Intervju: Albin Grmek

Ko pogledamo letošnjo statistiko letov na XCGlobeu, kar nekako izstopa nekdo, za katerega večina slovenskih prostih letalcev ne ve, kdo bi to bil. S preko 900 opravljenimi leti si v letu 2019 namreč krepko pred ostalimi. Glede na to, da lete prijavljaš šele četrto leto, bi marsikdo pomislil, da si bolj začetnik v naši panogi, vendar si pa eden začetnikov jadralnega padalstva pri nas, še posebej v štajerskem koncu.

Res je, moja pot v jadralnem padalstvu je namreč precej posebna. Že v mladosti sem služboval v Avstriji in nekaj malega tudi že zmajaril. Jaz sem lahek, zmaj je težek, to je bilo treba nositi, pa so mi zadevo odsvetovali zaradi hrbtenice. Kupoval sem revijo Drachenflieger in tam zasledil, da so se pojavila prva padala, ki jih je takrat bilo težko imenovati jadralna. Bilo je leto 1986, ko sem to prvič videl v živo na Schöklu blizu Graza, kjer se je drugače dogajalo zmajarstvo, tja pa so takrat prišli eni študentje iz Švice in Francije in poleteli s temi padali. Po pogovoru z njimi sem ugotovil, da je to tisto, kar želim. V jeseni sem že začel, od enega študenta sem kupil padalo, bilo je znamke Salewa. Niti nisem vedel, kakšna mora biti velikost. On je bil velik, močan fant in meni je bilo seveda preveliko. Preko 30 kvadratnih metrov, imelo je devet celic. Preko vikendov sem doma, na naših hribčkih, seveda to raztegoval in dvigal, učil sem se na svojih poizkusih. Za malenkost poleteti je obvezno morala biti velika strmina, finesa je bila 1:3, pri prvih poletih na Čoklečovi gori je šlo komaj do podnožja hriba. Videli so me okoliški fantje in se pridružili. Pokazal sem kakšnemu tisto, kar sem vedel, vedel pa nisem nič, kot se takratnemu mojemu znanju reče. Ko sem naslednji teden prišel domov, je on še tri druge 'naučil' zraven. Začel sem v oktobru, v januarju je bilo tam pri nas že deset padalcev. Tako se je to širilo, v letu dnisem zamenjal po tri, štiri padala. Ko sem prišel domov, so mi ga že strgali iz rok in sem ga moral prodati, pa sem nato kupil že malenkost boljšega.

Nato sem spoznal Sandija Marinčiča, pa Toneta Svoljšaka in tudi Marka Malovrha iz Velenja, to so bili takratni proizvajalci jadralnih padal pri nas, tujih firm pa ni bilo, saj so bile precejšnje carinske dajatve. Začel sem kupovati njihova padala, vse po vrsti. Med tednom sem letel višinske skoke na Schöklu, za vikende pa doma. Leteti se je začelo na Donački gori, bile so tudi Dobrovlje s starim, jugovzhodnim štartom. V Sloveniji se je začelo tudi že izobraževati, dalo se je delati izpit v okviru Zveze za prosto letenje, saj iz strani države, glede na mladost športne panoge, še ni bilo nobenega pravilnika in s tem uradno priznanih pilotskih dovoljenj.

V letu 1999 je bila sprejeta Uredba o jadralnem padalstvu in zmajarstvu, kjer je bilo v prehodnih določbah navedeno, da se opravljeni izpiti iz strani izobraževalne komisije naše zveze lahko priznajo. Poslati je bilo treba le tisto malo izkaznico o izpitu in dobilo se je pravo, uradno dovoljenje. Si to uredil zase?

V tistih časih sem bil član avstrijskega štajerskega kluba jadralnih padalcev. V letu 1993 smo šli enkrat leteti na Gerlitzen. Nekaj dni prej je bila tam nesreča z jadralnim padalom, pa so pri vstopu v gondolo preverjali dokumente in izpite. Tisto izkaznico seveda niso priznali za veljaven izpit. To me je tako razjezilo, da sem se naslednji dan v Grazu prijavil za opravljanje izpita in sem tam dobil nato avstrijsko dovoljenje.

Glede slovenskega dovoljenja sem zadevo takrat nato pravočasno uredil, poslal sem izkaznico in dobil to naše dovoljenje, ki ga pa imam od takrat spravljenega doma, še vedno v kuverti, tako kot sem ga prejel, zato ker me je presenetilo, da je tako velikega formata. S sabo imam vedno avstrijsko dovoljenje, ki je bilo že vseskozi povsod veljavno.

Doma si iz Moškanjc pri Ptuju. Ste s temi tvojimi prijatelji letalci tudi ustanovili jadralnopadalsko društvo?

Nabralo se nas je veliko, bili smo zelo zagnani in ustanovili smo društvo Cirrus Ptuj. Najbolj aktivni so bili Vlado Aracki, Sandi Turk, Dani Planec, Milan Golc, Jože in Milan Zupanič, Janez in Primož Kostanjevec, Ivan Emeršič in pa Miran, poimenovan Vzhodnik. Njegovega priimka se še redko kdo spomni, saj smo ga vsi klicali po tem nadimku. Vedno nas je namreč na vzletišču na Donački gori ob južnem vetru prepričeval, da piha vzhodni veter. Leteli sta tudi dve predstavnici lepšega spola. Letelo se je seveda največ na Donački gori, kjer smo tudi urejali vse glede odnosov z lastniki, skupaj z nekaj domačimi lokalnimi letalci, bilo jih je vedno več, svojega društva pa še niso imeli. Po nekaj letih je društveno delovanje malo zamrlo in raztepli smo se po okoliških društvih. V tistem času sem imel tudi motorni zmaj in bil član društva motornih zmajarjev Lastovka iz Ptuja. Društvo je imelo sedež na športnem letališču v Moškanjcih. Nekaj časa sem bil član še v DJP Albatros Celje, ko pa je bilo ustanovljeno društvo JPK Donačka gora, sem imel tja bližje in sem od takrat član v tem društvu. Zatem sem vmes gradil hišo, ker ni bilo toliko časa, sem si kupil paramotor. Doma sem več letel z njm, čez teden pa prosto v Grazu. Smo jih tudi sami sestavljali in potem preizkušali v Leskovcu v Halozah, na lepem golem hribčku, tam je bilo pri tem kar nekaj dogodivščin. Ni nam posebej uspevalo, ker smo imeli pretežke motorje. So ga vedno kar obesili meni na hrbet – ti največ letiš, imaš največ izkušenj,… Ostali so bili starejši, manj spretni, jaz pa mlajši in včasih naiven, pa sem šel s tistim v zrak. Vpetje koša z motorjem seveda ni bilo na pravem mestu in ko sem dal 'gas', je mene 'prevagalo' nazaj in je bila sila potiska kvišku in ne naprej. Ni šlo do travnika na ravnini, ampak le v sredino koruze na njivi ter sem samo še slišal, kako je koruza letela naokrog.

Lete prijavljaš šele štiri leta, kako to?

To je pa ena dolga zgodba. Lete na višjih terenih sem si vseskozi pisno vpisoval v svojo knjižico letenja in to delam še zdaj. Letov z manjšimi višinskimi razlikami si nisem pisal. Na Donački gori me je vedno Tone Jus nagovarjal, naj objavljam lete na internetu, ker se vodi tudi statistika za meddruštveno tekmovanje. Meni to ni bilo v interesu, vedno sem letel za svojo dušo, za rekreacijo. »Ja, Tone, drugič bom,…« Ker me je vedno nagovarjal, sem nato le v 2016 prijavil štiri lete.

Vsako leto se dobimo 1. januarja lokalni piloti na Čoklečovi gori in letos reče moj sosed: »Da ne boš pozabil vklopiti FlyMe, danes je prvi dan v letu.« Smo celo pojadrali in jaz tisto objavim, zvečer pa si mislim sam pri sebi, pa zakaj ne bi jaz zase vedel točno koliko letov naredim?

Torej, si že prejšnja leta letel tako veliko, čeprav nisi objavljal vseh letov?

Ja, enako sem letel, le da nisem vsega prijavljal. Odkar sem že štiri leta upokojenec, poskušam vsak dan poskrbeti za rekreacijo. Velikokrat gre zraven žena. Prej sva hodila brez cilja, zdaj pa jaz vzamem nahrbtnik, ona palice in greva peš od doma do Čoklečove gore, oddaljene približno pol ure. Potem naredim nekaj letov, nazaj v hrib pa seveda vedno peš. Žena gre ta čas malo naokoli ali pa posedi na vzletišču. Seveda nato spet peš domov, pa se dobiva kje na poti ali šele doma. Tako poskrbim za svoje zdravje in dobro počutje, to mi je 'dnevna fiskultura'.

Se pravi da se oba rekreirata, bravo! Kaj pa število zaporednih dni letenja, nekateri celo med sabo tudi v tem tekmujejo in postavljajo rekorde. A si kdaj štel?

Ne, to mi ni namen in niti ne štejem. Včasih so bil dnevi, da je to kar šlo, šlo,… Če ni vremena, pa da bi moral 'na silo', ne, to pa ne. To mi ni v interesu že zaradi materiala, obrabe padal. Se pa da verjetno pogledati na računalniku, koliko je bilo največ.

Kako je vzletišče dobilo ime in kakšne so njegove karakteristike?

Sam hrib je dobil ime po priimku lastnikov zemljišča, ki so bivali v bližini, pisali so se Čoklec. Spodaj in na pobočju je bilo takrat še vse nezaraščeno in ker je precejšnja strmina, naokoli pa veliko ravnine, so hribu rekli kar gora. Višinska razlika je 64 metrov, obrnjeno je proti jugozahodu. V primernih pogojih se da pojadrati, greben je strm, dolg skoraj dva kilometra, uporabnega je prva polovica. Tukaj je vedno tudi dober 'dežurni steber', kar s pridom izkoriščajo piloti jadralnih letal. V neposredni bližini, nekaj sto metrov stran, je namreč športno letališče.

Povzpeti se je treba peš. Vzletišče je široko, v fazi odleta strmo, pristanek prostoren manjši travnik v ravnini. Urejamo ga lokalni piloti. Postavili smo male table, kje se pride na štart. Na vrhu smo uredili klopi. Tu naokoli imamo še nekaj manjših lokalnih vzletišč, za vse smeri vetra, največkrat letimo na sever pri gradu Borl in na vzhod na lepem šolskem terenu v kraju Brezovci.

Nekaj si letel tudi naokoli po Sloveniji, bil si parkrat v Oludenizu v Turčiji. Kaj pa tekmovanja, si se jih kaj udeleževal?

Za nas, od pravih hribov precej oddaljene jadralne padalce, je kar velika razdalja in strošek oditi leteti na drugo stran Slovenije. Do Lijaka dobre tri ure. Na naših glavnih vzletiščih sem bil. Vsakih nekaj let grem nekam na letalne počitnice, v Oludenizu sem bil sedaj že tretjič. Včasih grem ven sedaj odleteti še na Schökl, pa na hrvaško Ravno goro, ki je blizu.

Pred okoli dvajsetimi leti je bilo veliko organiziranih tekmovanj v točnosti pristajanja, kamor je prišlo tudi do 150200 pilotov. Nagrade za udeležence, na koncu muzika in veselica, veliko smo se udeleževali. Med tednom sem bil v Avstriji in Vlado Aracki je v petek zvečer že imel plan, kam bomo šli. Takrat so bili to res dogodki. Tekmovali smo tudi s paramotorji. Enkrat v Prekmurju, pa spomnim se tekme tam nekje na Primorskem, na ravnini pod Slavnikom, je bilo kot ena lunina površina, neke take luknje. Tja smo šli Ptujčani in še nekaj Avstrijcev sem peljal tja zraven. Tam je bilo 'fajn'.

Bi približno vedel, koliko padal si do sedaj zamenjal?

Uf, to pa je težko vprašanje.  V tistih prvih letih sem imel padalo mogoče mesec, dva in ga več že ni bilo. Se je zgodilo, da sem bil v enem mesecu trikrat pri Marinčiču, pa potem sem bil še pri Svoljšaku, pa pri Malovrhu. Lokalni fantje so začenjali, bil je velik interes, padal ni bilo, novih še posebno, oziroma jih večinoma niso mogli kupiti in če je bilo malo rabljeno malo cenejše, si lahko takoj prodal. Nato sem vedno seveda kupil sposobnejše padalo, kajti razvoj je šel zelo, zelo hitro. Zdaj letim na padalu BGD Tala, ter na Mentorju od Nove, za te hitre, krajše lete pa Montano od Gradienta, ki je lažje padalo, v kombinaciji z lažjim sedežem.

Kaj pa kakšne prigode pri letenju? Spomnim se ene lani na Gozdu. Od začetka, ko si bil bolj samouk, si jih imel verjetno kar nekaj?

Lahko potrkam, svojega drevesa še nimam. Na Čoklečovi gori je bilo enkrat le padalo na drevesu. Ko sem vzletal v rotor severnega vetra, je padalo vrglo pred mene in na drevo, visoko okoli šest, sedem metrov, jaz sem ostal na tleh. Sem pa, ko sem se učil na Borlu na severni veter, zagnezdil v 'otok' trnja. Sem imel novo padalo, ki je že bolje letelo in me je malo dvignilo. V tistem trenutku sem malo narobe odreagiral in odložilo me je, v kratkih hlačah, v trnje do vratu. Enkrat sem prodajal padalo Twist in sta ga prišla za vikend, le takrat sem bil doma, od nekod kupovat oče in sin. Na vsak način sta hotela videti, kako to leti. Vreme ni bilo primerno, veter je pihal iz vseh smeri. Poletel sem, a okoli pet metrov nad tlemi mi je zaradi turbulence kar zmanjkalo padala, kot bi bil brez vrvic. K sreči je bil ravno tam velik kup vej, ki je nastal, ko so obžagovali sadno drevje in ga še niso pospravili. Padel sem točno v sredino  v ta kup in sigurno me je to rešilo kakšnih resnih poškodb. Onadva sta rekla samo, da naj se le hitro spravim ven, odštela sta denar za padalo in ga odnesla. To so bile v tistih časih moje največje dogodivščine.

Lani smo leteli na Gozdu in je prišlo do zelo nevarne zadeve v zraku. Po vzletu sem začel vrteti v stebru, letalec, ki je vzletel prej, pa je priključeval k meni v nasprotni smeri mojega kroženja. Izginil mi je iz vida, kar naenkrat pa je bila njegova kupola preko mojega telesa in so bile vrvice vsepovsod po meni. Uspelo mi je v nekaj potegih sneti vse vrvice, nekatere so zaradi teže pilota precej zarezale v moj kombinezon. Nekako sem nato odletel naprej, soletalec pa ni uspel sestaviti kupole za let in je obvisel na drevesu, nepoškodovan in tudi brez poškodb padala.

Letel si zmaj, motorni zmaj, jadralno padalo, paramotor, kaj pa jadralna in motorna letala?

S petnajstimi leti sem odšel v Avstrijo. Sem hodil v šolo, denarja ni bilo. Letel bi jadralna letala, tudi motorna letala, saj sem doma odraščal ob letališču, vendar nisem imel možnosti za to. Pri dvajsetih še ni bilo denarja, pa potem avto, tudi ko sem začel graditi, ga ni bilo dovolj. Tečaj sem vseeno nekako začel delati, a je bil problem, ker sem bil doma samo za vikend. Ko sem že imel opravljen zdravniški pregled in vse, kar je potrebno, smo se dobili parkrat, potem pa so rekli, da ne bo tečaja, ker nas je samo šest. Malo sem zato obupal nad tem. V tem času sem spoznal nekoga, ki je imel 'ultralight' letalo, sva se dogovorila, da me izšola. Letela sva nekaj ur. Ker je bilo več lastnikov letala, so se nekaj skregali in tudi ta želja mi je propadla. Da zares poskusim prave letalne naprave, sem si kasneje nekajkrat kupil let z jadralnim letalom z učiteljem, tam sem lahko tudi vmes pilotiral in to mi je potešilo  te moje želje.

V Grazu sem spoznal tudi prijatelja, ki je imel svoje motorno letalo in je imel željo poskusiti leteti z jadralnim padalom. Prišel je k meni, sem ga malo naučil in je začel leteti. On je za protiuslugo mene večkrat vzel s sabo v letalo, da sem poskusil osnovno pilotiranje.

Kako imate urejeno s športnim letališčem? Ali morate najaviti letenje?

Če se na Čoklečovi gori jadra, je to pobočno jadranje na vetru, maksimalna višina, ki se doseže, je 150200 m nad pobočjem. Pobočje leži na levi strani letališča. Režim je takšen, da imajo jadralna letala levi šolski krog, ta ne gre blizu pobočja, motorna letala pa letijo po desni strani letališča, od pobočja stran. Ni se treba najaviti za letenje. Ko sem letel paramotor, sem letel tudi pri njih, ko so proti večeru prenehali z dejavnostjo. Ob temi so mi celo osvetlili vzletno stezo, na okvirju motorja sem imel luči, predpisane za nočno letenje. Tudi ko 'vitlajo', lahko letim iz vzletišča, oni pa letijo nad mano. Če pa bi kdo od prostih letalcev prišel letet od drugod, se mi naj javi, da se dogovorimo za režim našega letenja.

Zdaj si v društvu JPK Donačka gora, ki je v zadnjem obdobju kar precej zaživelo?

Lepo, da se je v zadnjem obdobju kar precej stvari premaknilo, prišli so novi člani, zavel je svež veter. Upajmo, da bo tako tudi naprej. Društvo je kupilo vzletišče in je lastnik, odlično so urejeni odnosi z lastniki pristanka. V letošnjem letu se je s pomočjo ZPLS uredila registracija vzletišča in pristanka, izdelana je lepa informativna tabla. Jesensko srečanje ob koncu oktobra je prikazalo prekrasno kuliso, ko je ob idealnem vremenu jadralo po pobočjih Donačke gore in Ženčaja tudi po več kot 40 jadralnih padalcev naenkrat, dogajanje so popestrili še paramotorni letalci.

Danes smo bili, skupaj s tabo, pred intervjujem, v teh decembrskih dneh, nagrajeni z lepim jadranjem na Maliču. Ogledali smo si lahko tudi tvoj častitljiv arhivski kombinezon, verjetno je med najstarejšimi še letalnimi pri nas, na katerem so dobro vidne zareze od vrvic, kot posledice zapleta na Gozdu. Lepo, da si si vzel čas in pridi še kaj naokoli, mi te bomo pa kmalu obiskali na tvojem vzletišču.

Hvala za razgovor, lahko se pohvaliva, da si prvi Štajerec, s katerim se je delal intervju za Ikar  ;)

Avtor: Srečko Jošt