PGAWC Kazahstan

Avtor: Matjaž Ferarič

Počasi sem se začel spraševati, a je ta zadnja …

Bilo jih je kar nekaj, ne bom jih štel, ampak glede na vedno širši krog vrhunskih tekmovalcev, je tekmo svetovnega pokala vedno težje zmagati.

Taldykorgan – Kazahstan, prvič kot organizator tekme svetovnega pokala v točnosti pristajanja z jadralnimi padali (Paragliding Accuracy World Cup). Je pa tam že bilo azijsko prvenstvo in nekaj FAI-2 tekem. Torej, organizatorji niso bili začetniki in to se je po marsičem tudi videlo, saj so znali poskrbeti za tekmovalce. Tako s transportom iz letališča kot skozi vso tekmovanje, ko so nas kar razvajali. Običajne sendviče za kosilo so namreč zamenjale srednjeveške požrtije v jurtah, ki so jih na pristanku postavili prav za tekmo. Morda bodo še največ o vsem povedale slike. Tekmovalni teren je res idealen, z višinsko razliko, ki dovoljuje hiter potek tekmovanja z vzletno točko in pristajalnim mestom na lepih travnatih površinah ter z vso dodatno ponudbo na pristanku (senca, hrana, pijača …).

Trening dan je bil idealen, z veliko letov, če si le želel, z zelo različnimi pogoji. Skratka, idealno za spoznati teren, ki je imel svoje pasti, še posebej v termičnem dnevu. No, moj trening je imel eno napako. Prvič se mi je zgodilo, da moja oprema ni prišla skupaj z mano na končno postajo in tako sem vse skupaj le opazoval in težil tistim, ki bi mi naj opremo pripeljali iz Almaty-ja. Očitno je opazovanje tekmovalcev na treningu in vseh njihovih problemov imelo tudi dober učinek. Ko sem videl Matjaža Slugo, kako jadra nad vzletiščem, me je samo še bolj skrbelo, kaj je z mojo opremo. Iz Istanbula bi naj namreč prišla z istim letom kot on. Ko se je le odločil pristati in sem ga povprašal, če kaj ve o tem, mi je povedal, da je videl mojo opremo na recepciji hotela, a žal ne tistega kjer sem stanoval jaz. Akcija, prevoz, iskat padalo in končno na trening, ko je bilo že kar pozno popoldne. Srbi bi rekli: »ko zna zašto je ovo dobro.«

Pa začnimo s tekmo. Štartna številka bolj proti koncu 90-tih tekmovalcev mi ni bila najbolj všeč, ampak s takimi stvarmi se že dolgo ne obremenjujem več. Tekmovalni dan se je začel zgodaj in razen menjave vzletnega mesta, glede na smer vetra, ni bilo ovir, ki bi motile potek tekme. Ko smo sredi dneva naredili pavzo za kosilo in so za nami že bile tri serije, smo si vsi malo oddahnili, saj je tekmovanje potekalo tako kot je treba, sredi dneva pa bi močna termika vsem delala preglavice, ki jim včasih tudi najbolj izkušeni nismo kos. Mnogi so že pokurili svojega »jolly-ja«, kar ni bilo presenetljivo glede na termične balone, ki so nas čakali na pregreti majski ravnici. Pa še veter se je znal spreminjati, tako po jakosti kot po smeri. Kot ponavadi, si nisem ogledoval rezultatov, pa tudi ni bilo treba, saj sem res dobro pristajal, celo eno ničlo sem naredil, ki je že nekaj časa na tekmi nisem. Ampak tu so bili s tremi dobrimi rezultati še vsi najboljši, le Goran iz Srbije si je privoščil že dva pristanka izven »palačinke«. Oba Slovenca, Jaka in Matjaž, sta bila še čisto v igri, pa še kak domačin in seveda cela četa Indonezijcev, pri katerih nikoli ne veš kdo bo imel svoj dan.

No, sledila je požrtija, ki sem jo že prej omenil. Poleg preobloženih miz so se iz jurte v jurto sprehajali glasbeniki, ki so igrali všečno tradicionalno glasbo in za nekaj časa smo vsi pozabili da smo sredi tekmovanja. Posebna čast je doletela najstarejšega udeleženca (Franca Prelovška), ki je imel dolžnost, da si privošči najboljši kos ovčje glave, ki je prava poslastica in posebnost. Obrazov in grimas, ki jih je delal Franc pa ob tej priložnosti ne bom opisoval.

Sledila je še svečana otvoritev z vsemi gosti iz politike in družabnega življenja in tekmovanje je šlo naprej. Ne več tako gladko, ker je bil veter še zmeraj zelo močan, vendar smo proti večeru le opravili še četrto in začeli peto serijo. Če je četrta bila še zelo termična, se je v peti vse umirjalo, le veter na vzletišču je malo ponagajal. Teren dopušča, da smo se za vzletanje spustili nižje in nato leteli še zmeraj dovolj visoko in varno. To peto serijo so prekinjale pavze in imel sem občutek, da je ne bomo končali ta dan. Ampak saj smo imeli še dva dni, ko napoved ni bila najboljša, tako da za oddelat manjkajočo serijo in še kakšnih 15 pilotov bomo pa že našli čas in razmere, smo si govorili. Sam sem odletel tik pred mrakom to peto serijo, ko je bil manjši problem samo vetrček od zadaj na štartu, razmere na pristanku pa idealne. Rahel veter, konstanten in v takem res ne moreš zgrešiti. Kakšen cm morda, več pa ne. Tako sem mislil. Že dolgo nimam več problemov s tremo pred letom, prej bi rekel, da se moram malo »napalit «. Tokrat se nisem, ker je bilo vse tako enostavno. Vedel sem tudi, da s tem dobrim rezultatom že imam pet takih, ki bodo šteli in je finalna serija samo še formalnost. Ja, pa ja. Tako se ne razmišlja in to ni moja navada. Šel sem v ta enostavni let, se lepo namestil in peljal padalo kot je treba, mirno brez nihanja, kot »po zajli«. Samo še zategnem komande in stopim na sredino. Pa sem stopil 111 cm vstran. Vsi ki so gledali iz strani, so bili prepričani, da sem opravil kot je treba. Pa seveda nisem. Kaj se je zgodilo? Dolg finalni let z malo hitrostjo jemlje padalu vzgon, po malem. Potem pa ga naenkrat zmanjka, ko kupolo zavreš do konca. In tedaj, ker nikoli ni čisto simetrično obremenjena, tudi zdrsne na eno stran. No, to je bilo to, za to sproščeno površnost, ki sem jo vložil v ta zadnji del leta. Z mojim letom, ali pa še morda enim za mano, se je ta tekmovalni dan tudi končal. Torej brez zaključene pete serije, kar je bilo res škoda. Zgodnje sobotno jutro je prineslo zaključek te serije, žal preostalih 15 ali 20 tekmovalcev ni imelo dobrih pogojev, veter je bil na meji in je bilo kar nekaj velikih kiksov. Dan je potem minil v čakanju na večerno umiritev, a je nismo dočakali. Zato pa nas je nedeljsko jutro dočakalo z dežjem in močnim vetrom.

Ko sem že mislil, da smo z letenjem opravili, pa se je od organizatorja pojavila ideja, da prvi trije piloti, ki smo imeli enak rezultat, poskušamo opraviti let za končno razvrstitev. Sam sem glede na pogoje bil proti temu, zanimivo, da tudi ostala dva pilota, ki nista imela kaj izgubiti (v primeru enakih rezultatov, se namreč išče najboljši posamičen rezultat in se na osnovi tega naredi vrstni red). Iskreno res nisem verjel, da nam uspe kaj narediti, ko smo čakali na hribu, dež pa je kar padal. Obljubili so, da bo čez pol ure obdobje desetih minut brez dežja. Se sliši smešno, ampak točno tako je bilo. Ko je dež prenehal, je sprva še pihal hrbtni veter, potem se je umirilo in turški in indonezijski pilot sta odletela, ko sem bil na vrsti jaz, pa je zopet zapihalo od zadaj. Štarter je hotel da počakam, vendar sem vedel, da če ne poskusim takoj, ne bom poletel, saj je dež že spet prihajal. Dvignil sem kupolo in tekel z njo po hribu kot v času šolanja s padalskim krilom, teren je to dopuščal in uspelo je. Tudi pristanek iz pol zavoja na 1 cm. Tako sem končal svojo kazahstansko epizodo najbrž že kakšnega 50. tega svetovnega pokala. Tako zgleda zgodba o tekmi. Zame s srečnim koncem, prav tako je bil zadovoljen Jaka Gorenc s 6. mestom, malo manj pa morda Matjaž Sluga z 11. mestom (glede na njegove tekmovalne dosežke in vedno visoke ambicije). Tekem letos še bo in možnosti za revanš tudi.

Prav je, da na koncu omenim imena, ki so skrbela, da je vse potekalo kot mora in smo se vsi počutili pomembne in zaželjene. Kazahstanci - Igor, Ainur in Katja so bili gonilna sila, vsi ostali pa super pomagači. Tudi, ko je bilo treba nočni prevoz na letališče prestaviti za nekaj ur prej, zvečer je namreč zapadlo kar nekaj snega. Tudi to je Kazahstan.