Polet z 90-letnikom

01.09.2018

Avtor: Simeon Klokočovnik

Ta zgodba se je pričela pred desetimi leti, ko me je kolegica Majda zaprosila, da s tandemom peljem njenega tasta. »Ja koliko je pa star?«. »80!«. »Hja, ja kaj pa je 80-letniku treba leteti? Bojim se tega. Saj veš, šibko srce, krhke kosti …«. »On je neverjetno čil, vsako jutro, ne glede na vreme, gre v park na rekreacijo, redno hodi v hribe… «. Pa sem se ji le nasmehnil, naj me nikar ne prepričuje.

Sem že peljal 80-letno gospo, seveda na željo znancev, ki so me nalagali, da je to za 70. rojstni dan. Že to mi je bil ekstrem in v veliko skrb. Pa ji potem v zraku voščim za 70. rojstni dan in mi ona nazaj užaljeno reče, da jih ima 80. Ni mi bilo prijetno in kar je nekemu laiku samoumevno, je lahko hitro zelo narobe. Iskati ekstreme z drugimi mi res ni treba, pa čeprav mi zaupanje, ki ga dobim, laska.

Majda pa vztraja: »Ne razumeš, to ni naše darilo, on sam si to tako močno želi!«. S tem je zbila moje zadržke. V študentskih časih sem, v sedaj že pozabljeni knjigi, prebral posvetilo: “ Vsem, ki ustvarjajo možnost izbire zase in za druge.” Po tem se še danes ravnam in seveda nisem mogel reči ne, dokler ne preverim ali je zadeva mogoča.

Tako sem spoznal Jožeta Kalana, vitkega gospoda visoke drže. Takoj po prvih besedah sem spoznal, da je preprost, povsem odkrit gospod, ki deluje umirjeno, a odločno. Ko vidiš v očeh, kako je poln življenja, si vesel takšnega sopotnika. Ni me več skrbelo. Na ta spoznavni dan je bilo iz pristanka pod Krvavcem mogoče opaziti v zraku vsaj 30 padalcev, a se je že začel krepiti JZ veter in v ozadju so se nabirali in temneli oblaki. Polet v tandemu sem odpovedal in se hkrati zagovoril, da sam za sebe grem pa vseeno leteti. Takoj sem začutil, da mu ni prav, kot da mi je zameril, ker imam za njega preveliko varovalko. Potem sva se dogovarjala po telefonu, planirala primerne dneve in končno dočakala zame popoln dan s prihajajočim JZ vetrom. »Pa da ne bo kot zadnjič, le glej, da bova letela«, mi je zabrusil.

24. junija 2008 sva prav lepo vzletela na Krvavcu. Morda so za moj okus umirjenega turističnega letenja bile letalno preveč ugodne razmere, a si nisem upal Jožetu ponovno odreči vzleta. Je bil v svojih željah preveč odločen, skratka vplivnejši od mene. Visoko nad Krvavcem ga ni skrbelo, ni spraševal po tehničnih podatkih, ni krčevito držal trakov, nasprotno, lepo umirjeno s prekrižanimi dlanmi je sedel in opazoval okolico. Sam sem ga previdno spraševal to in ono, zbiral podatke o počutju in poslušal njegov umirjen glas. Veste, po mojih  izkušnjah so potniki na štartu vznemirjeni. Potnik ne ve v kaj se spušča, ne pozna pilota, niti ne, kako deluje letalna naprava, enostavno gre v nepoznano akcijo. To je pač eden tako imenovanih adrenalinskih športov, ki se izvaja kontrolirano, pri čemer pa se potniku doza adrenalina podaja z veliko žlico in enostavno ga mora biti strah. Sam pravim, le "blondinke" ni strah na startu. Ampak g. Jožeta se ne da zvrstiti v noben predal. Poslušal je navodila in rekel: »Ti veš, ti boš naredil tako, da bo prav«. Stvar je bila zaključena. Dal mi je potrdilo, da sem za njega strokovnjak in da naj se ne sekiram in obremenjujem z njim.

Ko sem ga po uri najinega letenja povprašal, če greva na pristanek, je odvrnil: »Ja, če že moraš!«. Takrat sem posumil, da je v bistvu star letalec in potem mi je priznal, da je sicer že letel, v Logatcu, z jadralnim letalom, vendar le krajšo razdaljo, kakšna 2 metra nad tlemi. Let si je prislužil, kdor je lastniku pomagal jadrilico tiščati 10- krat v hrib in napeti vzletno gumico. Dodal je še, da je samo enkrat prišel na vrsto. »Ja madonca, a res nimate nič rešpekta, a vas res ni nič strah?«, mi je ušlo z jezika, pa mi je pojasnil: »Ne, to pa nisi prav povedal, to ni strah, al ti paše al pa ti ne paše«. In sem, kot akter poleta, ostal razorožen in brez besed. Čez nekaj časa je presekal tišino: »Veš, jaz župniku nič ne verjamem, politikom še manj, oficirjem čisto nič, oni pošljejo vojsko naprej, sami pa so zadaj lepo na varnem, ampak tukaj, tukaj sva oba na istem "zicu", lahko delaš kar hočeš«.

Pa sem se vdal brezskrbju in sva oba uživala v letenju. V pol ure pa se je na Kalškem grebenu začel pretirano bohotiti oblak. »Jože, dol bova morala, tale oblak postaja nevaren«, sem rekel. Zopet ga ni zanimalo zakaj in ni pokazal potrebe po dodatni razlagi: »Ja kaj bi pa naredil, če bi bil sam v zraku? «. Hotel sem mu zatrditi, da bi se varno umaknil na Ambroža in zatem odletel v dolino na pristanek, kamor se je takrat že usmerila večina pilotov, a sem mu pošteno povedal, da bi se umaknil na Potoško goro, kjer bi opazoval razvoj oblaka, potem pa zbežal na Gozd ali pristal čim hitreje v Preddvoru. »Ni problema, bom zrihtal prevoz, samo pokličem«. In tako sem inštruktor ter predavatelj psihologije letenja ostal brez avtoritete, odletel s potnikom na Potoško, kjer sva ugotovila, da oblak razpada, odjadrala nazaj na Krvavec in po dveh urah in pol letenja zaključila letalni dan. Oba sva bila umirjena, spočita in zadovoljna. Običajno me, kadar peljem tri potnike v enem dnevu, zagotovo boli glava, oziroma mi utripa v sencih. Izžet sem, potniki mi poberejo vso energijo. A tokrat ni bilo tako.

Z Jožetom sva letela tudi ob njegovem 82. letu, 26. 4. 2010, iz Lijaka do Ajdovščine, samo 1 uro in 20 minut, ker je v okolici že rosilo in je bilo potrebno let resnično zaključiti. Potem še 21. 6. 2014, ob njegovem 86. letu starosti, 1 uro in 26 min na Krvavcu - razmere niso dale več, oziroma jih pilot ni znal izkoristiti, a se nisva obremenjevala s tem.

In potem pride letos Majda zopet vljudno do mene: »Smo Jožeta vprašali, kaj hoče za 90. rojstni dan in diamantno poroko, pa se je le nasmehnil in s prstom pokazal gor v nebo. A boš lahko?« »Joj, saj ne vem, kaj mu lahko še ponudim«, sem se morda branil, »kako pa se drži?«. »Isti je, vsako dopoldne gre na rekreacijo in zdaj sprašuje, če bo moral opraviti kakšne teste, da bo lahko letel. Izpit za avto ima, lahko vidiš tudi fotografijo, kako obrezuje sadno drevje«. Kasneje sem sliko res videl, na moje zadovoljstvo je bil Jože povsem v vrhu visoke stare jablane, brez lestve seveda.

Kaj mi je preostalo? Po mesecu dni so bile končno primerne razmere. 28. 7. 2018, jaz znotraj nemiren in zaskrbljen, Jože pa ves miren in čil, iskrivih oči, ki te pogledajo in zahtevajo akcijo.

Na vzletišču Krvavec je malo preveč vetra. Počakava, da oblak prekrije sonce, termika upade in piha idealen enakomeren veter. Pri dvigu kupole stopiva en korak nazaj in potem enega naprej in že odletiva. Jože se namesti, prekriža roke, odete v doma naštrikane rokavice in molči. Drsiva proti Ambrožu. Naenkrat zaskrbljeno reče: »Nič ne piska«. »O Jože, dan je poln energije, bo vario takoj zapiskal, samo da prideva ven iz območja sence«, rečem. Bolj kot na kakšni tekmi, se oprimem prvega dviganja in ne grem ven, "ziher je ziher", da le ne razočaram mojega cenjenega potnika. Potem pa tik pod bazo oblaka zmagoslavno rečem: »Kako je kaj zdaj Jože?« On pa: »Samo da piska!«.

Ja, kaj sem hotel, zapeljala sva se v rob oblaka, malo ven, malo noter in nabrala še par sto metrov ob oblaku, da se je Jožetu nabiralo ivje na rokavice in da je sonce zarisalo mavrico okoli najine sence na oblaku - Jože, to je glorija, najina “pika na i”.  Nobenega pretiranega pogovora nisva potrebovala. Sva le letela, tokrat nad Mekinje, njegov sedanji domači kraj, slikala hišo in pristala na bližnjem travniku.

Po strogih letalnih predpisih sem seveda delal prekrške, a nama bo odpuščeno. Letela sva kot dva znanca, prijatelja, jaz kot ponosen akter, g. Jože Kalan pa kot oseba, ki ima to srečo v življenju, da ima še vedno na razpolago elan in željo po izbiri.

»Čez deset let«, se je poslovil s povsem iskrivimi očmi. »Težko obljubim, a zagotovo, če bom le še v varni letalni kondiciji«, sem pritrdil.