Janko Kocjan: Moje letenje od Slovenskih Goric do Bohinjskih gora ali »Ikarjeve sanje«

Življenjska zgodba o šestdesetih letih sanj o letenju

Avtor: Janez Kocjan - JanKo

Marsikdo izmed vas, ki boste brali ta zapis, bo dejal, da bi se na koncu lahko tudi sam podpisal pod to besedilo.

Pa ni tako! Veliko vas je pri uresničevanju svojih sanj imelo več sreče, pameti in verjetno tudi previdnosti. Marsikomu je bilo življenje lažje in »bolj z rožicami postlano«, marsikdo izmed vas pa je za uresničitev želje po letenju enostavno ubral lažjo in pametnejšo pot!

Otroške sanje o letenju

Spomin mi seže zelo daleč, tja v četrto ali peto leto mojega otroštva, ki sem ga preživel v vzhodnem delu rodnih Slovenskih goric. Ta del, od proge Ormož - Ljutomer, pa vse do hrvaške meje, so takrat še imenovali Vinski vrhovi. Ko sem ob večerih pasel kravo na »sepu« (zgornji travnati rob vinograda), sem opazoval vrane, ki so se v večerni termiki igrale na rahlem vzgorniku zahodnih leg, ki jih je še ogrevalo zahajajoče sonce. In sem sanjal, sanjal, da sem vran! Leteča črna ptica. Eden izmed njih!

Za cerkvene praznike smo hodili na romanje v Jeruzalem. Ja, tisti Jeruzalem, ki je najbolj znan po jeruzalemčanu, muškatu in pinotih. In nedaleč od cerkve je v tistih časih stal razmajan, okoli pet metrov visok, lesen razgledni stolp. Danes je tam mnogo višja kovinska konstrukcija.

Enkrat, tam nekje pri petih ali šestih letih, sem z veliko težavo preprosil očeta, da sva splezala na zibajočo se vrhnjo ploščad. In glej! Spodaj so bili bregi in grabe, gorice in šume, vse majhno in tam daleč spodaj, jaz pa tu zgoraj nad njimi. In jaz bi razprl roke kot krila, in bi poletel tja daleč dol v grabo, vse tja do farne miklavžovske cerkve! Že sem videl postovko, kako lebdi nad trsi in išče obrok zase ali pa za polno gnezdo in že sem bil postovka in bil sem ptič. Zaprem oči. Le trdna očetova roka na rami ter glas: »Da ne boš v grabo zleto«, me zbudita iz sanj o letenju. Bom! Moram! Če ne prej, pa ko bom velik in bom pilot »aeroplanof«, tistih, ki letijo tam visoko pod nebom, in rišejo tako lepe črte v nebo!

Ob nedeljah smo otroci hodili v farno cerkev k drugi maši. Tri kilometre v vsako stran. Takrat je bila priložnost za metanje »robčkov«. Seveda, saj smo le v nedeljo za k maši dobili robček za brisanje nosu, sicer pa si se useknil kar čez palec, tja v makadamski prah na cesti!

No in kako so potekala ta tekmovanja? Na vogale robčka smo privezali »cviren«, na koncu vseh štirih niti pa kamen v velikosti oreha in že je bila letalna naprava za tekmovanje nared. Trdno zloženi robček si ovil z nitkami in na kocu je ostal le klobčič in na njem kamenček. Zadevo smo »na tri« vrgli visoko v zrak in tisti robček, ki je pristal zadnji, je bil zmagovalec.

Veš, da sem vedno sanjal, da visim pod robčkom sam, jaz osebno in letim z višine lepo počasi proti zemlji! O posledicah raztrganih robčkov tukaj ne bi pisal, zagotovo pa niso bila v soglasju z današnjo vzgojo otrok.

Bila je že jesen, grozdje je bilo pobrano in sprešano, bodoče vino pa prodano. Za dobro plačilo garaške jeseni sta si oče in mati kupila nove, čisto nove dežnike. Takšne črne, z velikim, zavitim, lesenim ročajem. Ženski manjši, moški pa velik, ogromen, skoraj kot padalo, ki sem ga videl narisanega na UNRA paketih. In veš, da sem moral to preizkusiti! Nekega dne, ne vem ali v prvem ali v drugem razredu, ko smo bili otroci zopet sami doma, sem vzel očetov dežnik in tiste dolge rafije, ki so vedno visele v listnjaku, pripravljene na vezanje trte ter se lotil utrjevanja »letalne naprave«. Vsako špico sem trdno povezal z ročajem, tam spodaj pri veliki leseni kljuki. Rafija je bila v tistih časih »neizmerno močna«, saj je tudi »pregrizniti« nisem mogel!

Ja, in splezal sem na svinjak, ki je stal tik ob gnojišču. Saj, če bo kaj narobe, bom itak padel na mehek gnoj! Za čudo, nič ni bilo narobe! S približno dveh metrov sem mehko pristal na vrhu gnoja.

V otroštvu smo bili velikokrat »tesla«, žal nikoli Tesla! Nismo znali po pameti odnehati!

Seveda, sleme svinjaka je bilo bistveno višje, bliže »ptičjim« višinam, bližje pravemu letenju. In splezal sem na tisto sleme svinjaka. Tri, mogoče štiri metre visoko, danes se ne spomnim več koliko, bilo pa je bajno visoko! Za gnojem je bila pa mlaka. Takšna, s kalno vodo za krave in seveda za race, polna račjih iztrebkov. Če bom predaleč letel, mimo gnoja, bom pa v mlako, na mehko vodo pristal, tako, da bo vse prav in se mi ne bo nič zgodilo!

Ja, pa se je zgodilo! Hudo boleče in posrano od gnoja. Seveda, da je pri odskoku dežnik zanihal v stran, saj ga moje »male rokice« niso dovolj stiskale, da bi ostal v pokončnem položaju in jaz, »uboga reva«, sem se zapičil v kup mehkega gnoja, visoko čez gležnje! Še danes me ob spominu na ta trenutek zabolijo gležnji. Auuuu, kako je bolelo šele takrat!

S težko muko sem se izvlekel iz gnoja ter dol do mlake, da sem si opral posrane noge in si v vodi hladil grozovito boleče gležnje. Na mojo veliko srečo sem jo odnesel brez zloma. Danes vem, da so bile takrat vezi ali pa vsaj ovojnice grdo poškodovane. Seveda sem jih zvečer, ko me je mati videla vsega »šepajočega«, dobil še okoli ušes, saj bi se »pamž zmešani lahko še ubil«! No, in tako so bile moje nadaljnje letalne izkušnje kar za nekaj let opuščene!

Modeli letal, navidezno letenje, prvo »padalo«

V tretjem razredu sem se s Štajerske pre preselil v Slovenijo. Da, takrat smo tako rekli, saj je bila vzhodna Štajerska šele v tretji petletki agrarne reforme, okolica Ljubljane z Borovnico, kamor smo se preselili, pa že, z dvema tovarnama, industrijsko razvito območje! Živeli smo na Stari postaji, v bližini »dolinskega mosta«, ki s svojo trideset metrsko višino pomaga premagovati strmi vzpon proge iz Borovnice proti Verdu. V lesni tovarni smo šolarji lahko dobili neomejene količine odpadne vezane plošče, iz katere smo pri tehničnem pouku in modelarskem krožku izdelovali marsikaj po navodilih mentorja, še več pa po lastnih zamislih.

V TIM-u (revija za tehnično kulturo in modelarstvo) sem našel poleg hišic, avtomobilčkov in podobnih idej, tudi enostaven model letala JAK3 (Jakovljev), ruskega lovca iz II. svetovne vojne, enostavne konstrukcije in izvedbe. Seveda je bil model precej enostaven, a ko sem ga strimal, je letel zelo lepo in mirno, tudi več kot dvajset metrov. Ja, ampak to je bilo premalo! Zato je bilo potrebno najti višje mesto za izmet, tako, da bi model letel čim dlje. Ja, in zlezel sem na samo sredino »dolinskega mosta« ter vrgel model proti njivam in travnikom v ravnini. Kakšno razočaranje, ko je po izgubi hitrosti padel v spiralo in prav grdo parkiral v krompirišče. Potreboval je več energije, ki pa sta mu jo dali dve okrogli bateriji, pritrjeni z elastiko ob nos, po ena z vsake strani. Po tem posegu je letel skoraj do ceste, z dodatnim trimanjem pa je »spumpal« celo čez cesto!

A to ni bilo dovolj, saj se je, po preboleli in seveda že zdavnaj pozabljeni nezgodi z gležnji, zopet pojavila neustavljiva želja po letenju. Pa ne z mostu, kot bi lahko kdo pomislil, glede na moje sanje iz otroštva!

Tam, pri dolinskem mostu, je bil tudi prodnat nasip, kjer so domačini na črno odvažali pesek, zato se je celotna brežina visoka nad petindvajset metrov, posipala in drsela v dolino. Vse skupaj je izgledalo kot eno veliko, prodnato melišče, po katerem smo nemalokrat tekali navzdol do doline (tako kot po meliščih v gorah), izigravali srečo ter si s tem dvigali vrednost med vrstniki.

Z druge strani mostu, v grmovju, na lešasti (leš je pepel in žlindra iz peči parnih lokomotiv) brežini, so ljudje, tako kot danes, odmetavali vse, kar ni bilo več za v hišo. No, in hudič je hotel, da sem ravno tisto sprano rjuho s francoske postelje našel jaz; jaz, ki sem tako krvavo potreboval letenje! Deset metrov špage res ni bila težava, in že so bili vsi štirje vogali trdno povezani in »padalo« je bilo pripravljeno! Tako kot »robček za smrklje«, obtežen s ka- Modeli letal, navidezno letenje, prvo »padalo« menčkom, pred leti.

Saj smo po peščenem bregu že tekali navzdol, pa je bilo vse lepo in prav, zakaj pa ne bi poizkusil še malce poleteti? Saj bo varno! Tako kot bi tekel navzdol, samo tal se ne bom dotikal in bom »letel«. Da, letenje je bilo bistvo vsega, tudi življenja!

Na vrhu nasipa, tam, kjer je bila ravnina, sem lepo raztegnil »padalo - rjuho«, navil konce špage trdno okoli dlani in jih stisnil v pest. Če gre kaj narobe, samo odprem dlani in sem osvobojen in sem varen! Stopim nižje na strmino, zajamem sapo, stečem. Neverjetno, a nad mano je v hipu »kupola« jaz pa z nogami v zraku. Letim!

V tem istem trenutku, ko sem pomislil, da letim, je bila rjuha že pred mano, jaz pa v njej! Do doline sem »letel« po vseh delih telesa, le po zraku ne! Boleče sem občutil, zakaj se ta naprava imenuje padalo. Ja, zato, ker sem še vedno do sedaj, pri vseh poizkusih letenja, prav grdo »padel«! Še dobro, da po tisti dolini teče čist potoček, v katerem sem si izpiral odrgnine in praske ter hladil razbolele buške, ki sem jih imel po vsem telesu. Na mojo srečo so bili doma že navajeni, da hodim domov z buškami, pridobljenimi v »vaških bitkah« mularije iz različnih delov vasi, tako da dodatnih bušk zaradi »ogrožanja varnega življenja« tokrat le ni bilo! No, jaz pa sem bil zopet, za nekaj časa, ozdravljen »aktivnega « letenja!

Tako sem se skrušeno in z veliko bolečino vrnil nazaj k modelarskemu krožku. Seveda smo v šestem in sedmem razredu že resno delali z modeli jadralnih letal. A kaj, ko mene niso zanimala tekmovanja modelarjev, ampak sem sanjal le letenje. Sanje pa so mogoče le, ko spiš ali pa, ko si »sam s seboj«!

Nad Borovnico sta Veliki in Mali Trebelnik. Na Malem Trebelniku smo mulci posekali nekaj gabrja ter lesnike (pa tudi ena bukva je padla vmes) in si pripravili izjemno razgledno mesto za prvomajska kresovanja. Od tu so se videli vsi kresovi na ljubljanski ravnini in na osamelcih nad njo, vse od Polhograjske pa do Šmarnogorske Grmade ter visokega Kuma tam v Zasavju, z ljubljanskim Rožnikom na sredini. Hja, pa tudi naš kres so videli od povsod tam! Mimogrede povem, da je danes natančno na tem mestu znano vzletišče prostih letalcev, Zavrh.

In sem šel tja gor, na »kresišče«, da svobodno, brez sodnikov in neprijetnih gledalcev, zajadram nad borovniško kotlino. Na senožetih, ki so bila v tistih časih bistveno manj zaraščena, zreguliram stabilizatorje, da »jadrilica« leti lepo naravnost in brez Sedaj smo pa »odrasli« in se gre zares »pumpanja«. Ko je vse kot mora biti, počakam, da rahlo pihne navzgor in ga vržem!. Leti fantastično! Dvajset, trideset, mogoče že petdeset metrov čisto naravnost, potem pa ga neka nevidna sila »nagne« (danes vem, da je to rob stebra), nakar letalo spremeni smer, se obrne proti Velikemu Trebelniku in v nekaj dolgih minutah je za robom, izven dosega mojega pogleda in za vedno izgubljeno. Še dvakrat sem naredil JAK-a in ga odnesel na Trebelnik, a sta oba žalostno končala svoj »sanjski let«, tam spodaj v grapah Malenc!

Sedaj smo pa »odrasli« in se gre zares

V prvem letniku srednje šole sem se lotil svojega prvega RC modela, Focker D3. Ker je bil za moj »okus« pač premajhen, sem načrte za četrtino povečal in tako je bilo letalo večje in lepše na pogled. Bolj pravo! Žal, ali pa na srečo, ni nikoli poletel. Ko je bil narejen, ni bilo denarja za RU napravo in motor, ko pa je denar prišel, mi je bilo škoda modela, v katerega sem vložil ogromno truda in sem raje kupoval že fabricirane modele, ki so zahtevali manj dela, manj lastnega vložka in zato nam jih je bilo ob izgubi tudi manj žal. Fockerju pa je zob časa počasi razjedel »japončka« (japonski papir za prekrivanje) in sem ga preoblekel v folijo. Danes ima svoje častno mesto v hiši, v spomin na »noro« a vseeno zelo lepo mladost!

Tam nekje spomladi 1971, me je Boštjan Pristavec (res se ne spominjam več, kje sva se spoznala) prepričal, »skoki iz letala«, to je pa nekaj »ta pravega«.

»Žabo spraviti v vodo, pa res ni težava!« In že sem hodil, dvakrat na teden, z vlakom na Lesce, v tečaj padalstva. Stroške tečaja si lahko pokrival z delom v letališki delavnici. Dela sem bil do dobrega navajen, tudi umazanije okoli štanc se nisem bal, tako, da sem si do praktičnega izpita pridelal, poleg izpitnega, še tri dodatne skoke! Neizmerno sem užival pri skokih na trenažerju in se v sanjah že videl visoko na nebu, kako letim, »svobodno kot ptica, materi zemlji nasproti«! Obetanje, da lahko z izpitom za padalca nadaljujem tudi s tečajem za pilota jadralnega letala, je vnemo seveda še podkrepilo.

A potem! Zgodila se je tragedija, ki mi je splahnila voljo do padalstva, nižje od »mrtvega morja«! Smrtna nesreča vojaškega padalca-specialca v Nišu me je »totalno« prizemljila! Ker nam je inštruktor že med predavanji povedal, da se v letalu pač ne moreš več »premisliti«, saj je sunek v »ta zadno« in »gurtna«, zadosti »varen poseg« za prvi skok s padalom, kasneje začneš pa že uživati. Je ni bilo sile na svetu, ki bi me spravila v letalo, da po uspešni teoriji opravim še praktični izpit za padalca! Pa je šel v izgubo čas tečaja in delo ob štancah. Pa nič za to, danes vem, da to ni »letenje«, da je to le »padanje«!

Tu nekje moram povedati, da sem bil avgusta 1972 prvič na Triglavu. Kako je prišlo do tega, je druga, zelo dolga in lepa zgodba, tako kot tudi moje »alpinistične« izkušnje v Zaplotnikovi »plezalni šoli« na Rocnu. Je pa to pomembno za moje nadaljnje letenje, saj je moje življenje od takrat neprekinjeno povezano z gorništvom, z višino, z neomejenim obzorjem! Tudi Nejčeva sintagma: »Vrh ni cilj, cilj je pot do vrha!«, mi je spremenila lastno gledanje na življenje in tudi način, kako priti do ciljev v življenju, predvsem pa, kaj je v življenju najbolj pomembno.

Sredi sedemdesetih so bili slovenski zmajarji že razvpita druščina, saj je Avi Šorn že 75-tega odletel z Malega Triglava. Na Šmarnogorski Grmadi je stala rampa in letenje z zmajem se je zdelo na dosegu mojih rok, izpolnitev življenjskih sanj o letenju se mi je zdela končno uresničljiva!

Poleti 1976 sem poiskal Avija, ki je bil v tistem času alfa in omega »zmajarstva «. Zaposlen je bil na IBM Ljubljana in čeprav so ravno tiste dneve vnašali v računalnike plače za polovico Ljubljane, si je prijazno vzel del dopoldneva za poglobljen pogovor o letenju z zmajem in vsem okrog tega. Obširno mi je pojasnil prednosti in slabosti letenja z zmajem v primerjavi z »jadriličarji« in tudi stroške, ki me čakajo, če želim resno začeti z letenjem. Cena tečaja, dokumentacije in materiala za lastnega zmaja sta me postavili na realna tla. Tako rekoč, bil sem prizemljen! Res, v tistih časih je bil to »šport« za premožne, predvsem pa iznajdljive ljudi. Ko danes gledam na tiste čase, mi res ni jasno, kaj sem delal narobe, da se nikakor nisem spravil »pod oblake«!

Moje prvo jadralno padalo

Pa so prišla osemdeseta! Jadralnim zmajarjem so se pridružili tudi jadralni padalci. Takrat sem z družino živel v centru Ljubljane. Kar nekajkrat smo si v Trnovskem pristanu izposodili kanu in šli veslat po Ljubljanici. Ker nas je to zelo veselilo, sem se odločil kupiti svoj lasten kanu. Mali oglasi so bili polni športne opreme »iz druge roke« in res ne vem, kako sem iz rubrike »vodni športi« prišel do: »prodam dobro ohranjeno jadralno padalo za sto mark«. Zakaj marke? Za tiste, ki tega niste doživeli, moram povedati, da so bile v osemdesetih letih edino pravo merilo vrednosti česarkoli le še nemške marke. Inflacija dinarja se ni merila na letni, ampak na mesečni ravni! Seveda, da sem se takoj dogovoril po telefonu, se odpeljal tja, v eno od vasi pri Ribnici, kjer mi je mladec, v kleni dolenjščini, dal prve napotke, kako spravim vidno zdelanega Firebird-a nad glavo, stečem po hribu navzdol in poletim.

Meni najbližja znana strmina z lepim iztekom (dovolj skrita očem javnosti) je bilo smučišče na Rakitni. Tam sem kar nekajkrat, celo popoldne, tekal po hribu navzdol, nosil padalo nazaj v hrib in na litre »švical«! Od letenja pa le nekajmetrski »poskoki« do največ meter nad tlemi. Vaška mularija, ki je prišla »firbce past« in gledat norca, ki se preganja gor pa dol po hribu, mi je prijazno razložila, da, kadar pa od Slivnice piha, pa »zmajarji« prav lepo letijo, tam z Županovega vrha!

In res! Prvič, ko so »vremenarji« napovedali zahodnik v osrednji Sloveniji, sem se spravil v mojega starega hrošča, pa hitro na Rakitno. Nekako sem našel pot in stezo, ki sta me pripeljali na očiščeno ploščad zmajarskega vzletišča na Županovem vrhu. Kar močno je vleklo od zahoda, naravnost iznad Rakitne, ki je ležala daleč spodaj. Naravnost v smeri vzletišča! Daleč zadaj, na ravnini, sem razgrnil padalo, da bo dovolj prostora za dvig in pridobitev hitrosti pri vzletu. Zapel gurtne (nekaj podobnega kot so današnje »tange«) in končno pomislil tudi na varnost ter si prvič na glavo pripel plezalno čelado.

Stečem v veter, roke z gurtnami dvignem visoko v zrak in krilo se lepo dvigne nad mojo glavo. Tečem do konca ravnine, a padalo ne leti, jaz sem še vedno trdo na tleh. Ponovim dvakrat, trikrat, a še vedno sem trdno na tleh!

Ker sem prepričan, da moram odleteti, saj so vsi »pogoji idealni« (seveda nisem imel pojma o idealnih pogojih), se po petem ali šestem poizkusu, na koncu ravnine pogumno vržem v »ribo« in z glavo naravnost v grmovje in manjše drevje, dobrih deset ali petnajst metrov nižje! Seveda, da nisem mogel preleteti grmovja in dreves, saj danes vem, da je moje prvo »pravo« jadralno padalo imelo fineso 1:0.

Da, ena proti nič! Razen ranjene samopodobe, ki pa sem jo, na srečo, videl edino le jaz in seveda nekaj bušk, izkušnja ni pustila hujših posledic.

Ker pa sem padalo kupil za letenje, sem pač moral nekje leteti. Moj neumorni duh iskanja je našel primerno mesto na Vremščici. Še iz časov, ko sem se, kot pomočnik strojevodje, vozil pod obronki Vremščice, kasneje pa hodil po »slovenski planinski poti«, sem vedel, da mora biti Vremščica pravi kraj, kjer bom končno letel! Po daljšem deževnem obdobju, so se naredili lepi jasni dnevi, jaz pa v avto in hajdi na Vremščico. Letet!

Ko prispem, me malce zmoti smer vetra. V svojem neznanju in nepoznavanju meteorologije sem bil prepričan, da bo pihalo od Divače čez ravnino in navzgor proti vrhu, v resnici pa je pihal vzhodnik. »Vzhodnik!« Zagotovo s trideset ali več km/h! V svoji neizmerni želji sem bil prepričan, da je to pravi veter za letenje. Bom pač letel na drugo stran, ne proti Divači! Danes, ko znam to oceniti, vem, da sem jo zaradi popolnoma neprimernega vetra za letenje na Vremščici še srečno odnesel!

Ker so me izkušnje z Rakitne, predvsem pa z Županovega vrha izučile, da je za trde pristanke z glavo naprej potrebna čelada, sem jo tudi tokrat, na mojo srečo, glede na nadaljnje dogodke, pripel na (zabito bučo) glavo. Raztegnem krilo, se pripnem, zajamem sapo, da bom »močnejši« in potegnem za A gurtne. V trenutku je padalo postalo jadro, ki me izstreli proti tlom in že me vleče, s hitrostjo 20 km/h ali več, po kraškem travniku, posutem s posameznimi skalami, ki štrlijo iz trave. Nagonsko navijam komande in jih vlečem k sebi, a predno mi uspe krilo dokončno podreti, že udarim ob skalni rob s tako silo, da se mi Peltz-ka (čelada) vdre in poči! Ustavim se in obležim, prepričan, da sem si zlomil vrat in bom ostal tetraplegik. Vrat in glava me močno bolita, a ker čutim boleče razbite komolce in kolena, vem, da še nisem popolni invalid na telesu. Glede uma, to pa res nisem več prepričan! S težavo zložim in zapakiram mojega Firebird-a v vrečo in nikoli, res nikoli več ne pomislim, da bi letel s to cunjo!

Srečanje s sodobnimi jadralnimi padali

Tako, kot sem že povedal, so bile že od začetka sedemdesetih let, gore moja velika ljubezen, ki mi jo je, na srečo, uspelo prenesti tudi na sina. Konec devetdesetih, ko je bil v tretjem letniku gimnazije, je delal obsežno raziskovalno nalogo o slovenskih endemičnih rastlinah. Rastišča le teh, so raztresena po celotni Sloveniji in večina jih je v visokogorju. Seveda je potreboval taksista in vodnika. In kdo je boljši od očeta!?

Tako naju je konec junija ali v začetku julija, pot zanesla v krnsko pogorje, iskat škrlatnordeči kamnokreč in ozkolistno, endemično vrsto preobjede. Pa obsediva tako, pozno popoldne, na robu Batognice, malicava in uživava ob razgledih po dolini Soče. Nenadoma opazim tam daleč okrog Planice tri barvaste lise, ki krožijo ena za drugo ob rebri navzgor. Pomislim na zmajarje! Dvigajo se višje in višje, vedno bližje nama in že vidim, da to pa niso zmajarji, ampak nekaj čisto drugega. Čisto prava jadralna padala sodobne konstrukcije in že čisto podobna izgledu današnjih jadralnih padal. Daleč zunaj, nad dolino, se dvignejo do najine višine in dva se zapeljeta proti planinski koči na Krnu, kjer tudi pristaneta. S sinom se pospešeno odpraviva tja, saj moram spoznati te letalce, jih malce izprašati in se pozanimati, kako in na kakšen način lahko, tudi jaz, pridem do te fantastične leteče naprave! A ker je do koče kar več kot pol ure, se tik predem prispeva, dve veliki krili odlepita od trate pod kočo in poletita v dolino. Takoj vem. Da, to je to, kar si želim že vse življenje! To je tisto pravo! Na goro peš, dol pa lepo odletiš.

A je minilo skoraj leto, preden sem se odločil in takrat, na že zelo uporabnem internetu, našel tri JP šole. Prvi, ki mi je odgovoril, je bil Dule Orehek, inštruktor iz JPK Polet Kamnik. Pokličem, se dogovoriva in čez kakšen teden sem že »šolar«!

V sredo popoldne smo se dobili na »smučišču « pod Rožnikom. Ja, to je tista jasa, za hišami, levo pred Gostilno Čad pod Rožnikom. Pred tridesetimi leti je bila to velika jasa, kjer je pozimi smučala otročad iz Rožne doline, pred dvajsetimi leti, ko smo pričeli s tečajem, je bila praktično še brez zarasti, do danes pa je ostal neporaščen le še majhen delček.

No in usedli smo se na vrh, čisto pod drevesa, v senco in Dule nam je razlagal. Pravila, zakone, konstrukcijo, tehnologijo, predvsem pa tehniko vzleta. Na koncu predavanja je odprl tri »ruzake«, ki smo jih najbolj zagreti, že na začetku, prinesli iz njegovega avtomobila. In ven so pogledala prava svetleča in šumeča padala. Prava krila, ki smo jih razprostrli po travi, poravnali in najbolj zagreti trije smo se pripeli. Seveda je bil na programu dvig in vodenje krila po strmini navzdol. Prvi je nalogo izpeljal kar solidno, čeprav je za njim letelo kar nekaj Duletovih, »pi…., teč' pod padalo, desno, desno, levo, pi…, levo!« Še dobro, da se je padalo porušilo, saj bi pi…, še kar »letele« za njim! Drugi je imel manj sreče, saj ga je že na začetku zasul Duletov paket, »pi… laufi, laufi, saj nisi baletka, da cepetaš na mestu, laufi!« No, pa je bilo hitro konec, saj revež res ni znal teči ali pa si ni upal. Na koncu prve trojice sem bil na vrsti jaz. Malo iz strahu, da ne bi doživel inštruktorjevega vala pi…, malo pa tudi zaradi prejšnjih izkušenj z dvigovanjem Firebird-a, sem potegnil »po moško«!

V trenutku je bilo krilo nad glavo, instinktivno zavrem, in padalo me dvigne od tal. Nemogoče! Saj letim, letim!

Dule vpije, »zavir'i, zavir'i, pi…, zavir'i!« A jaz sem kot v transu! Padalo počasi drsi proti smrekam na dnu vzpetine in jaz kot »izkušen« pilot rahlo zavrem, popustim, potegnem desno komando, da se krilo postavi prečno na hrib ter takoj zategnem komande do konca. Dule priteče po hribu: »Pi…, ti s' pa že let'u!«

Seveda, priznam izkušnje s Firebird-om izpred let in pa kar nekaj poznavanja teorije o aerodinamiki, pridobljene pri modelarstvu. Lahko, da bo kdo pomislil ali pa, da izgleda, kot da želim Duleta prikazati kot človeka brez omike, pa ni res. Takšen je, in je pač bil Orehek! »Laufi, laufi, in pi…«, so bile besede, ki so ga določale na šolanjih, pa tudi na pivu po tečaju. Naj pojasnim, »pi…«, je tisti organ, ki nam je omogočil prvi pogled v svet!

Naslednji teden smo se dobili na šolskem terenu na Gozdu. Že od začetka tečaja je bil večino časa z nami tudi pomočnik-inštruktor Razo (Miha Razinger), kasneje, ko smo pričeli s prvimi višinci na Ambrožu in Gozdu, pa se nam je občasno pridružil tudi pomočnik-inštruktor Tomi (Tomaž Eržen). Ja, ja, dolgo se že poznamo, dolgo!

Pa tudi nadimek Janko so mi uradno pripeli v tistem času. Res, da so me domači in prijatelji že od malega klicali Janko, pravo, takšno, »padalsko« ime JanKo., pa sem dobil šele na tečajih, ko je Razo nenehno vpil za mano, »to Janko, odlično Janko, zategni Janko« in podobno, a vedno je bil na koncu za poudarek Janko! Tako sem se na OLC portalu predstavil kot Janez Kocjan - JanKo. In tako je ostalo do danes!

Tam na šolskem terenu na Gozdu so nekateri tečajniki še kar tekali pod krilom, sam pa sem veselo letel z vrha, čisto od gozda, pa daleč dol na ravnino. Vajo (polet) sem ponovil tudi petkrat ali več na tečajni dan. Letenje me je pri dobrih štiridesetih popolnoma prevzelo! Eni so pri štiridesetih začeli »skakati čez plot«, jaz pa s padalom! Še pred koncem začetniškega tečaja sem že bil ponosni lastnik lepo ohranjenega Edel-ovega Space-a, ki sem ga kupil (po posredovanju Duleta) od Tomija.

Od osmerice, ki smo začeli tečaj pod Rožnikom, nas je šest še hodilo na Gozd, po treh mesecih, pa smo le trije uspešno zaključili začetniški tečaj JP. Kot lastnik L licence, sem si, pa čeravno sem vedel, da sam ne bi smel, privoščil kar veliko pohodov v hribe, s poletom v dolino. Tako sem zvlekel padalo na Potoško goro, na Zaplato, na Kriško goro in na Polhograjsko Grmado ter od tam poletel v dolino. Tudi na Kredarico sem zvlekel Space-a in uspešno odletel v Vrata! Takrat TNP-jevci še niso vedeli, »da se divji živelj gora meče v prepade, ko zagleda jadralnega padalca«!

Prvič se mi je zalomilo na Robleku. Tudi po tretjem poizkusu sem moral prenehati in padalo odnesti nazaj v dolino! Ja, tudi kasneje sem ga na mojih H&F (hodi in leti) pohodih, še velikokrat nosil navzdol. V jeseni sem se, kot edini iz skupine, ki smo skupaj začeli tečaj, prijavil na izpit za licenco A, saj so nekateri odnehali, drugim pa je manjkalo še kar nekaj od potrebnih petdeset višincev, na desetih različnih vzletiščih. A šele naslednje leto marca, sem, v drugo, uspešno opravil praktični izpit za A licenco! Prvič sem žal za malenkost preletel pristajalni kvadrat 50x50 m. No, in tako sem od marca 2001 ponosni lastnik A licence pilota JP! In od takrat »Letim«! Če ne drugače, pa z »dolenskih kucl'nov«! Ja, ja, pa še vedno, tudi v sanjah!

Rutinskih poletov z registriranih vzletišč ne bom opisoval, saj jih je bilo toliko, da že zdavnaj ne vodim več evidence o njih. Opisal bom le nekaj izjemnih dogodkov, pri katerih sem naredil nedovoljene napake, a se je na mojo srečo vse srečno izteklo. Tiste lepše in uspešne trenutke in zgodbe sem že opisal v starejših izdajah Ikarja, o neumnih in nepremišljenih trenutkih, v katere sem se spravil, pa bom nekaj vrstic napisal v nadaljevanju.

Zelo pomembno, pri mojem letenju, je pohodništvo z letenjem z vrhov, vzpetin in z gora! To prakticiram že od prvih dni samostojnega letenja.

Tako sem kaj kmalu odnesel padalo na Mali Trebelnik (Zavrh), saj sem hotel resnično poleteti nad borovniško dolino, tam, kjer sem tolikokrat, s pomočjo modelov, sanjal letenje! Vzlet je bil rutinski. Rahel vzhodnik je omogočal šolsko izpeljan vzlet. A Space pač ni bil vrhunski model! Letenje v veter je bilo zelo problematično, tudi na gasu sem se komaj, komaj, izvlekel iznad drevja in se zapeljal navzdol, desno do prvih košenic na Lazah. A groza, nad travnato dolino, po kateri sem hotel zapeljati na ravnino nad progo, kjer sem načrtoval pristanek, je na veliki višini napeljan električni kabel, ki povezuje hiši na levi in na desni vzpetini. Ker resnično ni druge rešitve (levo je sadovnjak, desno pa stanovanjska hiša) zaviram, zaviram, zaviram skoraj do maksimuma, samo da se ne obesim na kabel visoko nad tlemi in ne treščim na tla! Neverjetno, a padalo zdrsne tik pod kablom, vendar preveč zavrto izgubi vzgon in z višine metra ali dveh sonožno, tako kot sem treniral na Lescah, pred skoraj tridesetimi leti, na »trdo« pristanem ter se brez posledic povaljam po tleh. Še enkrat se izkaže, »večja sreča, kot pamet!« Kasneje, od lastnika hiše na desni vzpetini izvem, da so se »neprevidni padalci « že obesili na ta kabel.

Šmarna gora in ob njej stoječa Grmada sta bili po letu dva tisoč že zaprti za prosto letenje, a ob zmajarski rampi so še vedno vzletali lokalni piloti. Tudi jaz sem bil takrat »lokalec«, saj sem se iz Ljubljane preselil v Pirniče. No, pa sem zvlekel mojega Space-ja na Grmado! Čeprav je zgoraj na grebenu rahlo pihalo od severa, me je močan »vzgornik« prepričal, da sem (malo nižje) razgrnil krilo in se po »vseh pravilih « pripravil za vzlet. Aktivno potegnem za gurtne, krilo se takoj formira, vzgornik me vzdigne za meter ali dva in »že sem v rotorju«!!! Bum, tresk, pok, pok, je ropotalo in tolklo po grmovju (Andrej z Muljave, reče fraščevju) in takoj sem boleče razumel, kaj pomeni vzlet v rotor! Vsled te boleče izkušnje sem kasneje velikokrat nosil padalo nazaj v dolino, če pa je bilo mogoče, pa vzletal z bistveno nižjih mest.

Pa še ena z vzletišča Zavrh nad Borovnico, ki govori o srečno rešeni »negativi« tik nad tlemi! Torej, vzletim na Zavrhu. Ker piha severovzhodnik, proti severu-vzhodu in uradnemu pristanku pri Škorpijonu ne gre, zato se odpeljem desno, ven nad ravnino, potem pa počasi tonem in se spuščam proti dolini in pristanku. Tega sem izbral na južnem delu Borovnice (tik ob železniškem tunelu), saj se tu prične vzpenjati cesta na Pokojišče in Zavrh. Pač, načrtoval sem peš hojo po avtomobil, ki sem ga imel na Zavrhu. Seveda sem želel pristati čim bližje hribu. In glej (hudiča), malo pred tunelom, kjer stoji zadnja hiša nad cesto, pod cesto nižje pa je kozolec, je lastnik napel električni kabel s slemena hiše na sleme kozolca. Približno trideset metrov nad tlemi. Ker tega nisem vedel, od daleč pa tankega kabla tudi nisem videl, sem se prav počasi z zavrtim padalom pripeljal ob hribu nad cesto. Deset, petnajst metrov pred sabo zagledam kabel in panično potegnem levo komando za zavijanje vstran od hiše in hriba na desni. V trenutku se padalo zavrti v negativo! Iz strahu (ne znanja) dvignem roke in takoj rahlo zavrem na desni komandi. Padalo se ustavi, potone za »ogromnih« deset ali več metrov in se, brez mojega posredovanja, zapelje naravnost na travnik, tik ob kozolcu. Od strahu in šoka komajda kaj zavrem, tako da se pri pristajanju grdo povaljam po travi. Moja prva in na veliko srečo uspešno rešena negativa! Od takrat ne pomnim, da sem še kdaj spravil padalo v negativni zavoj. Tudi »helikopter«, ki naj bi bil enostaven manever, je še vedno tabu.

In potem sem kupil Edel-ovega Promise-a in prvi preskok Kokre je bil realiziran, pa tudi obrat na Potoški gori s povratkom na pristanek v Novakih mi je uspel. Kar nekajkrat! S Promise-om sem pričel resnično »leteti«! Deset, petnajst, tudi dvajset kilometrov dolgi preleti niso bili več nedoseglivi. A Promise je bil zoprna naprava! Nemirni stabilizatorji so se kar naprej zapirali, tako, da je bilo letenje vedno na robu nezaželjene situacije. Tudi dvig, predvsem v rahlo močnejšem vetru, je bil zelo zahteven in težko kontroliran. Bilo je potrebno zamenjati zahtevno in zame neprimerno napravo.

Naj pred nadaljevanjem povem le, da sem se, v desetih letih letenja in po nespametnem startu v rotor na šmarnogorski Grmadi, izognil vsem traparijam, ki bi jih lahko »zakuhal« na H&F izletih na karavanške vrhove: Storžič, Stol, Begunjščico, Golico in Dovško Babo ter v Julijce in bohinjska vzletišča Vogar, Studor in Vogel! Pa tudi Krim, Zavrh in Slivnica so bili, kar nekajkrat, uspešno opravljena pohodniška naloga z uspešnimi vzleti. Tudi na Vremščico in na Županov vrh sem se odpravil in tudi od tam uspešno odletel.

Tudi H&F pohodi in srečanja, v organizaciji »velikega motivatorja« Sandija Marinčiča, so že od prvih dogodkov moje veselje. Če je le mogoče, se jih redno udeležujem in to že od prvega »triatlona na Storžič«.

Z novim Riverjem sem prvič preletel trikotnik Krvavec-Kriška gora-Kočna, nekajkrat izpeljal lijaškega kurirčka, ki mu je kar dvakrat zmanjkalo par kilometrov do sto, a je zame bil vedno enak »stotki«!

»Stotka«! Sanje vsakega jadralnega padalca, začetnika!

Po dobro opravljenem treningu iskanja termičnih minimalk na Smuku ter uspešni letalni pomladi v Karavankah, kjer sem izkusil tudi močno spomladansko termiko, vse z dobrim starim Riverjem, sem končno strokovno in psihično dozorel za Soriško planino (prosto po Simeonu Klokočovniku)!

Po sedmih letih »stare ljubezni« z River- -jem, sem si privoščil »novo ljubico«, Mentorja3, ki je moje meje, v letalnih apetitih, postavil nivo višje. Res ne razumem, zakaj imajo vsa padala moška imena, saj bi jim ženska vsekakor lepše pristajala, sploh pa zato, ker za njih skrbimo in jih pazimo, bolj kot marsikdo na zakonca! No ja, saj si to tudi zaslužijo, te naše ljubice, ko jim pa, dobesedno, zaupamo svoja življenja!

Četrtega avgusta 2013 je dozorelo! S še petimi padalskimi kolegi iz Poleta Kamnik ter še nekaj drugih pilotov, smo se optimistično odpravili na Sorico. In, naredil se je »pravi« dan! Opravil sem vse po navodilih Primota (Robi Dolničar) in Turčina (Alojz Turk), ki sta me temeljito podučila, predvsem o vzletu in prvih pobiranjih na levo od starta. Vse do Krna je potekalo »kot po maslu«. No, tam pod Krnom pa se je zataknilo skoraj za pol ure. Nikakor ni hotelo na primerno višino za preskok do Stola, kar pa ni ovirala le mene. So bili v vrsti tudi »top piloti«, ki so se takoj pognali za mano, ko so uvideli, da mi bo uspel priključek Stola. Bil sem pač prvi, ki se je naveličal »malinanja« in se »vrgel čez«! Na Stolu smo si nabrali zaloge višine in do konca grebena se je lepo izšlo. Tam pri Huminu (Gemona del Friuli), sem pa potegnil »ročno«! »Ziher je ziher«, če hočem tudi »domov«, moram obrniti in pozabiti na tiste, ki si upajo tudi čez »huminske joške«. Mogoče tudi sam enkrat, tam nekje pri peti ponovitvi, preskočim tudi to oviro in poletim še kam dalje!

Nazaj je bila vse že »rutina«. Malo več truda pri pobiranju na Polovniku, Krn je dal »do neba«, le na Soriški sem izgubil kar precej pomembnega časa pri nabiranju dovolj višine za preskok grebena in nadaljevanje proti Ratitovcu ter Selcam v dolini, kjer sem tudi pristal. 145 km in osem ur v zraku je za »nedeljskega pilota«, med katere se prištevam sam in seveda, tudi po vseh kriterijih spadam, izjemno uspešen prelet, s povratkom po grebenu od Tolminskega Kuka do Soriške planine, tako imenovani bohinjski »avtocesti«! Srčno upam, da ga še kdaj ponovim! Seveda, če me bodo bolj izkušeni kolegi piloti povabili s seboj.

Misel za konec

Danes, po šestdesetih letih sanj in resničnih dogodivščin, ko je spomin postal tako kratek, da se ne spomnim včerajšnjega kosila, še vedno vidim petletnika, ki stoji na sepu in si na paši, v kravjeku greje prezeble noge ter zasanjano gleda vrane, kako se igrajo v hladnem jesenskem zahodniku, vetru, ki piha tam od daleč, že s snegom pokritih bohinjskih gora. Spominjam se prehojenih gorskih grebenov v Julijcih in sanj, kako poplesujem na dinamiki z igrivimi kavkami, kako se spuščam z mogočnim planinskim orlom po karavanških grapah, jadram s kanjami po obronkih Kuclja in Čavna, vse tja daleč, do v jesenski mrč zavitega Nanosa. Da, imel sem srečo, da sem te sanje že dosanjal, da sem vse to že doživel! Od Vinskih vrhov do Bohinjskih gora, vse v enem lepem in dolgem »preletu« življenja.

Da, življenje je bilo težko, na trenutke boleče, a vseskozi prežeto s sanjami in vero da enkrat poletim, poletim kot ptica. Te sanje so se mi uresničile, z največjo nagrado, z resničnim in pravim letenjem! Prostim in svobodnim letenjem, letenjem podobnim pticam, letenjem človeka, pod krilom jadralnega padala! Nekoč Ikarjeve sanje, so danes resničnost, ki se nam, izbranim srečnikom, dogajajo v živo!