Iz Erzotovega dnevnika: Moja prva 200 km (Patu, 30.10.2008, četrtek)

01.10.2019

Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo

Naša druga odprava v Brazilijo, po prvi v letu 2007. Udeleženci: Jože Rabič, Nevidni, Branko Bujan (HR), jaz. Termin: 27.10.2008- 14.11. 2008.

Odhod od doma 26.10. ob 22.30, vožnja v Lokev k Edvinu, kjer puščam avto in naprej vožnja s slavnim svetlo-modrim kombijem Tićev iz Buzeta, ki ga še “z lufta” prepoznaš, saj ima na strehi velik napis TIĆI! 27.10 ob 7.00 smo na letališču Malpensa, Milano; v bližini na plačljivem parkirišču puščamo vozilo, kot leto prej. Ob 12.56 vzlet do Lizbone, od koder naprej vzlet ob 16.08, lokalni čas (-1 h) , ter let čez “Veliko lužo”. Let traja 7 ur in 47minut - 5656 km, pristanemo še isti dan v Natalu (-5 h) ob 19.55, lokalni čas. Na letališču od Rent-acar prevzamemo dva mala Fiata, ki si jih od doma naročimo vnaprej, da se štirje ustrezno zbašemo vanje. Prespimo v Pousadi Sezimbra Village in 28.10. ob 7.15 krenemo na 320 km dolgo pot v naš Patu. Največjo težavo smo imeli vsakič odpeljati se iz tako velikega, miljonskega mesta; sistem ulic in cest, zgolj skopirana karta polovice Brazilije, slabe cestne označbe,... Ker veter tu na obali piha vse dni in to v notranjost, smo se orientirali kar po njem. V nam že domačo Pousado Voo Livre se pripeljemo ob 13.00. Zunanja temperatura 38 °C in na štart. Če tukaj vse dni piha kot noro - pasatni ekvatorialni vetrovi, pa po poldnevu lahko nas topi obdobje brezveterja in takega imamo zdaj na štartu. Osvežimo se le s skokom v Gamaleiro, zaselek pod štartom (to ime je postalo tu sinonim za “curažo”).

Že drugi letalni dan, s štartom zjutraj: Štart Patu je na osamljenem hribu v ravnini na višini 600 m, odleteti je treba z vetrom nazaj za hrib, Gamaleira je spodaj na 250 m. Nizko. Štartam prvi, ob 7.45 in onadva takoj zatem, a Jože naju z Nevidnim navrti in s 1220 metri odleti za hrib ter scuri na 14 km v Rafael Godeiro. Kasneje pride z mototaxijem nazaj, poskus štarta, a ga močan veter odloži na stran v grmovje. Večina bi tu odnehala, saj je že z obiranjem veliko dela. Jože Rabič pa ne in ob 10.16 ponovno štarta in odleti 192,5 km!

Celih 40 minut za njim pobereva na 1400 m, kar predstavlja bazo, ki zjutraj so, zginejo pa običajno čez dan in če si po 14. uri še v zraku, se pojavijo nove, “tavisoke”; toda danes je dan drugačen: baze so ves mili dan! Še midva zdaj skupaj z vetrom nazaj. 1. URA (8.45) = 8 km. Na 14 km: 1250 ->1500, 19 km: 1150->1670, 100 m v bazo, maksimalna hitrost brez pospeševalnika 65 km/h. Baze se redčijo in višajo, na 29 km: 770-> 1050 in 36 km: 500->1800 . Max hitrost = 70 km/h. 2.URA (9.45) = 42 km. Zanosi v vrtenju, posebej če gre slabo gor. so več kilometrski. 46 km od štarta: 1510 ->1700, 60 km: spet nizko 510->1810. Na 66 km: 1690->1850 do baze, ki so lepo ena do druge, kar mi ne prepreči, da že tretjič ne zacurim pod 600m. 3. URA (10.45) = 78 km: 580->1770 = 81 km. Nevidni je za mano 17 km. Tako prek nenaseljenega območja priletim do Iraceme na 84 km, ki leži v naslednji zvezni državi Ceara: 1420->1530. Ema, naselje ob jezeru = 89km: 1050->1950 = 93 km. Zapeljem noter v hribe, ki jih primerjam s tem, kot bi z burjo letel z Godoviča proti Kovku in je prvi pristanek šele v Vipavski dolini. 96 km: 1550->1915 = 99 km. 104 km:1310->1780. 4. URA (11.45) = 107 km: 1540->2250 do baze! Spet poskušam ostati visoko, 112 km: 1850->1910. Naprej imam edino bazo nad velikim jezerom Jaguaribe. Gre za največje akumulacijsko jezero, kar smo jih videli, celo morje!. Na aeroposnetkih in kartah je manjše, sam sem ga ocenjeval na 20km x 20km, nihče ga nikoli ni preletel, kasneje smo ga zmeraj obletavali po severni strani. Tja ne morem, tako mi ostane le let po južni strani, kjer reka priteka v jezero in je vse zaraščeno brez pristankov. Prav kmalu izgubim še višino, že iščem pristanek ob široki reki Jaguaribe, 120 km: 770->1100, panično se odpeljem v nov pristanek, ki ga še nisem odkril, dosežem osamljeno fazendo - kmetijo = 125 km: 455->2550 = baza = 131 km. 5. URA (12.45) = 127 km. Nevidni je za mano 11 km. 135 km: 1970->2520, 143 km: 1580-> 2420 = 148 km. Imam kumulusno cesto, poskušam čim manj vrtet. 151 km: 2210->2455, 6. URA (13.45) = 157 km. Na 159 km: 1450->2290 = 160 km. 162 km od štarta: 1990- >2180, lepo letim od baze do baze in vsako naslednjo je enostavno pobrat. Pogled na površje je lep: črte, meje posesti dolge 10 km in ceste, vse v makadamu, tukaj še nisem bil! 166 km: 1910->2420, 170 km: 2160- >2320, 175 km: 2050->2400 = 178 km. Pojavi se strah, da ne bi šlo čez 200, ves priden vrtim vse. Baz je še manj in so še višje. 7. URA (14.45) = 188 km: 1150->2240 = 193 km. Nevidni je za mano 29 km. Spodaj prihajam do vrste osamelih hribov - velikih skal, ki so postavljeni v vrsto in se vlečejo proti Quixadi, kjer je vzletišče prav na takem. Letim s konca Cu-strade ven, daleč proti naslednji bazi. 203 km (že mi je vseeno, če scurim, saj 200 je): 1130->2730, še ene 200 m v bazo = 210 km. Tu zdaj popustim, naslednja baza je daleč v hribih proti Pedri Blanci - nedosegljiva? Še ena je pravokotno v desno. Brez veze, grem v špuro. Sicer je baz tu zdaj konec. 8. URA (15.45) = 227 km. Nevidni je za mano 38 km. Zaključni let je dolg 28 km in res si nisem mogel misliti, da ne bom več dobil dviganja! Na pristanku piha bolj, kot bi si mislil na maksimalno hitrost 68 km/h v zadnji uri. Branko z avtom štarta naslednji dan, ponoči ob 3.00, pobere Jožeta in ob 8.20 sta pri meni v Quixeramobimu, kamor na kamionu prištopam včeraj in prespim noč v hotelu Belas Artes. In nazaj čez Morado Novo - Alto Santo, po pomoti še v Emo in na pravo pot - Itau - Umarizal - Patu, kamor dospemo ob 15.00, po 12-ih urah, kar je Branko krenil na pot.

let: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/23111/

  • Erzo: 247.8 km, 7.45-16.07 (8h 22min) 29,9 km/h max. 2729 m prid. višin: 17652 m + 3579 m
  • Nevidni: 240.8 km, 7.49-16.55 (9h 06min) 26,5 km/h max. 2519 m prid. višin: 19228 m + 715 m
  • Rabič: 192.5 km, 10.16-17.08 (6h 52min) 27,8 km/h max. 2729 m prid. višin: 15080 m + 505 m