Tečaj izrednih postopkov v zraku, Lago di Idro - junij 2017

Mineva peto leto, odkar sem opravil izpit za pridobitev licence pilota jadralnega padala. V tem času sem letel približno 400x, naklepal okoli 450 ur in preletel nekje okoli 7.500 km. Skupen vložen čas je bil precej večji. Od prebiranja literature, analize vremenskih napovedi in terena, analize letov drugih pilotov, voženj in hoje na štarte, »parawaiting-a«, »groundhandling-a«, iskanja primerne opreme, debat s kolegi, podoživljanja letov ob urejanju videoposnetkov in fotografij iz zraka, nenazadnje pa tudi izdelave lastnega variometra… Pravijo, da človek na izbranem področju postane strokovnjak, ko vanj vloži vsaj 10.000 ur. No, tam zagotovo še nisem, kakšna četrtina poti pa je že za menoj. Često sem zajemal z veliko žlico, nisem se bal novih terenov, »curaže«, hoje, ki je pogosto z njo povezana, a vse do zdaj se nisem udeležil tečaja ekstremnih situacij v zraku. Še najbolj verjetno zato, ker sem nekako dvomil v smisel takšnega tečaja, češ, vse, kar bomo počeli tam, sem tako že doživel – frontalce, enostranska zapiranja, negative, prevlečene lete... Poleg tega se ponavadi v takem času naredi najboljši XC dan, ki ga potem seveda zamudiš. Nekaj tudi stane… Zakaj torej iti? Morda akro? Razen »wingover-jev« me ne zanima, oziroma vsaj tako se mi je prej zdelo. Pa vendar, letos v družbi z Nejcem, se je čas zdel pravi – prijavila sva se h Klemnu.

Zaradi vremena nam ni bilo usojeno iti v planiranem terminu. Prestavili smo enkrat, dvakrat in počasi sem se spet začel spraševati ali sploh iti. Tudi število kandidatov je bilo manjše in s tem cena tečaja višja. Na koncu sem se le odločil in se udeležil. Vremenska napoved je bila odlična in kazalo je, da bo možno opraviti veliko letov. Pričakovanja so bila vsaj glede praktičnega dela visoka. V teoriji sem namreč večino manevrov že naštudiral. Ker letim s »C« padalom, sem se odločil, da tečaj v prvo opravim z izposojenim padalom nižjega razreda – Advance Alpha 5 – razred »A«. Osebni cilj tečaja mi je bilo izvesti negativni zavoj in full stall. Bal sem se, da mi na prvi udeležbi tečaja Klemen teh vragolij ne bo dovolil izvajati. »Kakorkoli, tu smo, zdaj bo kar bo«, se mi je pletlo po glavi, ko smo prišli tja.

Najprej smo opravili teoretično in video predstavitev enostavnejših manevrov, kot so velika-velika ušesa (vpotegnjeni obe zunanji A liniji), minimalka, B-stall, enostranska in frontalna zapiranja. Slednja brez in s pospeševalnikom. Nato smo zadeve trenirali na simulatorju, to je na drevesu obešenih gurtnah s komandami, A in B linijami ter pospeševalnikom na elastikah. Pozno popoldne smo si ogledali pristanek in sledil naj bi spoznavni let. Ker je ozračje zakuhalo, smo nekateri malo »pohendlali« na pristanku, drugi pa so šli na ogled vasice Bondone na hribu. Upal sem, da bo prvi jutranji let konkreten, ne le spoznavni. Bila sta dva in izvedli smo vse zgornje manevre. Večkrat. V prvem letu smo vsi izvajali enak program, drugi je že bil po individualnem načrtu, o katerem se je vsak s Klemnom dogovoril po pristanku. Med izvajanjem nas je budno spremljal in nam po postaji dajal navodila, Eva nas je snemala, Ciza pa se je v upanju, da kdo čmokne v vodo, zaman z gumi-štrudljem (gumenjak) vozil po jezeru. Peterka nas je na štartu opominjal, da v nervozi zaradi načrtovanih manevrov ne bi pozabili na osnove. Ko smo se vsi postrgali s hriba, nam je vsakič znova postregel z akrobatsko predstavo na najvišji ravni: helikopter, dinamični full stall, misty flip, infinity; vse, kar si JP pilot lahko poželi.

Po jutranjih letih je napočila pavza za kosilce, naredili smo video-analizo letov in se vnovič posvetili teoriji. Sledili so opisi in video prezentacije zahtevnejših manevrov. Spirala, negativni zavoj, prevlečen let, full stall, wingover, kravata, morda še kaj. Vsi tečajniki poslušajo vse, praktično izvajajo pa po svojih sposobnostih. Pritiska ni. Na izposojenem padalu mi enostavnejši manevri niso povzročali težav. Večerni let nam žal ponovno ni uspel – v ozadju je bil zlovešči Cb.
Naslednji dan je bil podoben. Na hitro smo izvedli osnovne manevre pri letenju s pospeševalnikom, nato pa težko pričakovane negativne zavoje. Delali smo le negative za 180°, »heliko« bo še malo počakal. Tu se je zame tečaj resnično pričel. Prvič sem občutil cmok v želodcu, a po prvih dveh uspešno in konkretno zategnjenih negativah sem začel uživati. Še najboljši občutek mi je dajalo jezero in čoln. Klemen na postaji je z mirnim glasom: »…spumpaš ga, pok, pok, pok…,« dajal vtis, kot da se ne more zgoditi nič neprijetnega. Po kosilu in kopanju je sledila video-analiza letov, zvečer pa je spet kazalo na nevihto, zato se je ekipa odločila, da naredimo tečaj »groundhandling-a«. Bilo je zabavno. Na obali Idra smo se s padali nad glavo sprehajali kot za šalo. Žal je veter predčasno ugasnil, tako da nas ta del tečaja še čaka, je obljubil Klemen.

Tretji dan, zjutraj, heca ni bilo več. Zame je bil na sporedu full stall. Bil sem na trnih, priznam. Najhuje mi je bilo, ker nisem vedel, kako močno mi bo padalo pulilo komande iz rok? Ali ga bom zadržal? In že letim, naredim frontalca in minimalko za ogrevanje, nato pa Klemen povzame, kaj in kako pri izvedbi full stall-a. »Ne pozabi na dihanje in noge« me opomni, »ko boš, Jernej, pa greva.« Pet sekund se zdi kot večnost, letim naravnost in si predstavljam, kako je bilo, ko sem stal na robu mosta, preden sem z bungee-jem skočil v praznino. »3, 2, 1«, si štejem v glavi in zategnem komande pod zadnji plat. Ne gre tako lahko, potegne me nazaj, noge gredo seveda po svoje, komande s stegnjenimi rokami držim ob/pod sedežem, mine sekunda, dve in padalo že besno opleta nad mano. Klemen me vodi v pozicijo za minimalko (iz full stall-a to pomeni v prevlečen let). Od tu grem na avtopilotu. Kljub Klemnovim navodilom, me avtomatika bolj ali manj sama vodi v soliden izhod. »A to je to«, se vprašam, »bomba!« Naredim še nekaj malenkosti in pristanem z rahlo ošibljenimi koleni in nasmeškom. Občutek, ko ti spodnese sedež, je fantastičen. Tudi nekaj ostalih je prvič naredilo full stall. Rok je izvajal »back fly«.

V naslednjem letu sem poleg drugih zadev naredil še dva full stall-a, tokrat bolj sproščeno in tudi kontrolirano. Rok je izvajal SAT, Nejc pa stranska zapiranja in frontalce na svojem Kingu. »Pogumno«, sem si mislil. Frontalec ni prav nič prijazno izgledal. Padalo se mu je deformiralo v kepo in izgubil je precej višine, preden ga je sestavil. Resnično se nam je dogajalo. Popoldne smo izvedli video-analizo letov in še poslednji let. Tokrat sem šel s svojim padalom. Na štartu je precej pihalo, slabo uro smo čakali, prišel pa je tudi starejši nerodnež nemškega porekla, ki nam je s svojim prikazom štarta vlil nekaj strahu. Ko sva nastavila moje padalo, mi Peterka reče: »Uuu, tale zadeva ima pa dolge štrike.« Bil sem pečen. Dopoldanski stres, tale pacient na štartu v kombinaciji z vetrom in dolgi štriki… Še osnovne manevre sem izvedel z obilico rezerve, na pol. »Dovolj«, sem si rekel po pristanku, »mogoče jutri, naslednjič, ali pa osnove kasneje na lastno pest. Po kar sem prišel, sem dobil, Klemen, hvala ti.«
Zadnji dan nas je že ob štirih nevihta vrgla iz sna. Hitro smo pakirali šotore. Letenje je odpadlo in s tečajem smo zaključili. V dežju smo tako odšli proti domu.

Bili smo super ekipa. Niti ena resnejša situacija se ni zgodila. Nihče se ni zmočil ali morda metal rezerve. Namenoma so nekateri izmet planirali za zadnji dan. Ciza je tako ostal nesrečen, ker ni uspel pokazati svojih veščin izmeta Jožice (rešilni plovec) ter specialnih prijemov za vlečenje padalcev iz vode. Je bil pa zato Klemen toliko bolj navdušen nad nami, a nekoliko izčrpan, saj v popolni koncentraciji leti s svojimi tečajniki in mi smo po spisku izvajali prav najtežje manevre.

Najpomembnejše ugotovitve - kot sem zapisal, sem v zraku že marsikaj doživel. Daleč najhuje je bilo tri leta nazaj v Dolomitih. Tam sem bil drugič. Imel sem 45-sekundno kaskado, ki se je na srečo dogajala v močnem dviganju. Izgubil sem komaj 50 metrov višine. Usodno napako sem storil že na štartu – precej preveč sem si naenkrat skrajšal komande. Če sploh, se to počne v majhnih segmentih. Po dveh urah zahtevnega letenja mi je za kanček upadla pozornost in napačno sem ocenil pobočje/greben/rotor, en kilometer SZ nad Vigo di Fassa in začelo se je v zavetrni termiki. Moral bi vreči rezervo, saj sem bil le kakih 100 metrov nad tlemi, pa nisem. Reševal sem. Zdaj končno razumem, kaj se je pravzaprav dogajalo. Večinoma sem bil v prevlečenem letu, padalo se je hotelo speljati, a sem ga vsakič znova zadušil. Vmes sem dobil tudi ogromno kravato (tretjino padala), ki pa se je v spletu okoliščin nekako sama razpletla. Kakih 30 metrov nad borovci in skalami, na očeh treh planincev, ko se že vidim v bolnici, se spomnim nekega posnetka iz YouTube-a: »Roke gor, roke gor!« Zavestno sem do konca popustil komande in padalo se je speljalo kot za šalo. Po tem stresu sem uspel še odleteti do pristanka v Canazei-u. Izkušnja bo za vedno ostala, strah pa je po nekaj mescih letenja zbledel. Dokler ne poizkusiš, ne veš, kako majhna sila na komandah je potrebna, da padalo ostaja v prevlečenem letu. Zavestno je treba dvigniti roke. V izjemnem primeru celo pokrajšati A linije ali stopiti na pospeševalnik. Za pridobitev tega občutka ni boljšega načina kot dotični tečaj. Znano je, da za aktivno letenje uporabljamo nekje silo teže 5 kg na komando. Za vzdrževanje prevlečenega leta je po mojih pridobljenih izkušnjah dovolj že polovična sila, kar pomeni, da s tipičnim občutkom na komandah, kot smo ga navajeni pri aktivnem letenju, ne bomo uspeli zapustiti prevlečenega leta. Ta ugotovitev je izredno pomembna. V praksi to pomeni, da moramo dati roke povsem gor. Ker v prevlečenem letu nimamo horizontalne hitrosti, pa nihaja padala, ko le-to začne leteti, ne smemo dušiti. Ko se spelje, počakamo še par sekund (štejemo 21, 22) preden lahko spet močneje poprimemo za komande.

V padalski karieri sem si nakopal tudi dve negativi. Eno predlanskim tik nad drevesi pri Ljubnem ob Savinji, kjer sem se nemudoma spomnil Kališnikovih besed Klemna: »Roke gor in zaviranje, ko padalo useka naprej!« in tako zadevo rešil po šolsko. Če ne bi, bi tri sekunde pozneje visel. Visoko pod bazo, se mi je letos spomladi podobno zgodilo nad Roblekom. Rešil sem na enak način. Poleg tega naj omenim še eno pomembno zadevo, ki pa je žal še nisem povsem avtomatiziral. Noge je potrebno opreti na stran sedeža in jih pokrčiti takoj, ko se začne kaj nepredvidljivega, trup pa vzravnati, da se moment telesa v vertikalni osi zmanjša in tako le-to lažje sledi padalu. Še posebej to velja za preletaške/ležeče sedeže. Tveganje navitja se tako precej zmanjša. Predlani, na dan usodne nesreče zmajarja Iztoka Jarca, visoko nad južnimi Bohinjci me je navilo. K sreči le za 180°, kot posledica tri-četrtinskega stranskega zapiranja, ki pa je nastopilo ob močnejšem JZ vetru čez prečne grebene zaradi pomanjkanja koncentracije, utrujenosti po štirih urah letenja v Julijcih in dehidracije. Slednjo bi že v kali lahko preprečil. Morda pa sem si zadal tudi pretežko nalogo. Kakorkoli, če bi spodvil noge, bi mogoče preprečil navitje. Bizarno je leteti z odprtinami celic na »zadnji strani« padala. Zadevo sem odvil, a vse do Triglava letenje ni bilo več uživaško. Na tečaju sem ugotovil, da so občutki pri simulaciji negative za 180° precej podobni občutkom po ogromnih enostranskih zapiranjih. Slednje stežka simuliramo, saj je težko zapreti tri četrtine in več padala.

Na tečaju sem končno dojel tudi razliko med prevlečenim letom in full stall-om ter ozavestil razsežnost jakosti dolincev v Alpah. V Idru je čez glavnino dneva pihalo do 60 km/h. Če ne bi videl, ne bi verjel. Vsak dan.

Za konec naj zapišem, da sem se tečaja izjemnih situacij udeležil kake tri leta prepozno, a vseeno dovolj kmalu. Žal ne morem komentirati morebitnih negativnih vplivov, ki bi jih (manj prilagojena) izvedba podobnega tečaja lahko nemara pustila na neizkušenem pilotu. Celo reakcije padal razreda »A« znajo biti agresivne in občutki precej bolj doživeti od dogajanja na tečaju za pridobitev licence pilota jadralnega padala. Morda je kako leto po izpitu in nekaj preletih v živahnih razmerah že pravi čas za takšen tečaj. Nekateri udeležbo priporočajo prej, nikoli pa ni prepozno, pridobljeno znanje pa je smiselno tudi redno obnavljati. Mirno lahko rečem, da je bila s Klemnovo ekipo izkušnja na mestu. Strokovno vodstvo in prilagoditev posamezniku sta le dve plati tečaja, ki sta mi pripomogli k večjemu zaupanju in zmanjšanju strahov. Priporočam. Tečaj hkrati umesti jadralno padalstvo v povsem nove okvirje in postreže z iztočnicami za nove dogodivščine v zraku.

Jernej Bodlaj