Intervju: Bojan Gaberšek

01.03.2018

V intervjuju se je razgovoril predvsem o letenju na Koroškem, učenju letenja na tekmovanjih, njegovih XC in hike&fly podvigih. Odgovoril nam je tudi na vprašanje ali se bo prijavil na RedBull X-Alps.

Kje v Sloveniji so po tvojem mnenju najboljši tereni za letenje?

Primorski konec je najboljši, največ dni za letenje, tudi pogoji so dobri. Imaš veliko možnosti, lahko greš v hribe, v Alpe, lahko greš po ravnini, sploh če so nevihtni dnevi. Vedno bolj všeč mi je Štajerska, Konjiška gora, Celjska kotlina. Tu ni vse točno usmerjeno po hribih, imaš več opcij kam boš šel. Ta dva placa sta mi najbolj »kul«.

Kaj pa Koroška?

S Koroško je tako, da rabiš čas. Super se da leteti, nore špure, vedno je malo drugače. Je pa malo takih pravih letalnih dni. Veliko je vetra, »dolinc« je močen. Mi je pa najboljše leteti doma.

Torej za začetnike letenje na Koroškem odpade?

Koroška je za letenje tehnično zahtevna. Imamo pa nad Slovenj Gradcem hrib Rahtel, ki omogoča vsak dan popoldne jadranje na vetru, na dinamiki, nad mestom. To je pa za začetnika poezija.

Je bil tam tvoj prvi višinski polet?

Prvi polet sicer ne, začel sem 2-3 km stran od tega vzletišča, prvo jadranje je bilo pa na Rahtelu.

Kako se Korošc začne ukvarjati z jadralnim padalstvom?

Tako da gleda fotra, ki se s tem ukvarja. Bil sem še mulc in mi je rekel, da za letenje rabim naprej odrasti in dobiti kile. Ni bilo druge, sem mu vzel padalo, se priklenil in začel nekaj izvajati. Potem je pa prišlo tako daleč, da je rekel OK, moram ti pokazati. Prvi štart je skoraj izpred hiše, čez bajto dol smo se metali.

Koliko časa nazaj je to?

19 let je od tega. Se pa še v živo spomnim te prizore začetkov, ko sem se še narobe priklenil, itak narobe potegnil,...

Končalo se je srečno?

Dejansko si v teh začetkih ni nobeden nič naredil. Vedno je bilo vse na meji, ampak nikoli ni bilo nesreče.

Kako je danes s šolanjem na Koroškem?

Šole trenutno ni. Enega inštruktorja imamo, ki si zdaj ni podaljšal licence. Vsi fantje, ki so interesenti, se učijo preko šol v celjski regiji.

Kakšno je tvoje mnenje na to, da Koroška nima svoje šole?

Ja, bližje kot je šport, boljše je za tebe, prej te potegne. Sigurno bi bilo boljše da bi bil na Koroškem nek center, neka šola. Bilo bi več pilotov. Bi se pa moral en dejansko lotiti, je pa težko, ker je majhen prostor in ni neko povpraševanje.

Zaradi oddaljenosti pridejo zraven predvsem tisti, ki si res želijo letenja?

To je res. Tisti, ki si nekaj res želi, bo šel na konec sveta da bi to dobil. Tisti Korošci, ki začnejo, po pravilu ostanejo v športu. Malo je takih, ki bi naredili začetni tečaj in potem nehali. Večina jih nadaljuje in pride do visokega nivoja znanja, kar obvladajo.

Na mednarodnih tekmah v preletih v Sloveniji ste Korošci med slovenskimi piloti zadnja leta pravzaprav v večini.

Dejansko res. V Sloveniji je upad tekmovalnega letenja, na Koroškem smo pa sami zagriženi tekmovalci. To mi je sicer všeč, se je pa zadnje čase izpostavilo dejstvo, da noben Korošec ne predstavlja kakega koroškega kluba, vsi tekmujemo za ostale klube. Sem začel razmišljati, da to ni prav. Smo vsi posejani po Sloveniji, namesto da bi imeli en enoten koroški klub, ki bi ga predstavljali.

Kateri klubi pa obstajajo na Koroškem?

Ikar, v katerem sem tudi jaz, Dedal, Abuh, Čuk Dravograd.

Koliko je pa vse skupaj pilotov?

Rekel bi okrog 50, takih aktivnih.

Kako pa je bilo včasih? Je bilo prej več padalcev, več klubov?

Koroška je zelo hitro dobila jadralno padalstvo, leta 90 je bil na Koroškem največji vzpon. 200 pilotov, bila je šola, bili so klubi, glavni prodajalci padal so bili s Koroške, noro se je vse razpaslo. Na pika tekmah na Rahtelu nas je bilo preko 100 tekmovalcev na srečanje. Potem pa se je zgodila ena nesreča s smrtnim izidom na Rahtelu. Tisti dan je bilo kot da bi nekdo odrezal. Vsi so začeli govoriti da je jadralno padalstvo nevarno. Številka padalcev je hitro upadla na 30, 40. Na tiste res zavzete. Ta številka se še danes drži. Malo gre gor, malo dol. Trenutno je kakih 50 aktivnih padalcev. Vedno nas je za kombi ali dva, ko je letalni dan. Preko Viberja se obveščamo. Glede letenja smo vsi enotni ne glede na klubsko pripadnost. Nismo skregani, vsak da nek denar za urejanje vzletišč.

Vrniva se nazaj iz Koroške, že nekaj let si član slovenske reprezentance v preletih.

Poskušam dati od sebe svoj maksimum. Želim si leteti, da bi bil boljši, ne toliko v tekmovalnem smislu ampak predvsem v letalnem. Ne zanima me, da bi šel na tekmo in zmagal. Bolj mi je pomembno, da grem in se učim od drugih. Velja prepričanje, da se moraš najprej vse naučiti, potem si zrel za tekmovanja. Jaz osebno in še marsikdo drug imamo obratno logiko, na tekme hodim po znanje. Tudi ni tak šport da bi vsak lahko sam treniral, je skupinski šport. Vedno rabiš primerjavo. Znanje, ki ga pridobim na tekmah, lahko potem vložim v svoje XC projekte in letenje. Bolj močna kot je tekma, več od tekme odneseš.

Mogoče je ravno v tem odgovor na vprašanje zakaj toliko koroških pilotov leti na tekmah … Ker je ta obrnjena logika o tekmovalnem letenju bolj prisotna?

Je res. Fantje sprašujejo marsikaj glede letenja, pa jih večkrat po odgovore pošiljam kar na tekme. Pogosto je prvi argument v stilu - jaz nisem še tako dober kot ti, ne morem tekmovati. Ampak to prepričanje je napačno, poskušam jim razložiti, da ko bo šel tja, se bo tam naučil. Ne moreš priti z znanjem tja, od tam ga moraš vzeti. Potem si pa lahko enkrat dober.

Če koga vprašam če tekmuje oziroma bi tekmoval, je pogost odgovor da ni tekmovalen tip … čeprav na XCGlobe-u naredi vse za dnevno zmago po kilometrih, všečkih, statistiki, ...

Drži, zaradi svoje tekmovalnosti marsikdo noče biti potem rezultatsko razočaran na dirki. Ime bi morali spremeniti, to niso hitrostne dirke ampak poučne šole. Tudi mene vedno bolj zanimajo te namenske izobraževalne tekme, kot je npr. Serial cup, ko daš ljudem znanje na ta način. Ko spremljam takole marsikaterega pilota… saj gre vsak letalni dan na štart, pa potem malo nekaj navije. Samo ne ve kaj dela prav in kaj narobe. Se mu zdi, da takrat ko navije na dva »jurja«, da je dober, takrat ko ne, pa pač ni. Pomembno je, da veš kdaj in kaj delaš prav in narobe, to se najlažje naučiš na tekmi, kjer imaš določeno traso, razlago, se pogovarjamo med samo, primerjamo, ...

Rezultatskih ciljev si res čisto nič ne postavljaš? Bi ti kaj pomenilo da bi zmagal svetovni pokal ali bi bila to samo pika na i uživanju v letenju tisti teden?

Da zmagaš dnevno ali tedensko dirko si itak presrečen. Da bi bil pa res sfokusiran samo na zmage, da bi si npr. rekel, da bom letel dokler ne bom zmagal svetovnega pokala in potem nehal, to pa ne. Ko pridem na tekmo ne rečem sem prišel zmagat, to nisem v življenju rekel. V prvi vrsti je da se imaš fino, da uživaš, da se tam nekaj naučiš. Rezultat, ki pride na koncu, je predvsem v osebno zadovoljstvo.

Na Koroškem se padalci in klubi dobro razumete med seboj, kako je v reprezentanci?

V reprezentanci je pa tako da smo noter sami eni »egotriparji « :) Se pravi vsak predvsem na svojo stran gleda in potem ko se najde toliko ljudi na kupu… Saj jadralni padalci smo vsi bolj taki, malo vsak v svojem svetu živimo. Vsak ima svoje interese, vsak vztraja pri svojem, potem pa nastajajo trenja. Včasih je bilo bolj na bazi da je fajn, druženje, tekma in borbe v zraku so bili pika na i. Zdaj je pa vse skupaj bolj tekmovalno. Eni gledajo samo s tega vidika, samo rezultatsko. Ampak ne vem če je to bistvo, saj če zmagaš nimaš kaj dosti od tega. Ne boš dobil milijona. Ni to Wimbledon. To moraš v glavi razčistiti. Da dobiš za zmago štartnino nazaj, si srečen. Glede tega ni neka razlika ali si prvi ali deseti.

Se pravi denarja tukaj ni. Večkrat se gre na tekmo in potem ni letalnih pogojev, ... Zakaj bi potem sploh hodil na tekme? Kaj je v tekmovalnem letenju tako privlačnega, da je tak naval?

Zanimivo je zakaj te tako potegne. Na tekmi smo kot ena jata, vrtimo skupaj v stebru, gremo skupaj v »glajd«. Tam si v zraku v tisti skupini ljudi. Si drug človek, potuješ in je v bistvu nepopisljivo. Tisti trenutki, ki pridejo po letenju, jih ne moreš doživeti drugače, kot če greš na neko veliko tekmo. Tam se primerjaš z drugimi, krilo ob krilu. Pozabiš na tisti denar ki si ga dal za štartnino. Itak da ga daš, ker brez tega ne moreš. To je tako kot droga. Vse daš za »šus«. Smo kot drogeraši, samo krademo ne.

Kadar ni tekem, tudi rad letiš skupaj z drugimi padalci ali raje sam?

Doma večinoma letim sam. Se tudi dobro počutim, mi je »kul«. Uživam, kadar udarim kako novo špuro, grem nekam kamor še nisem letel. Vse ima svoje čare. Nisem strogo tekmovalen, da bi rekel meni so samo tekme. Ne, grem tudi sam letet, sem sam v zraku. Čisto nekaj drugega je, drugače sem sfokusiran. Na tekmi bolj gledaš sotekmovalce, ko greš solo pa bolj opazuješ naravo. Jadralno padalstvo kot šport je res široko, imaš veliko nekih opcij in lahko izbiraš. Tako da nikoli ne morem reči da je dolgočasno. Lahko greš tudi peš, na hike & fly, milijon opcij ti ponuja jadralno padalstvo.

V zadnjih dveh letih si res naredil tudi precej hike & fly poletov. Od kje zanimanje za to zvrst?

Primož Suša mi je en dan rekel, da ima doma »light« opremo. Naj vzamem in probam. To je bilo predlani. Šel sem domov, še isti dan vzel nahrbtnik in šel na štart na Kremžarico. Odletel sem dol in sem si rekel: stari to je to! Tisti dan sem se zaljubil. Potem sem tri mesece gledal rabljeno opremo, pozimi pa naročil nov komplet. To, kar ti ta lahka oprema danes omogoča, je nekaj neverjetnega. Greš na nek hrib, nahrbtnik ima 10 kg, odletiš dol ali kam drugam. Mi je zanimivo ko srečam kakega planinca, me vpraša kam grem plezat in mu razložim da grem na Uršljo, potem bom pa poskusil leteti do Jesenic. Ljudem je neznano, da imaš lahko v 10 kg nahrbtniku dejansko letalo. Mene je čisto zasvojilo. Bi šel vsak dan če bi bilo lepo vreme.

Vedno več padalcev sprašuje, če treniraš za X-Alps. Sem rekel, da te moram enkrat vprašati, zdaj je odlična priložnost. Torej, boš šel na naslednji Red Bull X-Alps?

V ozadju so neke želje, da bi se mogoče šel to igro. Bom videl letos kako bom s časom za treninge in se bom tekom sezone odločil, če bi se šel. Nič ni fiksno, glavni problem je čas. Čeprav veliko letim, še vseeno vodim firmo in ni to tako kot je videti, da samo letim. Kadar je slabo vreme, je treba vse nadoknadit in se potem dela po cele dneve.

Kakšen je pa glavni motiv za prijavo, zmaga na tekmi?

Glavni motiv je letenje preko Alp. To je želja, ki je večja kot sam Red Bull X-Alps. To, da bom prečil celotne Alpe, je v moji glavi že nekaj časa in to definitivno bom naredil. Samo vprašanje ali bi to opravil s to tekmo ali kar individualno. Najbolj me sicer navdušuje ideja, da bi šel od doma čez cele Alpe, nekaj v tem stilu.

Misliš da imaš vse potrebno v glavi, nogah in hlačah za tako tekmovanje?

Največ na taki tekmi je potrebno imeti v glavi. Da se psihično pripraviš in se fokusiraš na tekmo, to je najpomembnejše. Seveda fizično kondicijo tudi, ampak prvo kot prvo moraš imeti v glavi stvari na mestu. Tam si dober če znaš izkoriščati slabe vremenske pogoje. Maurer dela distance v slabem vremenu in tu premaguje ostale. Na dober dan ne naredi toliko več kot naredi na slab vetroven dan. Tako da moraš biti bolj ekstremen. Sam osebno nisem tako ekstremno ekstremen. Uživam v jadralnem padalstvu, da bi pa šel v neke ekstreme, me ne zanima. Vedno si rečem, če ni danes, bom šel jutri. Na tej tekmi moraš pa res iti do meje, do konca, kar ni čisto v mojih okvirjih jadralnega padalstva.

Če bi se odločil za nastop, kaj bi največ treniral?

Največ bi se posvetil samemu letenju po Alpah. So zelo specifične, imajo določene lokalne »fore«, dolinske vetrove. Veliko je stvari, ki jih moraš spoznati. Kondicija je seveda tudi važna, se pa na X-Alpsu večinoma vse dela na letenju. Če ne letiš dobro, odpadeš. Coconea, ki sicer lahko preteče 100 km dnevno, hitro odpade, gredo ostali naprej. Osredotočil bi se torej na letenje v Alpah, bi dobro naštudiral. Bi šel po tistih rutah.

Kam greš letos na dopust?

Ena od idej je, da bi šla s punco s tandemom malo po hribih. Nekaj bo tekem, Sopot Bolgarija PWC, ...

Kaj pa morje s punco?

Tudi to. To mora biti v programu. V življenju moraš vse, saj ni samo letenje.

 

Z Bojanom sem se pogovarjal: Gašper Prevc