem oba dela moral opravljati dvakrat, s tem, da sem praktični del poleta moral le ponoviti (v tistih časih je bil pristajalni prostor na izpitih manjši, možen je bil ponovni let), teoretičnega pa sem moral prijaviti ponovno, kajti poglavje o postopkih v sili ne prenese dvomov. Problem je bil tudi moj vid. Sodobne aparature so zaznale nekakšno konvergenco vida in slabše prilagajanje na globinski vid (leta). Moral sem še po eno okulistično potrdilo in okulist mi je pod nos pomolil svinčnik in vprašal: »Ali vidite? Spremljajte premikanje svinčnika.« In ocenil je, da je v redu. Pozneje sem samo enkrat ali dvakrat pri pristajanju le za trenutek opazil težave z globinskim vidom, a dejanskih težav ni bilo nikoli. Večje težave kot vid mi pri pristajanju predstavlja popolno brezvetrje ali katabatski veter v spodnjih plasteh, ki se pojavi običajno proti večeru. Pristajanja v takih pogojih se moram še naučiti od izkušenejših kolegov. Pa saj je časa tudi zato še veliko.

Vsem padalcem in uredništvu revije Ikar želim obilo varnih in užitkov polnih trenutkov v zraku in na zemlji.