Poleti na EN-A padalu

Vaše prvo krilo je najpomembnejše. Gre za temelj vaše letalne kariere. Da bi se lahko počasi seznanili z nepredvidljivim, čudnim, turbulentnim in vseskozi spremenljivim zrakom, se morate na krilu počutiti čim bolj varno.

Z modernimi EN A padali nam je omogočeno prav to. Letijo dobro, v nekaterih pogledih celo bolje od padal iz višjih razredov. Osebno menim, da začetnikom nudijo boljše »realne« zmogljivosti kot katerakoli druga padala. Preprosto rečeno; sama skrbijo za letenje, pilotu pa dovoljujejo, da se osredotoča na tehniko dobrega letenja. Nenazadnje so tudi zabavna. Za primerjavo sem nekaj zadnjih preletov opravil na EN A, EN C in tekmovalnih padalih: EN A je bil daleč najbolj uživaški, kljub vsem mojim idejam o zadušenem handlingu. Preleti so bili prava uživancija. Nekateri bi rekli, da krila ne smemo zamenjati preden ne izpopolnimo tehnike vzletanja, obvladanja dviganja v termiki, vse do baze, dokler ne opravimo prvih preletov in celo dokler ne spoznamo njegovega obnašanja v simuliranih ekstremnih situacijah na SIV tečaju. Razumevanje je sledeče; kot nov pilot se tekom letenja soočamo z neverjetno veliko opravili. Osredotočati se moramo predvsem na varnost. Med prvimi 200 urami je zato pomembno, da čim več teh opravil postane intuitivnih in avtomatičnih. Torej osnove – vodenje krila na tleh in v zraku, obvladanje termike in učinkovito jadranje na preskokih brez in z uporabo pospeševalnika – želimo ponotranjiti. Le-to nam bo omogočilo, da nekaj mentalne kapacitete namenimo odločanju, načrtovanju trase leta med samim letenjem. Šele nato bomo pripravljeni na letenje z višjimi razredi kril, ki od pilota zahtevajo več. Kot kaže, večina pilotov prekmalu prestopi na zahtevnejša padala. Verjamejo predvsem obljubam proizvajalcev o boljših zmogljivostih, a v resnici bi z letenjem in popolnim obvladovanjem svojih prvih padal napredovali hitreje in tako lažje postali boljši piloti.

Izpostavimo nekaj tehnik, ki se jih bomo z manj vitkimi padali lažje naučili:

1. Naučimo se učinkovitega pobiranja termike
Padala nižjih razredov (manj vitka padala) v stebru omogočajo ožje kroženje kot njihovi vitkejši primerki. Figurativno rečeno; obrnemo jih lahko na mestu – pa nobenih spinov na moj račun, ok? Čeprav imamo jadralni padalci mnogo slabše zmogljivosti in v primerjavi z vitkimi jadralnimi letali hitreje propadamo, se kljub temu lahko vzpenjamo veliko hitreje. Padala nam omogočajo letenje prav v najmočnejšem delu, jedru termike. Jadralna letala pa med tem v šibkejšem dviganju v orbiti krožijo okoli nas. Enako načelo velja za EN A padala. Le-ta lahko »zategnemo« tako močno, da krožimo znotraj krožnic bolj vitkih padal. Dober pilot z nižjo klaso padala bi moral biti sposoben pobirati bolje od tekmovalnih padal v istem stebru.

2. Naučimo se reševanja iz situacij, ko smo nizko spodaj
Padala z manjšo vitkostjo so bolj primerna za nizka pobiranja. Ker je njihovo gibanje naprej in nazaj bolj dušeno, se na njih lažje osredotočamo na termiko. Med zrakom in nami je tako rekoč manj »krila«. Namesto, da se ukvarjamo z lovljenjem vitkejšega padala, se mnogo lažje osredotočamo na to, kam nas zrak vleče in padalu sledimo. Jedro termike je z EN A padali lažje najti. Nastavljena so tako, da manj nihajo, da nas v turbulenci manj premetava, kar pomeni, da lažje stabilno krožimo. Kljub temu, da se bolje obnesejo pri reševanjih spodaj, se bo treba takih reševanj naučiti, saj se zna zgoditi, da se bomo po vsakem preskoku znašli nižje kot naši kolegi z zmogljivejšimi padali – tudi sicer je to zelo pomembna veščina.

3. Izbirajmo dobre linije
Naše letenje in hitrost ne bosta tako dobri kot na padalih višjih razredov, zato se moramo naučiti, kako začutiti širša območja počasneje dvigajočega se zraka. Obstajajo. Tekmovalni pilot Nick Greece pravi: »Sledenje dobrim linijam zahteva poseben občutek, črno magijo, ki jo je nemogoče opisati z besedami. Gre za nekakšno vohanje dobrih linij.« Zainteresirani? Začnimo vaditi. Nekaj namigov; poslušajmo variometer in jadrajmo z manj zavrtim padalom, čutimo majhne premike v gurtnah in z rahlimi premiki komand »začutimo« pot v dvigajoči se zrak. Inštruktor in alpski pilot, Kelly Farina, leti že mnogo let, vendar še vedno prisega na letenje z manj vitkimi padali. Hkrati nas opominja: »Dobra linija na padalu srednjega razreda bo vedno boljša od slabe linije s tekmovalnim padalom.« Čim več letimo z vetrom in ne tekmujmo z drugimi. Osredotočimo se nase, na iskanje optimalnih in sebi primernih razmer. S primerno izbiro linij lahko prehitimo tekmovalna padala in ko jih, je to zelo zadovoljivo.

4. V termiki vztrajajmo vse do baze
Padala nizkih razredov ne omogočajo dolgih preskokov med stebri, zato so višine bistveno pomembnejše od razdalj. Trik je v tem, da se resnično posvetimo vsakemu dviganju, prav do baze oblaka. Pravzaprav gre za zadnjih nekaj metrov pod vrhom, tik pod bazo, ki so za nas najpomembnejši. Čeprav nas preganja želja, da bi odhiteli naprej, na takšnem padalu izkoristimo vse. V dviganju posvetimo čas centriranju, proti vrhu pa ga nekaj namenimo še razmišljanju o naši naslednji potezi. Izberimo naslednjo (čim bližjo) destinacijo.

5. Izogibajmo se spuščajočemu zraku
Ostanimo visoko in pod kumulusi ali manjšimi belimi meglicami, tako da ostanemo v »dobrem« zraku. Ostanimo na privetrnih straneh oblakov. Prav veliko možnosti za plan B, C ali D ne bo, ker jih ne bomo dosegli, zato letimo konzervativno. V dvigajočem zraku so jadralna padala neverjetna. Letijo kilometre in kilometre, a v spuščajočem zraku je igra povsem drugačna. Stalno pozabljam, kako počasi letimo in kako hitro se lahko oblaki pred nami razkrojijo. Resnično, pri hitrosti 35km/h ne gremo prav nič hitreje kot cestno kolo. In če ostanemo v močno spuščajočem se zraku, nas hitro drago stane. Prav tu imajo zmogljivejša padala prednost. Skozi področja spuščajočega zraka lahko letijo hitreje in z manj propadanja, medtem ko šibkejša padala tonejo kot »kamni«.

6. Učimo se
Obljubimo si, da se bomo stalno učili. Večina se nas poleni in mislimo, da postajamo boljši le z letenjem, pa ni tako. Učiti se moramo iz literature in lastnih napak ter si postavljati cilje; na primer: »ostati v zraku 2 uri«, »naviti do baze« ali »vaditi jadranje z uporabo pospeševalnika«. Po vsakem letu strnimo nekaj misli, zapišimo si jih in jih preberimo pred naslednjim letom. Na ta način bo učni proces tekoč. Ko menite, da ste pripravljeni na prestop na padalo višjega razreda, se vprašajte kaj od sledečega še niste naredili. Nato se še enkrat vprašajte, če ste resnično pripravljeni. Ste že odleteli kaj preletov? Ste naredili tečaj ekstremnih situacij? Ste že jadrali v zavetrni termiki, ki jo je bilo čutiti kot, da »želi« vaše krilo povsod, le v centru ne? Ste neposredno pod bazo leteli na polnem gasu? Če stežka odgovarjate z da, si boste s prehodom le otežili pot.

Povzetek:
- Vaše padalo nizkega razreda je sposobno leteti prelete – odločilen faktor je pilot.
- Dober pilot z osnovnim padalom bo redno letel boljše od slabega pilota na vrhunskem.
- Če padalu zaupamo in se na njem dobro počutimo, bomo leteli bolje – brez dvoma.
- Ne hitite s prehodom na višji razred. Odletite 100 ur, z njim opravite tečaj izrednih situacij in odletite nekaj preletov.

Fifty ways to fly better, Bruce Goldsmith, članek Hugh Miller, prevod Jernej Bodlaj