Intervju: Matic Erbežnik

Bova začela pri tvojem vzdevku Malina. Kako si ga dobil?
Letet sem začel pri 15-ih letih, to je blo tam leta 2000. In takrat sem največ letel s Crnijem. Takrat še nisem mel izpita za avto in ko sem začel letet, sem bil skoz odvisen od enga, so me vozil. Boštjan Pugelj, to je bil en odbit model, ki je, prov spomnim se, na Petrolu enkrat reku: Malinovc, dej požuri ... al ne vem kva. Pa itak sem bil dejansko malinovc takrat – že tko sem bil majhen pri teh letih – tko, fizično. Če bi vidl slikco od takrat, bi vam blo jasn.

Že pri 15-ih letih si začel z letenjem?
Ja, pri 15-ih. Prej sem treniral smučarske skoke 10 let. Že skoz mi je bil zrak domač, v luftu mi je bilo noro. Pol sem pa skoke zarad enih težav z gležnji mogu nehat, čeprov mi je bil to najjači šport na svetu. Moj fotr je pa že okrog leta 85 letel z zmajem, pa tudi s padalom, z Duletom Orehkom. In takrat mi je fotr enkrat reku, ej, veš da sem Duleta Orehka srečov, pa je reku, če greva na tečaj padalstva, pa sem reku, ja valda greva, itak, in sva šla k Duletu na tečaj ...

Oba dva skupej – se prav: fotr in sin sta sta šla na tečaj?
Tako je. Fotr je pol po dveh letih zlomu obe nogi ...

S padalom?
Baje da je s hruške padu. Tko je reku, uradna verzija. Vsi ostali so mogl mislt, da je z drevesa padu. Baje da je neki obirov. Ampak, ja, v bistvu s padalom. Tko da fotr je pol nehu, ne sam zarad tega, itak ni mel cajta. Jst sem pa od takrat, ko sem se prvič zapel... pod Rožnikom, si bil kdaj pod Rožnikom?

Bil sem pod Rožnikom, ampak a se tam sploh da vzletet?
Jah ... takrat smo mel neke »Grafitije« al ne vam kva, tam te je mejčkn dvignl. Ampak boh ne dej, de bi te dvignl, ker so pol bajte na koncu. Takrat so ble bajte, zdej se je po moje še dodatno zgradil. V glavnem, blo je kr zanimiv, ni se dal vzletet, smo pa mal lavfal pod padalom ... To so bli prvi koraki, pol naprej smo pa hodil precej na Kamniški vrh ...

Kako pa je potekal tečaj na Kamniškem vrhu. Si ne predstavljam, kako bi s sodobnimi padali šolal tam, s tistimi včasih s precej slabšimi letalnimi lastnostmi pa je verjetno šlo?
Takrat je blo tko, da sta bila dva terena na Kamniškem vrhu – in sicer je bil spodn teren, kjer te je mogoče metrček do dva dvignl, pa je blo to to. To je bil čist taspodn teren, ta je bil še dokaj kul. Potem je bil pa zgorn teren, kao že za bolj napredne. Tam si že mal letel – tko, 20, 30 metrov nad terenom, s tem, da si bil to v bistvu že na hribu. Zgodil se je tudi, da je kdo odletu v dolino. Padala so mal slabš letela, tko da je blo mal lažje kokr bi blo to dons, če mene vprašaš. Dons bi ti vsak tretji odletu v dolino.

A to je bil začetni tečaj? Kva pa nadaljevalni tečaj? Je že obstajal?
Bil je. Nadaljevalni tečaj je bil pa pol že na Ambrožu. Se precej dobr spovnim prvega višinskega poleta iz spodnje poseke, k je še obstajala. Tko da ... to je bil začetni tečaj – na Kamniškem vrhu, nadaljevalni tečaj pa pol podobn k zdej – 10 višinskih poletov ...

Zdej je 50.
No, takrat je blo kao 10 v sklopu tečaja, pol si pa mogu še 40 dodatnih opravt, da si mel vsega skupi 50 poletov, da si se lahko prjavu na izpit – zdj najbrž je isto.

Zdej je 50 – vse v okviru tečaja. Sj mogoče je blo takrat isto, samo pač drugač razložen ...
Ja, mogoče je blo drgač razložen. Tko da, to je to ...

Začel si leta 2000 – 17 let je od tega. Dolgo časa si že v tem športu, kaj te je tako zagrablo, da še vedno letiš?
Ko sem se prpel na un padal, to je blo itak že adijo pamet. S tem da ima velik ljudi na začetku tak občutek, pa pol tud odnehajo. Kaj je bla pr men razlika da nisem? Med drugim, recimo, da sem vedno vidu, pa še kr vidm, neki novga, kar se da pri padalstvu dosežt. Skoz mam neke vizije, k bi jih lahko dosegu z jadralnim padalstvom. Velik ljudi se je ustrašl, pa je odnehal – če mene vprašaš, se od tistih ki nehajo, 50 odstotkov ljudi ustraš, ostalih 50 odstotkov ljudi pa ugotovi, da nima časa al pa ne vem kva, da jim to ni tolk kul. Jest sem že od smučarskih skokov vedel, da če narediš napako so lahko poškodbe. Ni tko kt pr tenisu, da gre žogca u avt. Pri skokih si bil mal prezgodn in si šel na bučo ... In sem tudi bil kdaj poškodovan pr skokih zarad tega. Mislim, da sem to prenesu v jadralno padalstvo. Zavedal sem se, da gre lahko gre hitro kaj narobe. To se mi zdi, da me je obvaroval, da sem vseen relativno počasi napredoval. Mislim, počasi ... pr stotem poletu sem šel prvič na nek prelet – se spomnim, iz Krvavca do Kriške gore, v Križah sem pristal. Ne sam da mi je bil všeč padalstvo kot padalstvo, všeč mi je blo tudi da sem šel peš s padalom na hrib, to me je recimo ful motiviral. Všeč mi je blo, da sem šel groundhendlat. Jest sem preživel na stotine, ma po moje da na tisoče ur na groundhandlingu. Moj prjatu je mel čoperja, 125 kubičnega »Viragota«. Sva hodila iz šole, iz gimnazije. Jest sem dal opravičil, sem mel bianco opravičila v športni gimnaziji, in sva pičila. In groundhandling mi je bil vedno tudi šport, na stotine ur sem preživu na groundhandlingu in tam sem se naučil tehnike letenja. Sej veš, kar je pa pol taktika letenja, vreme, to pa pol itak pride kasnej, s preleti.

Danes imaš za seboj že »neomejeno« tandemskih poletov. Kdaj si začel s tandemiranjem?
Jst zdle pri Borutu v Pac Sportsu v Bohinju delam letos deveto leto – po moje. Prej sem letu 8 let.

Kdaj je po tvojem mnenju izkušenj dovolj, da postaneš tandemski pilot?
Če mene vprašaš, je lahko tandem pilot samo tisti, ki je kompleten solo pilot. V prvi vrsti moraš bit solo pilot z velik izkušnjami tudi v preletih, moraš vsaj osnovne akrobatske manevre znat, vsaj full stall. Ne tako da ga nardiš enkrat v življenju pa si ves pokakan pol in si rečeš, zdj sm pa jst full stall naredu in se ga ne pipnem več. Ne, treba ga je obvladat.
Kar se pa tiče izkušenj… Včasih k je gužva v Bohinju, pride velik tandem pilotov. Vidim pilote, ki pridejo na štart s cmokom v grlu, vidim pilote, ki se jim glas trese na štartu, potniki samo debelo gledajo. In potem sem jest ali pa nekdo, ki je najbolj izkušen na štartu, psiholog v prvi vrsti za tandem pilota. Namesto da se bi takrat ukvarjal s tem, kako bom štartal, z vremenom, s svojim potnikom in tako naprej. Če nisi suveren, ti letet s tandemom sploh ni zabavno. Velik je enih tandem pilotov, ki so neizkušeni, prihajajo letet in so čist prestrašeni. Že sami so prestrašeni, predstavli si, kakšen je pol potnik. Potnik ni neumen, potnik to čuti. Je pa tandemiranje velik bolj kompleksno – ni samo letenje – kako ti štartaš, kako pristaneš. Sej veš, to je cela psihologija. Ta psihologija pa lahko pride samo z izkušnjami. In če si suveren, če veš kaj delaš, potnik to čuti. Zlo hitr pa tud čuti, če to ni tko ... Pa tud pol cela izkušnja tandemskega poleta je velik manj zabavna za tistega potnika. Ja, žal je to pr nas prehitr, prehitr se tandemčki začnejo letet. Tudi zahteve za pridobit licenco tandem pilota so precej prenizke - če mene vprašaš bi mogu met 500 naletenih ur, ne pa 100 al 150, kot jih hočjo met.
Če ti solo letiš, pa nisi dovolj izkušen, pa neumnosti počneš – rečmo, da sam sebe ogrožaš. Če pa letiš s tandemom, pa ogrožaš še enga druzga. Tu se pa pač ustav. Ni več heca. Jst tud pr seb vidim, da sem kdaj kakšno neumnost naredu pa ...

Lahko opišeš kakšno?
Dve leti sem letu tandeme – in, karikiram, da boste razumel – ratu sem najjači, hud sm bil že k svina, vse sem znou, bil sem suveren. Karikiram, tko sem mislu za sebe takrat. S svojo punco sva večkrat že prej letela, bil je pa to en dan, ko sva šla na Studor na zahodnik. Na Studorju je pač tako, da piha tud kdaj tkole popoldne tak lep laminaren veter, mal iz desne, iz strani, ampak varno, če se varno tega lotiš. Takrat sem dvakrat v lajfu rikverc štartu pa sm reku, nč, z mojo punco bom pa ... mislu sm, da sem boga za jajca prjeu in da sem najjači tandem pilot na svetu – tak filing sem mel v tistmu trenutku. Sam me je hitr na realna tla postavl. Sem se kr na rikverc prpel, pihal je 7-10 m/s ... Rikverc sem ga dvignu, pa mi je padal mal dol padu, pol sva šla še mal nižje pa sem reku v redu bo, ni panike, bo šlo. Bla sva še mal v zavetrju, ker veter pride tam mal z boka. Potegnem. K si v obrnen rikverc, k zagrab padav, unih 42 kvadratov, unih 10 metrov vetra… Ena stran me je prehtela, dvignl me je dva metra, pa tkole levo nesl noter v drevesa. Padal je padu not med drevesa, midva sva šla 20 na uro med debli in nč ni blo nobenmu. Sva končala na tleh, nisva bla na drevesu. V glavnem, padal sem namolzu in takrat me je v trenutku streznilo – ostali so leteli – jst sem pa reku, to je to za dons, pospraviva, greva peš dol, čeprav je blo letljivo. In nisem mogu sam seb verjet, da sem tako neumnost naredu. Moram priznat, da sem se zvečer zjoku moji punci, ker nisem mogu verjet, da sem njeno življenje dal na nitko zato, ker sem bil jaz v tistem trenutku preveč egocentričen pa hud.
Mislim, da je 99,9% padalskih nesreč zarad takih neumnosti. Vedno pridem do zaključka, da karkol se zgodi, kakršnekol neumnosti mamo, v 99,9% si sam zajebu. Vsaka pizdarija, vsak škakljiv trenutek, me je naučil le tega, da sem bil itak sam kriv.

Da ne bova govorila samo o neprijetnih, nam opiši še kakšno prijetno. Verjetno najprijetnejša ni za Ikarja… ?
Haha, a lahko drugo najprijetnejšo? Ena izmed ... ne bom reku lih prijetnih, ampak bl takih zanimivih izkušenj, je bil let z mojim poslovnim partnerjem Jurijem, ki ma tam 105 kil. Tak bl močen je. On je šel že dvakrat letet z mano – pred tem tretjim poletom, mu je blo zmer kul, sam sva vedno zlo hitr pristala, 10, 15 minut sva letela. V tretjo sva pa šla na zgornjo poseko Ambroža in sva se pobrala, šla noter v Kokro. Tam sva že skor scurila, ampak men je blo kul, nama je blo v redu, če mal bluziva. Jurij je reku, no ful dobr, bova pristala, pol ure je imel dovolj vsega. In pol je tam iz Kokre en petmetrski steber vn useku gor, čez 5 minut sva bla na 2700, Jurij je bil čist posran. Reku sem mu »Morva it še na Kočno, Grintovc ...«. On itak ni mel kj za narest. Mogu je pač letet na Kočno pa na Grintovc, ker ni mel druge izbire.

To je bla zate prijetna izkušnja, kaj pa za njega?
Za njega je bla konc koncev tud prijetna izkušnja, pristala sva pri Flokiju gor in sva šla peš po avto. On je reku, da je ful vesel, da je to izkušnjo doživel, sam da enih pet let ne bo z mano letu.

Je pa zdržu, ni bruhu?
Moram rečt, da je zdržu do konca. Na koncu sem ga še en krog okol televizijskega stolpa na Krvavcu zavrtu, ker ni blo nekega splošnega vetra (tle si bojo vsi mislel, da sem mal prtegnen). Takrat mu je mal slabo ratal pol sva pa pristala. Je reku, da bo šel peš po avto, da se mora mal nadihat... To je bil en tak zanimiv moment, težko rečem, da najboljši. Drugače pa velik velik tandemskih poletov, predvsem v Bohinju, je norih. Recimo kakšni tandemski poleti, ko letiš dol čez meglo, ko se ti luknje delajo, pa letiš čez luknjo, vidiš jezero.

Pa ni to mal nevarn – če ti vse zapre recimo ...?
Ni nevarn, sej počakaš. To je tista jutranja megla, kakor ljubljanska megla. K se začne razkrajat, takoj vidiš, luknja tle, luknja tam. Pa taka megla ni nikol do podna, je v večini primerov v Bohinju ene 200 metrov nad tlemi. Takoj, k je lukna, se da lepo letet skoz meglo. Seveda moraš vedno met vizualen kontakt s tlemi. To so eni taki hudi trenutki. Pa ti klasični poleti – na Pršivec recimo s tandemom, k pelješ v kakšnih popoldanskih pogojih, pokažeš Črno jezero, in tko naprej ... Slišal se bo klišejsko, ampak men je tolk noro tandeme vozit, da ti ne znam povedat. Jst se nikol ne zbudim pa si rečem, zdej moram it pa v službo. Uživam.

Ne pomisleš nikoli »Zdej moram pa tandemirat, pa tak dober dan je za solo letenje?«
Včasih me je to ful žrl, ko sem gledal tam iz Sorce, k so letel mim, jst pa ob 9-ih zjutraj že gor na Voglu prvi tandem. Vedno sem se pol tko tolažu – valuta mi je dvesto: al bom dvesto zaslužu al bom pa dvesto odletu. Velikokrat je blo to na tehtnici. Včasih je blo to zlo težko, zdaj, ko sem to preletaško »gimnazijo« dal skoz (»faks« me še čaka), sem pa zdej bolj skuliran. Sem doživel tolk enih stvari v preletih, da me to ne muči več tako. Vsak let bolj cenim tandemaštvo, predvsem zato, ker nisem več finančno odvisen od tega. Zarad tega sem začel še bolj uživat. Zdj mam posel čez zimo v Kranjski Gori čez zimo in moram rečt, da mi je ta šiht pozim precej bolj stresen. Pr tandemaštvu se točno zavedam, kaj moram narest - moram v prvi vrsti potnika živega in zdravega dol pripeljat. Če je ob tem še zadovoljen še tolk boljš, in to je to kar moram narest. Predvsem sem se pa tud nehal obremenjevat z vremenom. Če grem gor, pa ni za letet, grem pač dol. In mi je to zabavno. Eni pa pač sedijo za računalnikom, medtem ko jaz to delam 8 ur in ... Vedno bolj cenim tandemaštvo, ker je nora zadeva.

Še eno mal provokativno vprašanje za konec. Kaj je bolj donosno zate: tandemiranje ali snemanje reklam?
Ha. Ha. Ha... Zanimivo vprašanje. Zame al ...?

Zate, ker smo te vidl, da si nastopov v eni reklami pred kratkim. Sledi kariera?
Mislš? Da ni bil to kšn moj dvojnik? Moram malo pobrskat po spominu. Mogoče sem v kakšni. Donosno misliš finančno? Jah, reklamo je bolj donosno posnet. Zdej si lohka pa mal zračunate.

Denar je v reklamah, sreča pa na vrvicah?
Tako je, sreča pa na vrvicah. Dobr si to napletu.

V katere panoge jadralnega padalstva te bolj gravitira?
Od začetka me je bolj gravitiralo v prelete prelete. Nobenih tekmovanj, 100 ljudi okoli tebe, določena disciplina, postanem nervozen,… Prosti preleti, to je tisto, kar je meni res noro. Kakorkoli gledamo, v Alpah je kljub vsemu preletenemu še veliko novih rut, ki se jih da odleteti. Začeli so me zanimati enosmerni preleti. Recimo da je enosmeren prelet, tak da se šteje – čez 250 km, tam 300 je pa že top šit vrhunski prelet. Na taki razdalji se vreme, makroklima spremeni. Če to še nadgradim – zelo me zanima tudi vedno lažja oprema. To mi je zelo pomembno, ker sem postal precej neodvisen, velikokrat pristajam v hribih, pripravljen sem scurit v hribih, pripravljen sem scurit na 2500 metrih, če je treba in potem pač prespati v eni koči in potem iti peš dol. To je zelo povezano s težo opreme, se pravi, pomembno mi je, da si gibljiv. Nekakšen para-bivak, če se lahko tako izrazimo. Me pa tudi vedno bolj zanima akro letenje, vsaj te osnove.

Koliko si se pa ukvarjal z akro letenjem?  V Bohinju ste verjetno nekaj akro letenja izvajal?
Smo. Naredim recimo full-stalle, 20, 30, 40 full stallov na leto. Znam full-stall, znam rikverc let, helikopterčke recimo da sem pripeljal do nekega nivoja – ne bom rekel, da jih obvladam v nulo, ampak jih naredim vsaj v levo, v desno malo slabše. Pa vse te tehnične manevre – sate, … Ni mi pa cilj delati kakšne infinity tumblinge pa to, ker to so pa pač stvari, za katere si moraš dejansko toliko časa vzet pa trenirat, da je noro.

Akro letenjen me zanima predvsem v to smer da bom suveren v helikopterčkih in da se bom dobro počutil v teh manevrih kot so full-stalli, vsi stalli in vsi ti zastoji krila. Rad bi prišel do tega, da me ne bo strah vsakič znova, ko jih naredim. Sem jih naredil že kar nekaj v življenju – pa moram reči, da še vedno nisem prišel do tega, da to naredim suvereno in da se dobro počutim.

Kam te pa vleče v letenju v geografskem smislu?
Geografsko je moj ultimat Himalaja, Pakistan. Se kar naježim, ko gledam malo internet. To kar je naredil Antoine Girard, prvi ki je letel čez Broad Peak, prvi ki je letel čez osemtisočaka. Sicer tako hudo jaz najbrž ne bom, če se ne bom tega lotil res resno. Ker ta mojster je bil  v prvi vrsti alpinist, za Himalajo letet moraš biti v prvi vrsti alpinist potem pa še vrhunski pilot zraven. Tam niso več heci, lahko pristaneš nekje na ledeniku, kjer te ne bo noben rešil, noben helikopter ne bo prišel, nobenega signala ni tam. Tako da Himalaja me zelo zanima. Letel bi rad enkrat tam vsaj nad šesttisočaki, če ne nad sedemtisočaki. Kaj pa to pomeni, je težko reči, ker so to take dimenzije, da si včasih tega ne moreš predstavljati. Ja, Himalaja je tisto, kar me zanima. Predvsem pa hribi – na splošno. Ravnina recimo me manj. Ne bom rekel, da me nič ne zanima – je zabavno, je kul, je tako za dušico, veliko manj stresa. Kar je ful dobro. Ampak meni hribi pomenijo več. Tam imam občutek, da lahko vsako grapo izkoristiš v svoj prid. V hribih je tako, da je lahko v vsaki dolini ena svoja mikroklima. In to mene vleče v letenju. Ljudje večinoma mislijo »o šit, tam pa dolinski veter piha« al pa »šit, tam si pa v zavetrju pa je rotor«…  Mislim, da s to opremo, ki jo imamo zdaj, se da to vsako mikroklimo oz. vsako grapo izkoristit v svoj prid. Povedano drugače, vedno imaš v eni dolini ali pa kjer koli boljši plac pa slabši plac. In jaz si pač vedno želim najti vse te dobre place, v vseh teh dolinah, v tisti trenutni vremenski situaciji. To mi je res noro.

Letošnja sezona xc preletov se je kar fantastično začela. Kateri polet bi izpostavil?

Tistega bi izpostavil, ko sem šel peš na Stol pa sem 20 minut dol letel ... to je bila ena izmed lepših stvari zame letos, ker mi tudi taki trenutki veliko pomenijo po naporni zimski sezoni. Predvsem glede na to, da se mi včasih tudi ne da leteti 9 ur. Vsekakor pa daleč najjači letošnji spomin je pa popotovanje v Lienz pa nazaj.

Popotovanje v Lienz? To se pa sliši večdnevno?
Ja, dvodnevno.

Planirano, neplanirano?
Planirano. V bistvu sem planiral, da bi šel čez Visoke Ture. Mislil sem leteti proti Innsbrucku. Letel sem že enkrat v Salzburg, v Karnijskih Alpah sem že bil,  zdaj sem pa želel iti malo proti Innsbrucku. Šlo mi je zelo dobro, pustimo detajle, prišel sem do Lienza. Iz Radolce, kjer zdaj živim, sem šel z avtom do Vogla. Gor z gondolo, potem sem pa z Vogla letel proti Bovcu. Do Boke, potem čez Karnijske Alpe, mimo Nassfelda, čez Kötschach, dolino Kötschach, Lienški dolomiti, Lienz, tam je Zettersfeld smučišče. Potem sem letel naprej, zahodno okoli Grossglocknerja po južni strani do Matreia in Osttirol, tam sem pa hotel preskočiti Ture pa nisem uspel, ker tri jurje pa pol je bilo premalo.  Bil sem tudi pozen, precej je bilo že vse v senci, pa precej visok je bil še sneg. Imel sem »ta težko« opremo, bil sem omejen. Če bi pristal tam v enem snegu… Nisem mel niti vode več prav veliko, hrane nisem imel s sabo, nobenega sendviča, nič, in dejansko nisem želel na silo rinit čez Visoke Ture. Mislim da sem imel 50% možnosti, da bi se vsedu nekam tam na snegu tam ob ene šestih zvečer. Tako da sem si rekel, da bom šel rajši nazaj do Lienza, iz Matreia sem letel še malo naprej, do konca ene doline. Potem pa nazaj do Lienza, ob sedmih zvečer sem pristal. Imel sem na srečo telefonsko številko od enga modela - padalca, ki sem ga spoznal enkrat v Lienzu. Sem ga poklical, mi je zrihtal eno prenočišče. Tam sem se šel stuširat, zvečer sem šel na 4 pire oz. 3, drugi dan sem se zbudil ob pol sedmih. Itak sem slabo spal, sem bil še ves pod vtisom, sej veš koliko ti lahko en nor polet pusti vtisov v glavi. Zjutraj sem šel na zajtrk, potem pa peš do gondole, ki pelje na smučišče Zetterfeld. Glavni cilj mi je bil, da bi odletel  nazaj do Bohinja, do avta. Dejansko je bil SZ veter, v višinah je bilo ene 7 m/s severozahodnika, dejansko je bilo to čisto v smer Slovenije. SZ zgoraj, spodaj pa zavetrna termika. »Moško« letenje, če se lahko tako izrazim. Letel sem nazaj do Greifenburga, potem proti Dobrachu, potem sem se pa vrgel čez dolino Villacha oz.  dolino ki  gre gor proti Hermagorju, da sem prišel na Višarje. Potem sem na Mangartu pristal. Sem šel lulat. Vsakič grem lulat, ne uporabljam več nobenih plenic pa urinal kondomov ...

Mnenje o plenicah in kondomih ko si se ravno dotaknil te teme?
Plenice so grozne, ker smo stari 30 let in že zadnjih 28 let smo tako naučeni, da ne spustiš mišice za lulat, če imaš gor hlače. Težko se je sploh pripraviti, da spustiš, potem imaš pa še un žmoht notri ... se ti nabere 7 deci in ni kul filing ... urinal kondom je pa kul, imaš čez vezalke ven in se sam polulaš in teče ven čez cevko.

Praviš da zdaj tega ne uporabljaš več?
Tudi tega več ne uporabljam, ker mi je izziv pristati na hribu – zaradi tega tudi pravim, da imam rad lahko opremo – ker zdej vedno, ko letim, lahko pristanem na hribu. Sicer potem eni mi rečejo »šit, pol pa se ti kakšen rekord, al pa trek ustav«, ampak mi dol visi za to ... v glavnem, pristanem vedno na hribu.

V tem poletu do Lienza sem pristajal v obe smeri. Itak mi je pa vmes crknil vario, sem potem prižgal Flyme tako da sem od Mangarta naprej letel brez varia. Ker sem bil že ob pol treh v Sloveniji  in bi bil že ob treh lahko pri avtu, sem pa rekel, da grem še malo probat do Krvavca. Letel sem do Dobrče, do Begunjšice, nazaj kar čez Lesce in čez Bohinjsko sotesko v Bohinj.

To je bilo dvodnevno letošnje potovanje, ena izmed stvari, ki me zdaj najbolj mika. Rad bi to enkrat raztegnil na tri, štiri, pet dni, mogoče en teden. Ampak ne X-Alps varianta. Ne bi bil toliko nor, da bi potem peš hodil gor in te scene. Ni panike, gondolca, prestar sem že za to... Mislim, prestar, ni mi težava hodit, če bi bil pa nor dan, pa ne bi dve uri gor hodil in zgubljal dan, če se pa lahko z gondolo gor zapeljem. Mi je sicer tudi para-bivak všeč, torej samo na svoj lasten motor, ampak v tem trenutku ne brezpogojno.

Kaj te vleče na posameznem poletu -  da maksimalno izkoristiš dan, da imaš čim več norih doživetij ali te zanima maksimalni kilometražni izkoristek dneva?
Če bi reku, da mi dol visi za kilometre, mi marsikdo ne bi verjel. Kar je tudi pravilno. Saj veš, moški smo taki, da se vedno hočemo dokazovati, kdo ima daljšega, prelet seveda. Mene v osnovi sigurno vleče to, da bi v eno smer priletel čimdlje. Moj ulimate cilj, karierni cilj je, da bi v Švico priletel. Mislim, da se da. 270 km je do najbližje švicarske meje. Moral bi letet tja na Merano, iz Merana malo noter, potem bi se pa moral tja v eno dolino fliknt, v eno zajedico, za Švico. Vsekakor možno odletet. Sam težje kakor prelet s povratkom – če mene vprašaš.  

Če si prvi ali drugi ali petdeseti na olc-ju, to te pa ne zanima?
Če bi me to ful obremenjevalo, potem ne bi pristajal sredi mojih preletov. Ne bom rekel da me nič ne potegne... ker bi se lagal, vsakemu godi, da je kdaj »tanajhujši«. Moram reči, da prijavim 5% svojih preletov. Prijavim tiste, ki so drugačni – večinoma. Ker se mi zdi, da to tudi vleče naprej jadralno padalstvo. Moram reči, da sem se veliko naučil iz analiziranja teh zapisov poti po SeeYou, 3D in to ... in se mi zdi pošteno, da dajem to tudi naprej. Pa se zraven še pokažeš seveda J. V osnovi me pa vleče naprej dogodivščina. Iti nekam v neznano. To, da tam letiš 200 km čez hribe, čez tritisočake, nekako ne znam opisati, to je men tako noro ... Da to narediš samo z enim padalom, z unimi štriki pa sam s sabo, nobenega motorja pa nič, to ... Predvsem me pa vleče pobeg od ljudi, od folka.

Torej letiš raje sam kot v družbi?
Rad letim tudi s kom kdaj, ampak sem ugotovil, da mi je bolje leteti samostojno. Ne vem ali sem tak individualist, ali pa mi to ne sede. Tudi če kdaj letim s kom oz. imam namen s kom leteti, se na koncu izkaže, da grem kar vedno po svoje. Imam neko svojo idejo in redko kdo je, da bi šel zraven. Če po pravici povem, mi je pobeg od ljudi najjači – da greš stran in da si sam. Da sam z unimi ptiči tam rolaš steber. Pa une ledenike gledaš tam al pa hribe, ne vem ...

Rekel si, da si se veliko naučil od analiziranja olc-ja. Kako si še nabiral znanje poleg izkušenj iz letenja?
Bile so knjige, bil je internet. Bolj internet je bil takrat. Predvsem je dobro tudi kakšno knjigo o meteorologiji prebrat, mogoče ne o splošni meteorologiji ampak bolj specifični – recimo za jadralna letala... Zanimiva mi je bila tista knjiga od Burkhart Martensa, ne spomnim se naslova. »Kje že imam to knjigo, pa prov mat mi jo je kupila.«  Ko sem delal diplomo iz prostih preletov sem imel to knjigo. Ko sva že pri moji diplomski, predlgam da si jo ljudje preberejo. Ta diplomska naloga je bila napisana 80% iz glave, razen balasta, osnove meteorologije ... vse ostale je bilo pa iz glave napisano in mislim, da je v tem vrednost te diplomske naloge ... Diplomska naloga je dostopna na internetu.

Zadnje čase se v preletaških voda precej odmeva ena taka afera – program, ki omogoča, da spremeniš višino če letiš previsoko, da prideš v omejitve zračnega prostora in imaš veljaven zapis poti. Si zasledil, kakšno je tvoje mnenje o takih zadevah?
Sem zasledil, nisem sicer vedel , da je to sploh program, sem mislil, da to folk dela bolj robinzonsko. Sem slišal, včasih berem na bogvetra, forum.

Si tud kaj podrezal v žgočo debato?
To pa ne smem povedat. Pod »Viševnik« se podpisujem ... ne, hecam se. Nič nisem dražil, ker se od teh debat običajno distanciram, so na takem debilnem nivoju. Konstruktivna debata mi je gut, razna nabijanja pa ne... Ja, sem zasledil. Moram reči, da me je te zelo presenetilo. Zdi se mi noro, da so sploh ljudje tako nori, da gredo to delat za 5 minut slave. Ne bi rekel, da bi imel zaradi tega jurja od tega na mesec, da bi dobu neko nagrado, pa da bi goljufal... Seveda tega ne odobravam, bi pa vsaj razumel. Za 5 minut slave pa tega ne odobravam niti ne razumem.

Z Maticem Erbežnikom sem se pogovarjal Gašper Prevc