Zanimiva metoda

01.06.2018

Avtor: Iztok Tomazin

Čudovita je jesen v naravi, manj lepi so znaki jeseni v telesu. Listje rumeni in odpada, obrabljeni sklepi pa opozarjajo na desetletja preobremenitev. Dovolj, da sem se jih začel intenzivno zavedati.

Od jesenskih lepot mi misli pogosto uhajajo k neprijetni in zaskrbljujoči resničnosti, ki se vse pogosteje izraža z bolečino in otekanjem. Vemo, kakšne so omejitve in možnosti sodobne medicine pri zdravljenju ali lajšanju težav zaradi obrabljenih ali poškodovanih sklepov. Zato pacienti, tudi zdravniki med njimi, pogosto iščemo tudi druge načine lajšanja teh težav.

V prepletu napora in užitka, pospešenega globokega dihanja in razbijanja srca, pogledovanja pod noge in proti vabečim obzorjem, se vzpenjam po slabo uhojeni poti, ki se v dolgih okljukih vije iz gozda na plano in spet nazaj med obarvana, vse bolj gola drevesa. Koraki šelestijo po preprogi odpadlega rjavo rumenega listja. Togost in zmerna, topa bolečina v kolenih počasi naraščata. Ko je najlepše, se sicer potuhneta, saj takrat zanju ni prostora v zavesti, a se kmalu spet vrneta, skupaj s podobnimi občutki v desnem kolku. Seveda bom kljub temu prilezel do najvišje točke, kot sem še vedno. Potem pa bo potrebno ukrepati, saj je sestop z gore precej večja obremenitev za sklepe, kot je vzpon. Bolj zoprn in bolj boleč. Razmišljam o sporočilu kolega radiologa, ki sem ga prejel pred tednom dni in je potrdilo zdravorazumska predvidevanja. Magnetna resonanca je pokazala počen meniskus, obrabo hrustanca, edem, entezopatijo, izliv in podobne zadeve, ki se berejo kot grozljivka, še posebej, če jih bereš hkrati kot zdravnik in pacient z zelo aktivnim stilom življenja.

A diagnozam in občutkom se ne predajam zlahka. V gorah pogosto, seveda tudi danes, s seboj nosim cel nahrbtnik pripomočkov za izvajanje preventive in terapije sklepnih težav. Gre za najboljšo, najprijetnejšo in najučinkovitejšo metodo, kar jih poznam, a o tem več kasneje.

Vse pogosteje se spominjam več kot štiridesetih let »minulega dela in užitkov«. Od tekmovalnega in alpinističnega smučanja, prenašanja do 60 kilogramov težkih bremen na vrhove, od nošenja težkih nahrbtnikov do zmajev in tihotapskega blaga (za domačo uporabo v bivši Jugi, se razume) na vrhove in z njih v doline, od skakanja in teka navzdol do jogijskega krivenčenja udov ter podobnih, skoraj vsakodnevnih, vztrajnih in dolgotrajnih mučenj sklepov, še posebej kolkov in kolen.

Anamnezo je ob množici srečanj s klopi med tekanjem po gozdovih enkrat ali večkrat popestrila še okužba z borelijo, da obljub revmatologov, ki so mi ob diagnozi juvenilnega revmatoidnega artritisa obetali invalidnost še pred koncem srednje šole, podrobneje sploh ne omenjam. Pravzaprav sem lahko vesel, da še nisem kripelj na berglah ali vozičku zaradi vseh desetletja trajajočih obremenitev, preobremenitev in poškodb. Ob vseh pretiravanjih in norostih (tako pravijo drugi) oziroma načinih iskanja in raziskovanja Lepote in svojih meja (tako pravim jaz), ki sem se jih loteval in se jih še lotevam, sem lahko celo iskreno vesel, da še nimam dokončne terapije s šodrom in koreninicami cipres, kot se je izrazila ena od mojih pacientk. Seveda pa je vse pogosteje treba zavihati rokave in kaj drugega ter se zdraviti in »zdraviti«.

Prihajam vse višje in uživam v eni najznačilnejših zakonitosti planinstva in alpinizma – razgled je z višino vse lepši. Prvi gosti sončni žarki plešejo objeti z valujočimi vlažnimi meglicami. Barvito jutro se počasi preliva v sončno novembrsko dopoldne. Končno sem na vrhu in radodarno si odmerim čas za uživanje. Vse bolj mi gre na živce deformacija sodobnosti, ki ji tudi sam prepogosto podlegam – da se vedno nekam mudi, pa če je to potrebno ali ne.

Seveda bo treba kmalu sestopiti, kljub vedno prisotni želji ne morem dolgo ostati na nobenem vrhu. Pred mnogimi leti se mi je to skoraj zgodilo, prostovoljno. Eden od največjih čarov gora je, da te tam zgoraj v višavah lahko odnese, raztrese kamorkoli. Globoko navznoter in ali po vseh obzorjih, do katerih priplava pogled, hrepenenja pa poletijo onkraj njih. Takrat, na težko prigaranem vrhu osemtisočaka v Tibetu, je zelo malo manjkalo, da bi tam ostal za vedno. Bilo je po prvenstvenem solo vzponu v severni steni, bilo je nezemeljsko lepo, tako popolno, da nisem več čutil ne mraza, ne izčrpanosti, le vse obsegajočo Lepoto in prevzemajočo me željo, da bi to ohranil za vedno. Kar je pomenilo ostati na vrhu. Skoraj sem se že odločil, ko je v hipoksične možgane nekako našel pot preblisk, da moram preživeti, če pa bom še malo ostal na vrhu, bom zelo hitro zmrznil. Da moram sestopiti, čeprav tudi to še ni pomenilo, da bom preživel. Na ogromni gori sem bil čisto sam in sestopiti sem moral na drugo, neznano stran, dehidriran in izčrpan, brez hrane in tekočine, bližala se je noč …

Pustolovščina preživetja je sicer uspela, ampak v najbolj turobnih življenjskih trenutkih včasih nisem prepričan, ali sem se prav odločil. Iz srca se vsekakor nisem, sicer bi ostal in ugasnil, prepojen z Lepoto, s pogledom, zazrtim v čarobna prostranstva Tibeta. Odločil sem se za preživetje, za vrnitev v vsakdanjost. Uspešno sem sestopil nazaj v tole življenje, še kar lepo in polno, včasih obdarjeno z neopisljivimi doživetji, kot je bilo tisto na samotnem vrhu 8201 meter visoke himalajske gore Čo Oju, Turkizne boginje.

Tudi danes, na domači gori, kamor sem priškripal z otečenima kolenoma, je podobno, le manj intenzivno. Imam se pod kontrolo in vem, da bom zanesljivo kmalu sestopil. Čaka me tisoč metrov strmine do doline in z malo pretiravanja bi lahko rekel, da kolena kričijo od groze, zlasti ob dejstvu, da navzdol še vedno rad tečem, če je le mogoče. Bolečine prihajajo z zamikom, ko sem že doma. Sestop je seveda mnogo bolj obremenjujoč in naporen za hrbtenico in sklepe na nogah, kot je vzpon. Palice sestop sicer malo olajšajo, ker lahko nekaj kilogramov telesne teže preneseš na roke, bistveno bolje pa ni.

Ampak kot sem že omenil, imam danes s seboj cel nahrbtnik terapije in preventive za svoje uboge sklepe. Dobrih deset kilogramov tehta. Gre za učinkovito in prijetno metodo, ki je sicer nisem patentiral, a mi je že mnogokrat pomagala. Ni je v zeleni knjigi zdravstvenih storitev, je sicer bolj »personal« ali »eminence based« kot »evidence based«. Ampak kaj je močnejši dokaz od tistega, ki ga začutim na lastni koži, in kdo je za moje težave večja eminenca, kot sem sam s svojim znanjem, izkušnjami in poznavanjem svojega organizma. Ne nazadnje sem edini najemnik svojega telesa. Morda bi bil že na berglah, če te metode ne bi pogosto uporabljal več kot tri desetletja. Zadnjič sem imel občutek, da se z metodo strinja tudi moj ortoped, vsaj očitnega nasprotovanja ni kazal.

Metoda je skoraj brez stranskih učinkov, razen če si nepazljiv ali imaš smolo. Zato je pri izvedbi potrebno nositi čelado. Je izjemno učinkovita. Fizioterapija, analgetiki, analgoantirevmatiki, glukozamin in podoben arzenal farmacije in kemije se lahko skrijejo. Indikacije za to metodo so zelo široke, toplo jo priporočam vsem, ki so radi aktivni v naravi, še posebej v hribih in gorah, pa imajo težave s sklepi, predvsem s hrbtenico, kolki in koleni.

Doziranje: čim večkrat, saj metoda deluje tudi antidepresivno in anksiolitično. Maksimalne doze ni, niti nisem ugotovil, da bi obstajal učinek platoja. Več uporabe te metode pomeni več pozitivnih učinkov in zadovoljstva in drugih dobrobiti. Je pa možna oziroma celo zelo verjetna zasvojenost, na to je potrebno opozoriti! A tovrstne zasvojenosti se ni treba preveč bati, saj ob pazljivi, čeprav zelo pogosto uporabljeni metodi praviloma ni škode ne na somatskem, še manj na psihološkem področju. Prej obratno. Posebej je seveda priporočljiva v kombinaciji z vzponi na griče, hribe ali gore, saj je ob obrabljenih sklepih sestopanje z njih po navadi boleče in obremenjujoče, kot sem že napisal. Naslednja prednost metode je, da pacient ne potrebuje napotnice, naročilnice ali kateregakoli od papirnih umotvorov, ki jih vztrajno producirajo zavarovalnice, ministrstva in druga legla birokracije. Ne obremenjuje zdravstvene blagajne, ne podaljšuje čakalnih vrst na fizioterapiji, pri specialistih in še kje. Uporabnika ne bo bolel želodec, kot ga bo precej verjetno po jemanju nesteroidnih analgoantirevmatikov. Nekateri le opisujejo pojav metuljčkov v želodcu. Pacienta tudi ne bo bolela denarnica zaradi nakupovanja panacej v obliki glutamina, hondroitina in še marsičesa, kar v neštetih oglasih obljublja čudežne ozdravitve ali vsaj bistveno izboljšanje stanja. Kar resnici na ljubo v ambulanti pri svojih pacientih opažam precej redko. Treba pa je povedati, da je začetna investicija za potrebne pripomočke pri tej metodi kar visoka, v nadaljevanju pa stroškov ni več veliko.

Usta mi lezejo v zadovoljen nasmeh, ker vem, da bom tisoč višincev sestopil brez najmanjše bolečine, kljub bednemu stanju kolen in ne dosti boljšemu statusu kolkov. Dol bom prišel brez najmanjše dodatne obremenitve ali okvare sklepov. Vem, da tokrat ne bom stiskal zob in poskušal čim več teže prenašati na palice in da ne bom v skrbeh, kdaj se bo dokončno razletel počeni meniskus. Ne tokrat, ker bom spet uporabil svojo priljubljeno metodo. Ocenjujem, da bo njena izvedba danes trajala okoli 15 minut, toliko kot na primer ultrazvok ali laser na fizioterapiji. Ampak učinki bodo neprimerljivo boljši. Ker sem zdravnik, mi je žal, da te metode ni v naši zeleni knjigi, ne kjerkoli drugje v sistemu zdravstva, da je ne morem pisati na recept ali napotnico, da je niti priporočati ne morem svojim pacientom, razen redkim, ki tak pristop razumejo ali imajo smisel za alternativo. Pa bi jim lahko zelo koristila. Čeprav sem prepričan, da bistvo moje metode ni v kemiji ali farmaciji, vem, se pod njenim vplivom v zadovoljnem telesu med drugim pretaka koktajl marsičesa močnega in učinkovitega, od adrenalina do endorfinov in enkefalinov. Brez recepta! Naravni, ekološki proizvodi.

Odprem nahrbtnik in po travi razgrnem pripomočke, ki so potrebni za izvedbo metode. Pazljivo si nadenem poseben pas, podobno kot so nam včasih fizioterapevti nadevali pasove Lumbexa pri lajšanju težav z ledveno hrbtenico ali Glissonovo zanko pri lajšanju težav z vratno hrbtenico. Vklopim še čivkajoči digitalni aparat, saj danes medicina skoraj ne pozna več terapije brez kemije ali elektronike. Aparat, ki si ga pripnem na pas, sicer ni bistvo metode, lahko pa jo podaljša in omogoči še več pozitivnih učinkov. Imenuje se GPS-variometer. Nadenem si še čelado. Kot sem že omenil, so lahko sicer redki stranski učinki metode precej boleči, če z izvedbo nisi pazljiv ali jo uporabljaš, kadar zunanji pogoji niso primerni. Takrat se lahko na glavi ali drugih delih telesa pojavijo različne spremembe, laično imenovane buške, odrgnine in udarnine, ali celo kaj hujšega.

Eden od dveh ključnih mehanizmov delovanja opisovane metode temelji na enostavnem biomehanskem dejstvu, da omogoča sestopiti z vrhov praktično brez obremenjevanja sklepov. Še najbolj obremenjeni del telesa utegnejo biti glasilke, če človeka zaradi veselja in užitka prime, da bi zavriskal ali na ves glas prepeval. Tako prijetna je ta metoda. Drugi ključni mehanizem pa temelji na vzporednih, z že omenjenimi snovmi izzvanih učinkih, pa tudi na procesih, ki še niso v celoti raziskani in jih zato porivajo v sfero psihologije ali celo duhovnosti. No, pa začnimo. Primem za močne najlonske trakove, poravnam množico vrvic, povohljam čudovito svež gorski zrak in začutim njegovo gibanje, kar je zelo pomembno za dober začetek postopka. V trenutku odločitve napravim nekaj hitrih, odločnih korakov v globino in preventiva ter terapija obrabljenih in poškodovanih sklepov se začneta. Nekaj metrov nad glavo mi zašvisti, v trenutku se razpre velika rdeče-bela kupola in obešen pod vrvice jadralnega padala zdrsim v zrak. Zavriskam in se prepustim ugodju letenja, seveda ob popolni zbranosti. Edina, praviloma majhna obremenitev sklepov bo v trenutku dotika tal, tisoč metrov nižje. Do takrat pa bo trajalo nepopisno uživanje.

Zelo toplo priporočam, tudi če (še) nimate v naslovu članka navedenih težav. Spodobi se, da na koncu omenim tudi nekaj priporočljive strokovne literature. Za začetek si preberite Jonatana Livingstona Galeba od Richarda Bacha. Mnogi ste ga najbrž že. In kaj od Antoina de Saint-Exuperija, na primer knjigo Veter, pesek, zvezde. Od izvirne domače literature pa Nebo nad Afriko od moje malenkosti. Potem vam bo marsikaj jasno. Če boste poskusili in se odlepili od tal, pa vam bo jasno skoraj vse.