Prehod na višjo klaso padala

Avtor: Uroš Komel

Že dlje časa razmišljam o preskokih na višjo klaso padal. Ko sem na začetku padalske poti po približno 60-ih urah letenja preskočil iz A klase (777 Pawn) na B (777 Rook2), sem se počutil takoj bolje. Preleti so postali enostavnejši, samo letenje pa paradoksalno bolj varno. Od kolegov sem dobil veliko različnih mnenj in nasvetov. Verjamem, da so bili vsi dobronamerni, vendar je resnica bila vedno nekje vmes. Istočasno sem zamenjal tudi sedež in vzel zaprtega. Danes, ko pogledam nazaj, lahko povem, da nobene od sprejetih odločitev ne obžalujem. Višja klasa mi je odprla XC svet in s tem vse lepote takega letenja. Seveda so bili dnevi, ko je v zraku streljalo in padalo »klofalo «, takrat sem se večkrat vprašal - le kaj mi je tega treba. Včasih sem vztrajal, drugič ne, odvisno od tega kakšen je bil cilj. Če je bil to dolg prelet v Alpe, sem pač stisnil zobe, če je bil to nedeljski polet po okoliških hribih pa sem se raje odpravil na pivo. Za boljše razumevanje mojih odločitev naj povem, da grem običajno v zrak ko je termika na vrhuncu, popoldne je potrebno po otroke v šolo.

Pojdimo k pravemu namenu mojega razmišljanja. Dokler je pilot pod varnim krilom EN-A ali EN-B klase, nam testi zagotavljajo visoko stopnjo pasivne varnosti. Prehod na C klaso, kjer se od pilota zahteva veliko znanja, pa je druga stvar. Seveda sem testiral več padal EN-C klase, z enimi sem bil zelo zadovoljen (BGD Cure), z drugimi manj. Žal nekaterih v Sloveniji ni mogoče testirati. Takoj, ko sem poletel s C klaso, sem dobil podoben občutek kot takrat, ko sem iz Pawna šel na Rook 2. Dokončne odločitve pa še ni bilo. Nasvet prijateljev je bil spet ta: če letiš vsaj 100 ur na leto je menjava legitimna, spet drugi so svetovali: če ne tekmuješ, nima smisla. Sam sem si govoril - bom pa šel kasneje v zrak. Vsekakor se strinjam s splošnim mnenjem, da je predvsem pomembno kje letimo. V domačem peskovniku smo ne glede na razmere bolj pogumni kot pa v gorah. Zato me dejstvo, da nekateri piloti, ki veliko potujejo, letijo EN-B klaso, ne preseneča.

Ampak sam sem razmišljal drugače. Zakaj ne bi bil tudi nedeljski izlet, pa čeprav kratek, začinjen z nekaj elementi, ki jih ta krila omogočajo. Kot prispodobo imam v mislih nedeljsko vožnjo s športnim avtom, ki zmore 250km/h. Čeprav jih ne potrebuješ, je vseeno zabavno imeti nekaj rezerve; opazuješ pokrajino, ko si pa zaželiš hitrosti, pritisneš na gas.

Med vsem tem razmišljanje in filozofiranjem sem čakal, da »Wajduci« naredijo še kraljico2 moje velikosti. Prijatelji letalci so do svoje velikosti že prišli, sam pa sem s polnim gasom komaj divjal za njimi. Ta dan je končno prišel in kot sem domneval, je bila ljubezen na prvi polet. Kljub mojim izkušnjam, ki jih ni veliko, sva se takoj ujela. Ne bom opisoval lastnosti, ker to ni namen tega prispevka, lahko vam povem samo, da se v zraku počutim veliko bolj varnega kot prej. Drži, da je C klasa tista, ki od pilota zahteva veliko več aktivnega letenja, reakcije padala so hitrejše, padalo ima neverjetno energijo, ki ti običajno pomaga v kriznih situacijah, lahko te pa pošteno kaznuje.

Vendar važni so občutki. Sam svoje letalne dneve štejem po spominih, ki mi jih puščajo. Pogledi iz višin na zasnežene alpske vrhove, kopanje v Soči s prijateljem po letu iz Lijaka v Tolmin, … Let raje skrajšam za pol ure in si ta čas delim s prijatelji na pristanku ob hladnem pivo. Zakaj letim? Ker v tem uživam, uživam pa tudi v vsem, kar letenje prinese poleg. Vidimo se v zraku, kjer ne glede na figuro iz šahovnice vsakdo vleče svoje poteze. Važno je samo, da se imamo fajn.